/ PETEK, 22. MAREC
Odprem oči in pred seboj zagledam svojega psa, ki me obsojajoče gleda in cvili, kot da bi mi hotel povedati, kako si sploh drznem spati do pol sedmih zjutraj! Ali ne vem, da je on potreben sprehoda in odvajanja. Zadnji mesec je totalno blesav. Daje ga puberteta in psice, ki jih v naselju ne manjka, se seveda vse gonijo. On pa z njimi. En nasvet: če dobite mešančka in morate o pasmi enega od staršev ugibati, ga pustite tam. Naj ga vzame kdo drug, recimo Jadranka. Jaz sem dobil koktajl borderja in terierja. Če bi zmešal tasmanskega vraga in kuno, bi najbrž imel bolj poslušen stvor. Po petih minutah se odloči, da bo danes zatežil lastnici in mene pusti spati naprej. Hvala bogu. Sledi zajtrk, ki začuda vsebuje avokado in lososa. Menda sta bila v akciji. Lahko samo ugibamo, čigav nakup je bil to. Drugače pa dobra zadevica, moram priznati. Še jajčka je dala gor. Lotim se odpisovanja mailov in pisanja scenarija, ki bi moral biti končan že pred meseci. Ne gre mi. Ne vem niti kje začeti. Še dve oddaji, ki ju verjetno spet nobeden ne bo kupil, moram napisati. A ko gledam koledar, se začnem znojiti, ker ne vem, kdaj mi bo to uspelo, in še na Vunjaka moram, ker sem ji obljubil. Pes me že spet obsojajoče gleda in tokrat ga moram ven peljati jaz. To bom v tem dnevu naredil še štirikrat. Ker se očitno pripravljamo za ljubljanski maraton. Za kosilo naredim stejk iz domače krave in ohrovt z domačega vrta z drobtinami. Šefica je zadovoljna. Pravi, da ji delo od doma zelo odgovarja. Ali sem jaz istega mnenja, me ni vprašala. Sledijo klici in dogovarjanja za nastope. Do šestih imam čas, potem se moram odpraviti v Šmarje, kjer imava s Papičem predstavo. Urco prej moram biti tam, da preverimo tehniko, sledi še urca in pol predstave in pol ure prodaje mercha. Danes greva vsak s svojim avtom, ker imam za Šmarjem še eno privatko ob enajstih. Najbrž bodo pijani. Upam samo, da ne preveč.
/ SOBOTA, 23. MAREC
Bili so pijani, ja. Jaz pa se počutim pijanega, ker sem se sam od sebe zbudil ob sedmih, potem ko sem domov prišel ob enih. Danes gremo gledat parcelo oziroma kmetijo. Malo zares, malo za hec. Google maps kaže urco in pol iz Ljubljane, torej gremo gledat, če je opcijsko lokacija za poroke. Za živet je malce preveč v pm. In to rečem jaz. Menda se iščejo take poročne parcele. Ljudje se še kar poročajo, četudi je procentualno možnost za ločitev večja kot za srčni infarkt. Ampak gnar je gnar. Vmes se ustavimo na brunchu, ki se izkaže za zelo povprečnega. Plus moja zakomplicira z mimozami, ker menda jih moramo hoteti piti vsi, ne samo jaz. Parcela se žal izkaže za neprimerno za moje želje, bo pa verjetno točno to, kar rabi kak bolj na izi mojster, ki bi si rad sam pridelal hrano in kaj rezbaril. Zanimivo, na tej parceli je 200 let star kozolec, ki še vedno sodi v okolje. Poleg njega pa stoji moderna hiša s fasado oranžne barve, ki ne paše absolutno nikamor. Mariji Tereziji bi morali postaviti kip v vsako krožno za moje pojme. Lačni in predvsem žejni se ustavimo v gostilni in nafilamo rezervoar. Naberemo še trobentice za čaj, ki jih je ob gostilni začuda ogromno, in krenemo proti domu. Doma si privoščim enourni dremež, nato se odpravim oddelat predstavo na Ig.
