/ PETEK, 8. MAREC
Dan žena, 8. marec, je v Berlinu od leta 2020 praznik in dela prost dan, zato je bil po napornem prvem tednu tudi zame čas za malo brezdelja. Z nekaterimi štipendisti smo šli na skupno kosilo v odlično vietnamsko restavracijo in med seboj delili vtise o prvem tednu v Berlinu. Božanske udon rezance sem neuspešno navijala na palčke, zato sem se na koncu odločila kar za "basic" vilice. Popoldan smo v parku organizirali turnir v namiznem tenisu med Slovenijo in Češko. V finalni igri sem izgubila za dve točki, ampak prisežem, da je bil kriv veter.
Zvečer smo se družili v prijetnem vzdušju, ob katerem smo spoznavali okuse različnih držav. Razpravljali smo ob turškem in argentinskem čaju, slovenskem medu, kazahstanski čokoladi in nemških prestah. Neverjetno je, da je ta program povezal posameznike z vsega sveta in da se lahko v enem trenutku pogovarjam z nekom iz Južne Amerike, v drugem trenutku pa z nekom iz Azije. Ta program je edinstvena priložnost za spoznavanje ljudi, ki bi jih sicer težko srečala v vsakdanjem življenju.
/ SOBOTA, 9. MAREC
V soboto smo bili vsi štipendisti povabljeni na ogled Berlina, a to ni bil povsem običajen ogled. Imenoval se je Videobustour, pri čemer smo se z avtobusi vozili skozi Berlin in si ga ogledovali, obenem pa spremljali utrinke iz preteklosti na zaslonih v avtobusu. Ogled se je začel pred našim bodočim delovnim mestom, nemškim parlamentom, in nadaljeval čez reko Spree, ki je bila v preteklosti priča številnim pobegom z vzhodne na zahodno brežino. Na zaslonu smo lahko videli nadvse čustven posnetek, na katerem noseča ženska plava do zahodne brežine in karseda hitro zagrabi roko osebe na drugi strani, saj je tako nadzorniki niso smeli ustreliti.
Peljali smo se mimo veličastnih Brandenburških vrat, nato po najbolj znani ulici Pod lipami (nem. Unter den Linden) in naprej do nekaj znamenitosti: berlinska katedrala, muzejski otok, opera in univerza. Seveda nismo izpustili najbolj znane nadzorne točke Checkpoint Charlie in berlinskega zidu, ki počasi razpada zaradi vplivov narave, je pa pustil izjemen pečat v nemški zgodovini.
/ NEDELJA, 10. MAREC
Nedelja je v Nemčiji dan za počitek in druženje. Vreme je bilo sončno in kot nalašč za obisk bližnjega parka, v katerem je potekal bolšji sejem. Težko je opisati, kakšen kaos in radost je bilo čutiti. Že ob vstopu v park me je prevzela mešanica vonjav, zvokov in barv. Na enem koncu so imeli rokerji svoj koncert, na drugem se je odvijal čarovniški nastop, na tretjem je skupina ljudi spontano igrala na razna tolkala, na četrtem se je jedlo klobase s karijem in pilo pivo, na petem nakupovalo vintage izdelke - in še bi lahko naštevala. Lahko bi rekli, da sem vstopila v popolni nered.
S štipendisti smo se sprehodili mimo stojnic in si ogledovali oblačila, ki jih definitivno ne bi smeli nositi med prakso. Sprehod skozi park, ki je bil prepojen z večkulturnostjo, otroškim veseljem in ljubeznijo, je bil popoln zaključek nedelje.
/ PONEDELJEK, 11. MAREC
Nov teden, nove delavnice. V ponedeljek nas je čakal medkulturni trening, na katerem smo primerjali kulturne značilnosti svojih držav z nemško kulturo. Kot Slovenka sem se počutila precej domače v nemškem okolju, saj so razlike med našima kulturama relativno majhne. Na drugi strani pa me je zelo presenetilo, ko sem spoznala, kako lahko za posameznike z drugih kontinentov opravljanje prakse v Nemčiji pomeni pravi kulturni šok.
Ugotovili smo, da so Nemci ekstremni individualisti, poleg tega pa je treba poudariti, da obožujejo papirologijo, pravila in načrtovanje. Ta dejstva lahko na začetku predstavljajo velik izziv za tiste, ki so vajeni bolj sproščenega pristopa. Še posebej so bili opozorjeni štipendisti iz držav z bolj umirjenim tempom življenja, saj je v Nemčiji bolje biti nekje pet minut prej kot prepozno – to pa seveda ne velja za nemške železnice.
Vsi ti vidiki so ključnega pomena za uspešno opravljanje prakse pri poslancih, poleg tega pa mi je ta tema zelo blizu zaradi moje študijske smeri prevajanje in tolmačenje, pri kateri so medkulturne kompetence izredno pomembne.
