(DNEVNIK) Maja Modrinjak: Kako na libanonsko ladjo natovarjajo konje

/ PETEK, 20. januar

Če bi bilo danes lepo vreme, bi bila sedaj v koprskem pristanišču in fotografirala, kako na libanonsko ladjo natovarjajo konje. Včasih dobim zelo zanimiva naročila za delo. Taka imam najraje. Všeč mi je, če dobim neki nov izziv, nekaj, česar še nisem počela. Tokrat od mene pričakujejo, da fotografiram njihovo tovorno ladjo: zunanjost, notranje prostore in živino, ki jo prevažajo. V tem primeru bi to bili konji. Malo sem se že veselila, ampak bo, kot kaže, fotografiranje moralo počakati še kakšna dva tedna, ko pridejo ponovno v luko.

Ker sem danes torej ostala brez terena, sem se odločila, da si po popoldanskem delu pred računalnikom privoščim masažo, darilni bon me čaka že od rojstnega dne, ki je bil aprila. In konec dneva, kot se za petek spodobi, zaključim v KGB-ju. Včasih smo bili tam pečeni, sedaj pa glede na tempo življenja ne zaidemo dol več tako pogosto. Z Dodo in drugimi ugotavljamo, kako se navade sčasoma spreminjajo. Včasih smo ob 23. uri komaj začeli prav čagati, zdaj pa ob tej uri bend že zaključuje svoj nastop. Čudno. Kakorkoli, KGB kot vedno ne razočara, vendar se po koncertu odpravim domov, saj me jutri dopoldan čaka sestanek.

/ SOBOTA, 21. januar

Dan sem začela z zgodnjim sestankom. Ob 10.30 smo imeli zoom meeting glede Festivala fotografije Maribor. Ker sem pred nekaj dnevi uradno sprejela funkcijo vodenja Foto galerije Stolp, se od mene seveda pričakuje, da bom aktivna ne samo v galeriji, ampak tudi pri festivalu in članskih aktivnostih. Moram reči, da me je ta funkcija doletela nekako nepripravljeno, saj imam že drugače kar polne urnike, nova zadolžitev pa pomeni, da bom za izvedbo vseh aktivnosti morala vstajati bolj zgodaj, kar mi pa ne ugaja preveč. Pri vsem skupaj me najbolj skrbijo finance in sodelovanje z ustanovami, ki nam finance težkega srca dodeljujejo. Kot kaže, je vsako leto težje pridobiti sredstva že samo za pokrivanje stroškov, kot sta kurjava in redno vzdrževanje, kje je šele programsko-umetniški del ... Stroški elektrike za takšno galerijo, kot je Foto stolp, so sedaj v zimi tudi več kot 500 evrov, pa še niti prave zime nimamo. Pa tudi v kratkih rokavih si ne moreš ogledovati razstav, da se razumemo.

Po drugi strani pa vodenje galerije jemljem kot nov izziv in spremembo, ki je v življenju vsake toliko dobrodošla. Vedno sem rada sodelovala pri umetniških projektih, ki sem jih zadnje časa dala malo na stran zaradi komercialnih, iz katerih se preživljam. No, to bo mogoče prilika za ponovno "umetniško razsvetljenje". Tudi ekipa okoli mene deluje zelo zagreta, čeprav se vsi zavedajo, da delamo te stvari pro bono. Verjamem, da bo leto umetniško uspešno.

/ NEDELJA, 22. januar

Dopoldan sem šla na trening na obroču - aerial hoop. To je pri nas bolj nova zadeva, na katero sem se vpisala v jeseni in se je poskušam udeležiti vsako nedeljo, če nimam dela. Zgleda dokaj cirkuško, ampak mi je super, ker me kar malo vrže v otroška leta, ko smo plezali po obešalih za perilo na dvorišču, delali prevale in viseli z glavami navzdol. No, približno takšen je tudi ta trening, samo da štanga ni ravna, ampak je krog. Danes me na srečo vse malo manj boli kot prejšnji teden, ko sem po treningu popoldan komaj dvignila skodelico čaja. Bomo videli, kaj bo jutri.

Za tem sva šli z mamo na pokopališče. Danes je točno enajst let in tri mesece, odkar mojega očeta več ni. Še vedno ga pogrešam. Nežno je snežilo, poti in grobovi so bili prekriti z belimi odejami. Skoraj nikogar ni bilo naokrog. Tako sva hodili po svežih, neshojenih snežnih poteh in bilo je zelo umirjeno. Po navadi gre z nama tudi baca – tako kličem svojo babico, mamino mamo, vendar so ji baje danes ponoči neki duhoviteži zvonili po domofonu in potem ni mogla zaspati nazaj. Zato se je odločila, da malo počiva, preden se dobimo za nedeljsko kosilo.

Popoldan je minil hitro kot vsako nedeljo, če si prost, in tako sva s Stančijem (mojim partnerjem) pohitela, da ujameva še zadnjo svetlobo za sprehod po mestnem parku. Na srečo sem vzela s seboj fotoaparat, ker se je izkazalo, da je bil čas med 17.00 in 17.30 danes idealen za fotografiranje. Nebo je bilo tako zanimivo modre barve, površine ribnikov in okoliškega snega pa so se iskrile. Kontrast modri svetlobi so delali rumeni odsevi svetilk in mislim, da je enih park fotk uspelo kar pravljično.