/ NEDELJA 24. MAREC
Zbudim se ob sedmih, ker morava čim hitreje do njenih. Pot je dolga, in če hočeva kaj imeti od dneva, bi morala biti že gori. Žal nimam helikopterja. Ne vem, če se starši zavedajo, koliko enega prenašanja in planiranja vključujejo obiski. Vesel bi bil, če bi se moji ali njeni vsaj enkrat pripeljali do naju. Očitno je vsem samoumevno, da se jaz šlepam povsod. No, pa sva tu. Svak kot vedno gleda v tla in vse ignorira, drugega svaka ni doma in ignorira iz druge občine, tast pa se skriva. Najbolje, da grem nabirat regrat. Še prej pa babici in tašči izročim darilo za dan žena. Deski za rezanje in serviranje, ki sem ju naredil za njiju. Po kosilu moram na zoom, ker espejevci očitno ne smemo imeti niti nedelje. Delamo novo podobo podkasta in seveda se mudi. Sestanek dokaj okej, ampak danes sledita še dva. Hitro se odpravim v hosto po pljučnik in čemaž. Stran od vseh. Razen psov. Ta dva se me držita kot klopa. Moj okrog mene dela kroge, njihov pa bi se samo cartal. Kar ne bi bil problem, če ne bi imel jebenih 70 kil in me vedno podrl, ko se mu zahoče čohanja. Ko ju gledam, sta res kot pasja verzija Pipija in Melkijada. Naš se kar izgubi v morju čemaža, ki je blagoslovil te gozdove. Pljučnika tudi ne manjka, lapuh pa bom nabral doma. Ne smem pozabiti cepičev hruške, ki sem jih zakopal v kleti. Brez njih ne smem od tod. Avto nafilava nazaj in se odpraviva proti žabariji. Vmes se za zoom ustavim na pumpi, ko pridem domov, pa ob pol devetih sledi še en zoom. Komaj čakam.
/ PONEDELJEK, 25. MAREC
Danes pa snemanje. Preden grem, moram psa peljati po naselju, da vsem jasno označi, da je to vse njegovo. Pojem pol banane in spijem celo džezvo kave ter se odpravim proti Dolenjski. Najraje snemam kaj s kuharji, vsaj veš, da v večini primerov ne boš ostal lačen. Še manj pa žejen. Tudi podobni smo si. Pozne ure, vsi na nek način strežemo ljudem in nobeden od nas ni čisto normalen. Ko pridem na lokacijo, fante prosim za še eno kavo. Namesto te mi prinesejo špricer. To bo super dan! Mami za materinski dan pošljem voščilo in posnetek Šaleharja, ki je bil tako dober, da sem z njim na podkastu lahko posnel personalizirano voščilo. Vem, da je njegova fenica. Čez dan med snemanjem pojemo kuhan goveji jezik z bučnim oljem in sirom, rižoto z gamberi in šparglji, na koncu pa še stejke s krompirčkom. Koliko flaš smo vmes spraznili, nisem bil pozoren. Celo oslička sem sprehajal. Ko sedem v avto, me kliče moja. Vsa prestrašena, da je nekdo nekaj šaril po vhodnih vratih, celo pes da je lajal v vrata, in da jo je strah. Odhitim domov, četudi sem, realno gledano, prepozen za herojski poseg v situacijo. Očitno jo bom moral vzeti s sabo na strelišče, da se nauči uporabljati šrot. Četudi me skrbi, da bi bil potem najbrž jaz njena prva zmotna eksekucija, ko bi pozno prišel domov z nastopa.
