/ PETEK, 3. FEBRUAR
Uf, tole je malo nerodno. Laboratorijski dnevnik pišem vsak dan, takšen dnevnik pa sem nazadnje pisala pred dobrimi petindvajsetimi leti. Kolikor se spomnim, mi ni šlo najbolje od rok; upam, da bo tokrat drugače - morda mi postane celo všeč. Hipoteza postavljena, pa poskusimo.
Večina ljudi se petkov veseli, jaz pa ne preveč - petek je zame najbolj stresen dan v tednu. Delo v laboratoriju zahteva natančno koordinacijo in ob petkih mora iti vse po načrtih, če želim delo zaključiti ob "normalni" uri. Danes je potrebna še dodatna taktika, saj je v Bostonu eden najhladnejših dni v zadnjem desetletju z minus 30 stopinjami Celzija. Običajno poskušam laboratorijsko delo prilagoditi tako, da ob takšnih dnevih delam na daljavo, tokrat pa tega nisem načrtovala dovolj zgodaj. Če danes ostanem doma, gre v nič več tednov dela. Od doma se odpravim še pred sedmo, da se izognem najhujšemu mrazu; oblečem dvoje nogavice, dvoje hlač, dva puloverja in seveda vso drugo dodatno zimsko opremo. Z vsemi plastmi se je kar težko premikati, a nekako se mi uspe prikotaliti do avtobusnega postajališča. Avtobus seveda zamuja - bostonske zime niso nič kaj prijazne, javni prevoz pa še manj.
Dan gre mimo presenetljivo gladko, nobena naprava se ne pokvari, vse meritve mi uspe opraviti v doglednem času, poleg tega mi sodelavec prijazno ponudi prevoz domov. Kljub skoraj 12-urnemu delovniku sem doma še pred osmo zvečer, fant že pripravlja večerjo, tole pa pišem na kavču ob toplem radiatorju in kozarcu vina. Navkljub jutranjim pričakovanjem današnji dan sploh ni bil tako slab.
/ SOBOTA, 4. FEBRUAR
Zunaj je še vedno 10 stopinj Celzija pod ničlo, še dobro, da je vikend in mi ni treba iz stanovanja. Zadnjih nekaj let imam nekakšno nenapisano pravilo, da med vikendom in za praznike ne grem v laboratorij, če to ni res nujno. Najbrž se to sliši kot nekaj povsem normalnega, vendar znanstveniki pogosto nismo najbolj uspešni pri ločevanju zasebnega življenja od službe. Čeprav danes ostanem doma, mi ne uspe izklopiti možganov in dan preživim pred računalnikom. Čas med pandemijo sem izkoristila za učenje programiranja v pythonu, kar mi sedaj omogoča samostojno obdelavo kompleksnih podatkov. Sicer mi še ne gre najbolje, ampak uživam v učenju in odkrivanju novih stvari. Kdaj pa kdaj si sicer privoščim malo goljufanja in za pomoč prosim fanta, ki je strokovnjak na področju bioinformatike.
Zadnji eksperimenti so pokazali zanimive rezultate, zato se že danes veselim ponedeljkove vrnitve v službo. Kljub temu da me znanost zares navdušuje, pa čedalje bolj opažam, kako pomembno si je vsaj en dan v tednu vzeti čas tudi za kaj drugega. Produktivnost tako zraste, ideje se pojavljajo bolj pogosto in problemi se rešujejo hitreje. Upam, da mi jutri uspe vsaj malo izključiti misli. Temperatura bo končno zrasla nad arktično, tako da bo možno stopiti iz hiše brez skafandra.
/ NEDELJA, 5. FEBRUAR
Dopoldne si privoščiva malo lenarjenja in galono kave. Kavomat je bil ena najboljših naložb med kuhinjskimi aparati, čeprav sva se te ameriške kulture dolgo izogibala. Dobro kavo je tukaj itak težko najti, tako da na koncu način priprave ne spremeni kaj dosti - bolj pomembno je druženje ob jutranjem ritualu. Čeprav je kava zanič, se nekako ne počutim isto, ko pijeva čaj.