/ PONEDELJEK, 23. januar

Današnji dan sem preživela v Lutkovnem gledališču Maribor. Plesna šola Galerija plesa je imela plesno produkcijo. Sodelujemo že vrsto let, tako da sem kot po navadi tudi danes prevzela foto in video dokumentiranje predstave. Dogovorjeni smo, da fotografiram že čez dan, ko imajo vaje, saj imam tako lažji dostop z različnih kotov. Lahko se neomejeno gibam med sedišči ali po odru, ne da bi pri tem ovirala gledalčev pogled. Tako po navadi naredim večino fotografij na generalki, na predstavi pa samo še dopolnjujem kadre, ki jih še nimam ali za katere menim, da bi jih bilo mogoče izboljšati. Zdaj sem dala kopirati material in imam vmes čas, da napišem dnevnik. Danes bom naredila še splošni pregled materiala, postprodukcije se bom lotila jutri.

/ TOREK, 24. januar

Večino dneva sem bila v ateljeju. Tam sem v glavnem, ko delam foto ali video postprodukcijo. To je neke vrste moja pisarna in hkrati studio. Delam z računalnikom, en del pa imam namenjen platnom in studijskim lučem, tako da lahko opravljam raznovrstna fotografiranja, od umetniške do komercialne narave.

V tem prostoru se res fajn počutim. Mogoče ima tako fino energijo še od prej, ko je tukaj ustvarjal moj oče. On je kupil ta prostor, ko se je priselil v Maribor in začel delati kot fotoreporter pri Večeru. Najprej ga je imel za stanovanje, potem za fotografski studio in kasneje za hrambo svojih fotografskih artiklov, ki jih je vsa leta marljivo zbiral. S pomočjo mojega partnerja, družine in prijateljev smo prostor popolnoma obnovili, tako da pridem vsakič z veseljem na delo.

Danes sem se torej lotila fotografij z včerajšnje plesne produkcije. Vedno najprej naredim splošen pregled in prvi grobi izbor fotografij. Potem sledi podrobnejši izbor. Zatem si rada vzamem premor – po navadi, če se ne mudi preveč, prespim. Za tem pa naredim ožji izbor fotografij, ki jih je treba skrbno pregledati, nato pa še obdelati. To v glavnem pomeni korekcije izreza, svetlobe, kontrastov in barve po potrebi. Če mi slučajno jutri uspe končati fotografije, se lahko v četrtek že lotim montaže videa. Bomo videli, kako hitro mi bo tokrat šlo …

/ SREDA, 25. januar

Danes sem preživela nekaj kvalitetnega družinskega časa. Na obisk sta prišli mami in baca. Stanči je kakor vedno skuhal odlično kavo in pripravil narezek, jaz pa sem pripravila projekcijo fotografij z zadnjih dveh izletov: Praga in London. Glede na to, da so pri meni vikendi velikokrat delovni, ne čakam na prosti čas ali uživanje ob kocu tedna, ampak si ga privoščim, ko mi je in ko lahko. Za sprostitev in uživanje ni važno, ali je ponedeljek, sreda ali sobota.

Januar in delovno zatišje, ki je pogosto v tem mesecu, se bližata koncu. To pomeni, da se bom morala počasi organizirati in si nastaviti približne urnike dela. Sedaj, ko imam še nove obveznosti s foto galerijo, si bom morala čas razporejati pametno. Priprave za studijska fotografiranja, sestanki za video projekte, načrtovanje promocij za poroke in druga fotkanja, organizacija v galeriji, pa še športni dogodki se začnejo. V februarju se že začne nogomet, kar pomeni, da bom določene termine kot po navadi preživela na stadionih - snemanje za TV-prenose. Torej novim akcijam naproti!

/ ČETRTEK, 26. januar

Danes sem se najprej lotila izdelave flajerja za Slo Exo, ki bo letos že v začetku aprila. To je mednarodni sejem eksotičnih živali, ki ga Stanči organizira v Festivalni dvorani Lent. Na sejmu imam po navadi fotografiranje z živalmi za obiskovalce, kar je svojevrstno doživetje. Imeli smo že fotografiranje s približno 15-kilogramskim albino pitonom Ramzesom, potem z aro Piko, za tokrat pa se še nismo dogovorili, tako da se pustite presenetiti.

Po končanem letaku sem urejala fotografije. Včasih mi paše, da delam sama v ateljeju, ampak moram reči, da je tudi na teren fajn iti in sodelovati v timskem delu. Pri TV-projektih sem pretežno v moški družbi, ampak mi ni hudega, saj se po navadi dobro ujamem v kamermanskih kolektivih. Ne bom pozabila članka, ki ga je pred kakšnimi dvanajstimi leti napisal Otmar Klipšteter. Še zdaj se spomnim naslova, ki se je glasil Ženska vdrla v moški poklic. Moram priznati, da sem bila kar malo ponosna, ko sem ga prebrala. Res je, da še danes ženske na tem področju nismo ravno pogoste, ampak takrat je bilo žensk s kamero res malo. Zdi se mi, da dokaj uspešno jadram med solo in skupinskimi projekti. Seveda pa je vedno prostor še za kake dodatne, sploh take nove, zanimive ...

Zvečer bom po vsej verjetnosti malo poklicala "stare" prijateljice, ker se zadnje čase ne vidimo preveč pogosto. V polnem številu se nam po navadi uspe dobiti enkrat na leto, ko imamo pri meni tradicionalni pool party – to je raztur, potem nam mogoče uspe še v veselem decembru ali pa za kak bolj okrogel rojstni dan, drugače pa po večini kratke kave, hitra kosila ali pa samo telefonski klici. Zgleda, da to tak' pride z leti, ko ima vsak svoje obveznosti. Verjamem pa, da nam bodo vezi, ki smo jih spletle pred mnogimi leti, ostale in da bomo skupaj vedno enako povezane in razigrane, ne glede na to, ali se vidimo vsak mesec ali le enkrat letno.