(DNEVNIK) Gašper Andrinek: Mikrofon zaradi poklicno-življenjske deformacije vzamem praktično kamorkoli

/ PETEK, 5. APRIL

Ko sem ugotovil, da začnem pisanje Večerovega dnevnika v petek, sem začel razmišljati, kaj pa, če bi se teden začel s petkom. Tako bi bil ponedeljek samo nekje na sredini tedna. Verjetno nisem prvi, ki je prišel na dan s to zamislijo. Poleg tega bi tudi težko prišla v veljavo, ampak saj v resnici si pa življenje lahko krojimo tudi po svoje. Čeprav bodo neki družbeni dogovori hočeš nočeš ostali.

Družbeni dogovori in pogodbe, zanimive besedne zveze. Nekatere že zdavnaj ne obstajajo več. Morda naivno vprašanje, ampak a se nismo dogovorili, da socialna država obstaja, zato da poskrbimo za najšibkejše ter da imamo tudi vsi nekako enake možnosti pri udejstvovanju v družbi, tako ali drugače?

Potemtakem bi bile odveč recimo tudi številne dobrodelne akcije, po katerih smo Slovenci še posebej znani in na katere se hitro odzovemo. Tako smo petkovo jutro na Valu 202 spremljali dobrodelno dražbo podpisane čelade sveže upokojenega Petra Prevca. Sam je dal pobudo, ko je v Planici, kjer se je poslavljal od najuspešnejše kariere v slovenskih smučarskih skokih. Prišel je mimo sodelavke Anje in skoraj mimogrede rekel: "Smo za eno akcijo?" In se je rodila dražba, na kateri smo za Botrstvo zbrali 30 tisoč evrov.

Ker pa petka ni brez Petkove centrifuge, naj se ta dan konča z besedami avtorja Aleša Kocjana: "Dobrodošli v krasnem norem svetu, v katerem je vojna z občasnimi prekinitvami ognja normalno stanje." Kaj so že družbeni dogovori?

/ SOBOTA, 6. APRIL

Če te dni že razmišljam o dogovorih, moj osebni pravi, da je sobota dan za časopis. Tiskan. Najboljši je tisti, ki ga kupiš v trafiki in ga v miru prebereš ob kavi, obdani s spomladanskim soncem. Ljubezen do tiska mi je privzgojil stari ata, ki je bil več deset let naročen na Delo, in ga je prebral že do svita. Takrat, ko je distribucija še delovala in je časopis prišel nekje že ob štirih zjutraj v "kaslc" na Ponikvi.

Brez slabe vesti priznavam, da mi nekakšna romantična nostalgija ni tuja. Ampak se zavedam, da so ti časi minili.

Obdaja nas hiperprodukcija vsega. Najrazličnejših vsebin. Večina je balasta. In prekleto dobro moraš biti discipliniran, da se ga otreseš. Priznam, da imam tudi sam težave s tem. Ampak nekaj kljub temu ostaja. Sobota je dan za časopis. Najprej preletim vsebino in začnem brati tisto, kar me najbolj zanima, nekaj člankov pa sem si primoran pustiti za kakšen drug dan. Na dan za časopis subtilno navajam tudi zanamca.

Aja, še to, ugotovil sem, da je ta sobota svetovni dan carbonare! Naša je namesto znamenitega guanciala imela pečene šparglje.

Hvala, Tone Hočevar, za ganljiv zapis ob smrti legendarnega voditelja Janeza Čučka. Kako zelo potrebujemo mentorje.

/ NEDELJA, 7. APRIL

Kruta realnost je kljub nedelji zarezala navsezgodaj ob poslušanju radijske informativne oddaje. Trideset let od genocida v Ruandi. Šest mesecev vojne v Gazi. Družbeni dogovori ne obstajajo. "Nikoli več" je farsa, razmišljava z Marušo, ko berem enega od člankov sobotnega časopisa. Osemsto tisoč ljudi so v Ruandi ubili v stotih dneh. "Tuzahora tubibuka," je zapisano nekje tam. Spomnili se vas bomo.