Ker se je vreme končno popravilo, se popoldne odpraviva v Bostonski botanični vrt. Sprehod je prijeten, vendar v tem letnem času drevesa in druge rastline niso ravno zanimivi - park je veliko lepši poleti in spomladi. Večja atrakcija so v plaščke oblečeni majhni psi, katerih lastniki so izbrali isto lokacijo za nedeljski izlet.
Pogovoru o službi se ob vikendih poskušava izogniti, kar nama je danes kar lepo uspelo. Zvečer si vseeno vzamem dobro uro za pripravo na naslednji teden - pri kombiniranju laboratorijskega dela in različnih sestankov je predhodna organizacija ključna. Večina slednjih bi sicer lahko bili emaili, ampak včasih je morda vseeno bolje kakšne stvari predebatirati v živo.
/ PONEDELJEK, 6. FEBRUAR
Ob sedmih zjutraj me že čaka šest mailov, med drugim tri povabila na sestanke; kljub temu si naslednji dve uri vzamem "na easy". Pred deveto grem redko od doma, če se le da - tako se izognem najhujši gneči na vlaku. Kolobocije z javnim prevozom mi niso najbolj pri srcu, vendar se nama avta ne splača kupiti, saj bi samo za parkiranje odštela okrog 400 dolarjev na mesec. Vlak imam rajši kot avtobus - manj je vožnje, poleg tega so železniške postaje bolj oddaljene od doma/službe in si lahko privoščim malo sprehoda v umirjenem ritmu.
Na jutranjem zoom sestanku (ki bi definitivno lahko bil email) se je težko koncentrirati na pogovor, ker se v ozadju enega od udeležencev po kavču sprehaja psiček. Celo popoldne nato izvajam meritve na skoraj tisoč vzorcih in si ob tem želim, da bi bila še vedno na tistem zoom sestanku. Do večera delujem bolj ali manj na avtopilotu; delo je fizično enostavno, ampak naporno mentalno. Sproti sledim vzorcem in čez palec poskušam oceniti rezultate poskusa iz surovih meritev. Jutri začnem nov poskus na osnovi rezultatov današnjega, a najverjetneje pred tem ne bom imela dovolj časa za natančno obdelavo podatkov.
Zvečer namesto buljenja v ekran skupni čas raje izkoristiva za branje. Zadnjih nekaj let drug drugemu na glas bereva knjige - vsak dan se izmenjujeva in prebereva eno do dve poglavji, nekako tako kot v osnovni šoli, ko smo na glas brali pri uri slovenščine. To sva začela bolj ali manj iz dolgčasa med raznimi lockdowni, ampak nama je postalo všeč. Malo se nasmejiva drug drugemu, ker čudno izgovoriva kakšno angleško besedo, hkrati pa je prebrano iztočnica za pogovor - absolutno bolj kvalitetno preživljanje prostega časa kot "bingeanje" serij na Netflixu.
/ TOREK, 7. FEBRUAR
Danes čez dan na urniku ni nobenih sestankov, tako da lahko ves čas izkoristim za delo v laboratoriju. Pripravim novih devetsto vzorcev, ki bodo nared za meritve v petek, vmes opravim še nekaj drugih stvari, ki mi jih ni uspelo dokončati včeraj. Vse skupaj je malo kaotično - ugotovim, da počnem sedem različnih stvari hkrati, in na koncu je težko slediti korakom posameznih protokolov. Dan je tako dolg, da se mi zvečer jutranji dogodki zdijo, kot da so zgodili že prejšnji teden.