/ TOREK, 26. MAREC
Dobro jutro! Končno sem spet spal osem ur. Po dolgem času jaz zbudim psa in ne on mene. Greva na sprehod, po sprehodu pa sestanek s sponzorji za podkast. Nikoli ne razumem, zakaj nas potencialni naročniki peljejo skozi proizvodnjo. Verjetnost, da se bom spomnil dobrega oglasa pri mašini za pakiranje, je res zanemarljiva. Po ogledu pohitim domov, spakiram stvari in psa ter se odpravim proti rodnemu kraju. Zaradi ovinkov se moram trikrat ustaviti, da mi pes spet ne pobruha avta. Hudo mi je, da je zanj ta pot tako naporna. Ponovno, žal nimam helikopterja. Na poti nabavim še pivo in rože. Prvo zame, ker me čaka dva dni dela v gozdu, in drugo za mater, ker je bil materinski dan. Ko pridem domov, staršev ni. Je pa na cesti sosed in solovec. Hitro mi namigne, da so prašiči spet obračali njive in bomo pripravniki morali opraviti sanacijo. Nekako pač moram nabrati ure. Še eno leto priprav, pa bo konec. S prihodom matere prekinem spontani lovski sestanek, vzamem ključe od tetine hiše in grem na hitro obiskat teto. Parkinsonova je res grozna stvar. Telefon mi je zadnjič navrgel slike izpred petih let. Kako je bila mladostna in vesela. Hodila je sama, brez hodulje. Zdaj pa me revica komaj prepozna. Vedno se moram glasno najaviti, ko stopim skozi vrata, da je ne bi prestrašil. Danes je bila zelo dobre volje. Že dolgo je nisem videl tako nasmejane. Mislim, da se je najbolj razveselila psa. Kako je lušten, je rekla, ko ji je ves vzhičen lizal roke. Koliko veselja je sposobna dati mala žvirca, res neverjetno. Poslovim se od tete in ji obljubim, da jo bom obiskal še naslednja dva dni, takoj ko bo padla tema in bom končal delo v gozdu. Odpravim se na kmetijo in si zakurim v šporhertu. Pogrešam zvok prasketanja in vrenja, ki ga da ta železna kocka. Preživel je moje stare starše, najbrž bo tudi moje starše in mene. Medtem ko bomo mi vsi ugasnili, se bo vedno našel kdo, ki bo naložil še eno polence za boljše počutje.
/ SREDA, 27. MAREC
Delo v gozdu odpade. Preveč pada. Očitno bom cepil drevje, natančneje poskušal rešiti jablano, ki ji mi pravimo mednčka. Pet sem jih naredil. Lanski poskusi so mi očitno vsi uspeli, zato imam obilo nove robe za sadovnjak. Precepiti moram še hruško, zaradi katere sem pravzaprav prišel, a je vreme preslabo. Operem cisterno za gnojevko in traktor in se malo posvetim mailom. Ko pade večer, pade tudi volja za delo. Odpravim se v vas, kjer se dobimo na pirčku. Nič kaj pester dan zares.
/ ČETRTEK, 28. MAREC
Spet dež, a tokrat z dodatkom vetra. Spet se bom prehladil, že vidim. Ves teden sem nahoden in vse, kar imam v planu, bo ta nahod samo podaljšalo. Lotim se hruške, ker je za pet minut nehalo deževati. Pihati pa seveda ne. Bo že nekako, saj nisi iz cukra, bi rekel moj oče. Moram še do tetkice, preden grem nazaj v Ljubljano. Tako kot vedno mi ne bo uspelo niti pol tistega, kar sem si zadal. Moram še pogozdovati po plazu, ki je ostal po poplavah. Vedno, ko ga pogledam, se spomnim, kaj bi lahko bilo, če se tistih trideset kubikov drv ne bi preusmerilo stran od objektov. Imeli smo srečo, cel kraj je imel srečo, da smo vsi ostali živi. Postali pa smo še bolj povezani. To je dejstvo katastrof - zbližajo ljudi. Vsaj nekaj. Grem, dovolj je bilo rekreacije za ta teden, jutri imam pregled, podkast in še predstavo. V soboto pa izide dvestota epizoda Fejmičev! Bomo malo nazdravili.