Kaj bo zapisano v Gazi?

Skoraj perverzno se ob tem zdi, da smo se po kosilu brez skrbi odpravili proti parku Tivoli. Ampak ob občutku nemoči ti v resnici ne preostane drugega, kot da si zunaj. Precej bolje kot med štirimi stenami, ali še huje, v kakšnem informacijskem mehurčku.

Realnost oziroma prihodnost našega sveta nas je pričakala sredi dneva. Najzgodnejša tridesetica v zgodovini merjenj v Sloveniji so sporočili iz Arsa. Le upamo lahko, ampak v resnici se slepimo, da je to še vedno kolcanje el ninja. Pred nekaj dnevi mi je cvetličarka povedala, da oljke brez večjih skrbi prezimijo tudi na tej strani Postojnskih vrat.

Ampak kakor me je prizemljila Maruša, balkon v dvanajstem nadstropju nima dovolj prostora za takšen teglc, ki ga potrebuje moja priljubljena rastlina.

Medtem ko na svetu poteka igra prestolov in interesov, beli hodci podnebnih sprememb brusijo kopja. Reka Ural je prestopila bregove. V Grčiji divjajo požari. Aprila.

/ PONEDELJEK, 8. APRIL

Samo še en dan sredi tedna ali kako smo rekli v petek? Obseden z mišljenjem "nikoli ne veš" in "za vsak slučaj", se zjutraj oblečem bolj, kot bi se moral za ta več kot očitno vremensko poletni dan, in popoldne na poti domov tlačim oblačila v nahrbtnik.

Ko v jutranji rutini ob pregledovanju tedenskih napovedi na Slovenski tiskovni agenciji ugotovim, da bodo v Severni Ameriki doživeli popolni sončni mrk, me jutranja zasanjanost odpelje v leto 1999, ko smo tudi v Sloveniji opazovali ta enkratni pojav. Ob tem slišim, kako Uršula v jutranjem programu sprašuje po tem, katero opravilo prelagamo že dlje časa. Spomnim se, da imam nekaj zgodb še vedno na "lagerju". Zdaj pa se jih res moram lotiti. Spijem kavo in že me prehiti dan, ko se v resnici ukvarjam z nečim, kar je tako kot vedno prišlo vmes in je v tem hipu bolj pomembno.

Zvečer poskušam prebrati del članka sobotnega časopisa, pa je duda padla na tla in je sledil Val razburjenja. Bom že prebral, prioritete so drugje.

/ TOREK, 9. APRIL

Pripravljam oddaje o Gazi. Navezal sem stik z enim od pogumnih novinarjev, ki še vedno ostajajo tam. Zelo rad bi delal zgodbe, mi pove, ampak zdaj je primoran najprej kot berač iskati hrano za družino.

Novinarke in novinarji v Gazi so naš edini stik z informacijami na terenu. Več kot 130 jih je že izgubilo življenje v napadih izraelske vojske, ob tem si ne predstavljam, kaj pomeni številka več kot 30 tisoč civilnih žrtev. Novinarke in novinarji v Gazi opravljajo verjetno najpomembnejše novinarsko delo na svetu. Z analizami in poskusom razlage konteksta lahko mi tukaj prispevamo le delček k razumevanju dogodkov v Palestini in Izraelu. Nekaj podobnega sva poskušala storiti z Borisom Vasevom, ki je prišel na radio predstavit svoj poglobljen intervju z Mouinom Rabbanijem. Pravi, da Evropska unija o človekovih pravicah pridiga le Arabcem.

Z novinarjem iz Gaze sva se slišala samo enkrat. Rekel je, da mu lahko pišem še drugi dan. Potem ni več odpisal. Njegov status na whatsappu pravi, da je sicer še vedno aktiven. Nobene pravice nimam, da bi od njega zahteval več.

Na polici vidim pred kratkim prebrano knjigo Aleksandra Hemona z naslovom "The World and All That It Holds" in se spomnim na misel, da lahko greš spat v nekem svetu in se zbudiš v popolnoma drugačnem. Tako daleč, tako blizu.