/ TOREK, 12. MAREC
V torek je potekal dan univerz na Humboldtovi univerzi v Berlinu, kjer nas je čakal pester dan predavanj in razprav. Na začetku so nas sprejeli predstavniki treh berlinskih univerz (Freie Universität Berlin, Technische Universität Berlin in Humboldt-Universität zu Berlin). Zatem smo se lahko udeležili predstavitev o magistrskem in doktorskem študiju ter delu v Nemčiji. Še posebej uporabna se mi je zdela predstavitev o delu v Nemčiji, na kateri so nam razložili prijavo na delovno mesto, mreženje in pravne vidike zaposlitve. Zares komično je bilo videti vse zaprepadene obraze, ko je predavateljica pokazala drsnico s seznamom dokumentov, ki jih po navadi zahtevajo nemški delodajalci. Sama niti nisem bila toliko presenečena, saj je moja prijava na prakso zajemala "samo" 20 strani.
Popoldan so organizirali naši kolegi, francoski štipendisti, ki so nam pripravili razprave na temo premagovanja kriz v Nemčiji v primerjavi z našimi državami. Razpravljali smo o protestih zaradi podnebne krize, pandemiji koronavirusa, migracijah in trenutnih vojnah. Pogovori so bili izjemno pestri, saj se vsaka država z omenjenimi krizami spopada na svoj način. Cilj pa je bil analizirati, česa bi se Nemčija lahko naučila od drugih držav.
Razprava, ki me je najbolj pritegnila, je nosila naslov Družbeni razkol: demonstracije in druge oblike protestov. Pogovarjali smo se o demonstracijah zaradi podnebne krize, čemur je priča vsaka država. Glavno vprašanje je bilo, ali podnebni aktivisti pozitivno doprinesejo k trenutni krizi ali s svojimi dejanji v bistvu le odvračajo ljudi od te teme. Težava je v tem, da aktivisti vzbujajo pozornost s tem, da poškodujejo pomembne zgodovinske objekte, kot so denimo Brandenburška vrata, oziroma med protesti ogrožajo varnost drugih. Prišli smo do zaključka, da bi lahko imeli protesti pozitivnejšo noto, ki bi nato vzbudila pozornost tistih, ki še morda niso toliko v stiku s to temo. Najtežje razprave so bile na temo vojn, saj imamo med štipendisti tudi posameznike iz držav, v katerih trenutno vlada vojna.
/ SREDA, 13. MAREC
Sreda je bila posebej razburljiva, saj je bila na urniku igra vlog. Ko smo prispeli v parlament, je vsak od nas dobil list papirja, na katerem je bil opisan naš profil. Jaz sem se v tistem trenutku prelevila v 56-letno poslanko namišljene stranke, ki se zavzema za pravičnost in integracijo vseh državljanov. Štipendisti smo se razdelili v tri stranke in prejeli scenarij, nato pa se je začelo. Čakalo nas je prvo zasedanje stranke, na katerem smo izvolili predsednika in se razdelili v odbore. Sama sem bila del odbora, ki se je zavzemal za vključevanje mladih. Zatem smo se sestali v plenumu, kjer smo izvedeli za nov predlog zakona. Nato pa je šlo zares …
Najprej smo se morali posvetovati znotraj odborov. Ogledali smo si predlog zakona, ki je dajal pobudo za nov člen, in sicer uvedbo referendumov po vsej državi. Kot odbor za mladino smo predlagali digitalne volitve, ki bi povišale volilno udeležbo mladih. Po živahni razpravi na zasedanju naše stranke, ki je obsegala 16 članov, je bil naš predlog o digitalnih volitvah komaj sprejet. Temu je sledilo še več razpravljanja in usklajevanja dopolnitev predloga, navsezadnje pa na drugem plenumu predlog zakona ni bil sprejet.
Dan smo zaključili z mislijo, da je uvedba zakona dolgotrajno delo, ki lahko traja tudi več let, zato je bilo nemogoče, da bi mi kot amaterji v le enem popoldnevu veliko dosegli. Svoje trdo delo smo nagradili s pijačo v dobri družbi.
/ ČETRTEK, 14. MAREC
Del politike je tudi mirovno posredovanje, kar smo lahko izkusili v četrtek. Spoznali smo, da je za uspešno komunikacijo potrebnih več dejavnikov, predvsem pa aktivno poslušanje in strpnost. Prvi korak mediacije je distanciranje in razčiščevanje situacije. Osebo je treba vprašati: "Ali sem prav razumela, da …?" in nato aktivno poslušati njen odgovor. Pri tem sem se naučila, da je za dobro komunikacijo treba obvezno poslušati z razumevanjem in ne z mislijo na to, kaj bomo odgovorili. Mediator mora biti vedno nevtralna tretja oseba, ki ni na noben način povezana s konfliktnima stranema. Njegov cilj je stranema pomagati pri doseganju dogovora, v čemer smo se preizkusili tudi sami.
V praktičnem delu delavnice smo se znašli v različnih vlogah (dve strani, mediator in opazovalec). Moja vloga je bila stran, ki je želela uveljaviti svoj jezik kot uradni jezik države, medtem ko mi je druga stran nasprotovala, mediator pa je vodil pogovor. Mislim, da sem se čisto preveč vživela v to vlogo, saj sem materni jezik namišljenega ljudstva zagovarjala kot svojega, tako da druga stran sploh ni imela nobene "šanse". Pri tej delavnici sem se naučila, kako pomembna je priprava na takšna pogajanja in kako prav pride dobro izražanje v tujem jeziku. S polnimi žepi napotkov z delavnic in predavanj že nestrpno čakam začetek prakse pri svojem poslancu in se veselim novih izzivov v Berlinu.