Ko zaključim delo v laboratoriju, dneva še ni konec. Zadnjih nekaj mesecev s sodelavcem sodelujeva v programu Nucleate, ki mladim podjetnikom s področja biotehnologije omogoča povezovanje z izkušenimi mentorji. Tehnologija, ki jo razvijava v laboratoriju, je primerna za zdravljenje genskih bolezni. Ker želiva, da bi bila najina orodja nekoč uporabna v kliniki, skupaj načrtujeva ustanovitev podjetja, ki se bo osredotočalo na vzpostavitev platforme za nadaljnji razvoj. Danes imamo v okviru programa kratko okroglo mizo, kjer svoje izkušnje z letošnjimi udeleženci delijo alumni iz preteklih let. Sicer me bolj zanima znanstvena plat zgodbe kot poslovna in bi se dogodku najraje kar izognila, ampak na koncu me prepriča obljuba o zastonj večerji. Nad večerjo sem nato razočarana, nad samim dogodkom pa seveda ne.
Domov pridem tako pozno, da nimam časa za kaj drugega kot za pripravo na spanje. Jutri bo še en dolg dan.
/ SREDA, 8. FEBRUAR
Sreda je moj najljubši dan v tednu. Z dobro organizacijo in malo pomoči katerega od sodelavcev si ob sredah občasno lahko privoščim delo od doma, kar je super koristno. Moje obveznosti ne zajemajo le igračkanja v laboratoriju, ampak tudi natančno načrtovanje poskusov in obdelavo podatkov, poleg tega pa je treba še slediti literaturi in dogajanju na področju - te stvari je v laboratorijskem okolju težko početi, saj me hitro zamoti kakšen impromptu sestanek (ki bi lahko bil email).
Danes mi budilka zvoni šele ob osmih, saj se že dva dni zapored zbujam pred šesto in moram nadoknaditi malo spanja. Dopoldne izkoristim za pregled ponedeljkovih podatkov in branje literature iz mojega "to-read" seznama. Medtem pripravim in spečem rundo piškotov za jutrišnji sestanek projektne podskupine. Laboratorij sicer obsega skoraj sto ljudi, znotraj skupine pa smo organizirani v manjše ekipe raziskovalcev, ki delujejo na istem področju. Naša petčlanska ekipa se dvakrat mesečno dobiva na kratkih posvetih, kjer predstavimo zadnje napredke in potencialne težave - tako smo vsi na tekočem z dogajanjem, poleg tega drug drugemu pomagamo pri reševanju tehničnih problemov.
Popoldne se vseeno odpravim v službo, da zaključim včerajšnje laboratorijske poskuse. Zvečer me čaka še pomembna poslovna večerja s predstavnikom večjega podjetja, kjer bomo govorili o potencialnem partnerstvu.
/ ČETRTEK, 9. FEBRUAR
Danes zaključujem enotedenski poskus "koda: dnevnik". Ker so ti zapisi namenjeni v branje zunanji publiki, bi bili dogodki naslednjega tedna morda bolj zanimivi za opisovanje - s kolegi čez vikend gledamo Superbowl (prvenstvo v ameriškem nogometu), čez teden mi zobozdravnik namerava izpuliti osmico, naslednji dan pa s fantom praznujeva deseto obletnico. Sicer so za zunanjega opazovalca dogodki v življenju posameznika zanimivi samo toliko, kot jih znamo vznemirljive narediti sami. Po mojem jaz nisem ravno Bridget Jones.
Skratka, izkušnja je bila zanimiva, ampak mi v splošnem pisanje dnevnika ni preveč všeč - petkova hipoteza je torej ovržena. Zgleda, da moja slovenščina že malo peša, saj se pogosto ustavim in iščem prave besede. Ker sem po naravi malo perfekcionista, mi pisanje tudi vzame precej časa, saj vsak stavek petkrat obrnem, preden sem z njim vsaj približno zadovoljna. Mislim, da je prosti čas bolje posvetiti ustvarjanju novih spominov kot pisanju o njih. Tisti pomembni se bodo že vtisnili dovolj globoko, da jih tudi brez zapisov ne bomo pozabili.