/ SREDA, 10. APRIL

Kmalu bo 3. maj, dan svobode medijev. Še pred tem bomo v Društvu novinarjev Slovenije in Sindikatu novinarjev Slovenije organizirali javno tribuno o tem, kaj se dogaja z zakonom o medijih. Zgroženo ugotavljamo, da ta vlada ne misli resno, ko pravi, da se zaveda, kako zelo pomembni so mediji za delovanje demokracije. V društvu sta Špela in Mojca pripravili res zajeten kup naših pomislekov ter konkretnih nasvetov, kako predlog novega zakona še spremeniti. Predvsem pa, kako pomagati slovenskim medijem s shemami pomoči.

Morda se ne zavedamo, ampak slovensko novinarstvo je v hujši krizi, kot se zdi na prvi pogled. Politične pritiske smo vedno znali prebroditi, saj so v resnici vedno obstajali. Tisto, kar nam trenutno grozi, pa je veliko hujše in to je finančna kriza.

Pri tem nismo nič kaj unikatni. Samo upamo lahko, da ameriški trendi odpuščanja v novinarstvu ne bodo tako hitro pljusknili čez Atlantik.

Družbena pogodba o dojemanju medijev je še nekaj, kar bo treba na novo premisliti. In pri tem imamo še posebej veliko odgovornost novinarke in novinarji sami. Možnost za preživetje novinarstva še vedno obstaja. Vklopiti moramo gumb za samokritiko in na smetišče zgodovine poslati egoizem. Če ne bomo kmalu ugotovili, da drug drugemu nismo konkurenca, in bomo še naprej tekmovali v prisiljenih ekskluzivah ter klikih z zavajajočimi naslovi, bomo novinarstvo v resnici pokopali kar sami. Obenem pa ne smemo pozabiti na javnost. Pa mogoče od velikih spletnih gigantov zahtevati kakšen davek ali dva.

Pri tem veliko odgovornost čutimo tudi v društvu, kjer smo recimo sredi tedna objavili poziv uredništvom k odgovornejšemu moderiranju komentarjev na družbenih omrežjih.

Pozno popoldne grem teč. Ušesa zapolnjuje N'tokov album Parada ljubezni. V njegovih besedilih je vse, kar je treba vedeti o slovenski družbi.

/ ČETRTEK, 11. APRIL

Zadnji čas je, da preberem tisti sobotni članek, ki sem ga tako dolgo odlagal. Rad imam filme, če vsebujejo tudi kaj v zvezi z novinarstvom, še toliko bolj. In ravno o tem govori ta članek. V kino prihaja "Civil War", ki po besedah režiserja Alexa Garlanda slavi novinarstvo v razdeljenih Združenih državah Amerike, kjer vlada diktator. Res, več kot očitno je, da novinarstvo še nikoli ni bilo tako pomembno.

Vedno bolj postajam zagovornik tako imenovanega počasnega novinarstva (slow journalism). Ena poglobljena in kakovostna vsebina (long read, podkast, dober intervju, zgodba) na dan, ki razloži kontekst, ozadje in ima zgodbo, je povsem dovolj. Morda dve, če kdo čuti hudo pomanjkanje. Časopis, ki je pred vami, gotovo skriva kakšno tako.

Ameriški radijec Jay Alison je napisal kratek manifest "Five Sermons", h kateremu se vedno vračam. Nekje vmes zapiše: stopite v temo in vklopite mikrofon. En lepših občutkov. Enkrat radijec, vedno radijec.

Na poti domov poslušam zadnjo epizodo podkasta Sound School Podcast. Rob Rosenthal, najboljši učitelj radia na svetu, spet predstavlja najboljše prakse.

Mikrofon zaradi poklicno-življenjske deformacije vzamem praktično kamorkoli. Me pa zadnja dva meseca in pol, ko pridem domov, vedno z nasmehom pričaka najpomembnejši mikrofon v življenju.