/ PETEK, 15. marec
Pokonci sem že od pol šestih, s sinom gledava sončni vzhod. "Mami, kje pa ima sonce posteljo?" me pogleda, medtem ko se obzorje nad Limbarsko goro barva v žareče oranžno. "Sonce nikoli ne spi," ga pobožam po svetli glavi, "še zelo dolgo časa ne bo prav nič zaspano." Uro zatem naju posrka jutranji vrvež na mostu za pešce. Ko priprem oči, slišim dolge hiteče korake staršev, vmes drobencljanje otroških nožic in zaspane zibljaje, ki nosijo telesa najstnikov. In spodaj šum Bistrice, ki je že nekaj let moja stalna zvočna kulisa, neznansko razkošje je zjutraj namesto prometa poslušati žuborenje reke. Dopoldne se namenim na Fakulteto za družbene vede na razpravo, kamor so povabili predstavnike različnih skupin, ki sodelujemo pri komunikaciji znanosti. Raziskovalke, komunikatorje, novinarke, svetovalke, pedagoginje. Razprava, na kateri je tudi prorektorica univerze, je droben znanilec, da se morda tudi v Sloveniji na področju komuniciranja znanosti začenjajo stvari premikati tudi na institucionalni ravni. Zakaj sploh komunicirati o znanosti, vprašam dva od njiju. Zato ker imamo ljudje velik vpliv na skupne odločitve. Ni nepomembno, kaj si javnost misli o znanosti. Treba jo je zalagati s kakovostnimi informacijami in vzpostavljati zaupanje, razmišlja Sašo Dolenc, urednik Kvarkadabre. Vsestranska komunikatorka znanosti Zarja Muršič pa me spomni na radovednost, ki nas pravzaprav dela ljudi in ki jo že evolucijsko uporabljamo za hitro prilagajanje in odzivanje. V dobi podnebnih sprememb bo to nujno, pomislim, ko se odpravljam domov. Brez jakne, zunaj je 19 stopinj Celzija, v tej pomladni vročini je nekaj neudobnega. Popoldne me iz srca nasmejejo Štajerci, ki v valovski eter kličejo Andreja. "Stari pês" je zagotovo beseda dneva.
/ SOBOTA, 16. marec
Dopoldne izkoristim za prevajanje radijskega intervjuja. Pred dnevi sem poklicala britanskega matematičnega fizika in nobelovca Davida Penrosa. Kmalu jih bo dopolnil 93. Pred desetletji je dokazal, da se lahko iz gravitacijskega zrušenja ogromnih umirajočih zvezd tvorijo singularnosti, kot so na primer črne luknje, sodeloval pa je tudi s Stephenom Hawkingom. Kot razlaga, se zakoni fizike ne zdijo vedno smiselni, vsaj ne na subatomski ravni, kjer najmanjše stvari v vesolju igrajo po drugačnih pravilih kot vse, kar vidimo okoli sebe. Ta razkorak po njegovem prepričanju vključuje nekakšno razpoko, ki ločuje ta dva svetova; prepričan je, da bo fizikalni proces, ki bo premostil nezdružljivost teh dveh svetov, hkrati tudi odklenil odgovore na vprašanje fizike zavesti. Medtem ko prevajam, se mi moji trije javijo z Ljubelja. Po osvojenem cilju so se postavili pred spletno kamero in mi mahali. Tudi tako smo si lahko blizu, razmišljam in pristavim kosilo. Danes bo jota z repo. Popoldne jo mahnemo na vrt. Že nekaj let imam najet vrtiček in na njem je moj mini laboratorij, kjer se vsako leto naučim kaj novega. Najraje imam pomlad na vrtu, ko se vse prebuja, ko delaš načrt gredic, čistiš in ogrevaš svoj hrbet. Otroka imata svoje igrišče, pomagata po svoje, bezata deževnike iz lukenj, preučujeta stonoge, lovita ptice in se učita, kaj v naravi pomeni čas. Za setev in dozoritev. Zvečer preberem Slavkovo novo knjigo o statistiki za začetnike do konca. Všeč mi je, da podatke uporabi tudi za to, da nas opomni, da je svet lepši, kot je bil in kot se nam zdi. "Ker samo če sprejmemo tudi negativna dejstva in številke in se ne pretvarjamo, da jih ni, lahko rešujemo probleme, ki jih (še) imamo in pozitivno oblikujemo prihodnost."
/ NEDELJA, 17. marec
Kaže, da bo lep dan, zato se odpeljemo na jug proti Kubedu, kjer so pri Škrateljcu odprli novo tematsko pot po pobočju Lačne. Lakota nas najprej ustavi v Hrastovljah, kjer v tamkajšnji gostilni po velikanskem naključju naletim na kar dva radijska kolega z družinama, ki sta tam prav tako nepovezano. Kakšna je verjetnost, da kot novinar v tujem kraju srečaš znani obraz? Velikanska. Pot velikanov v Kubedu je prava pomladanska paša za oči in nos. Od vsepovsod v tleh bode pomladansko cvetje, od zvončkov do perunik. Ne morem se nagledati zelene barve komaj rojenih listkov na drevesu. Ob tem na domiselno zastavljeni poti, ki je novost v škratji transverzali po Sloveniji, zbiramo žige, se nastavljamo soncu ob velikanskih roki, ušesu in nosu ter ob pogledu na oči velikanov, izrisane na navpični kamniti steni, razmišljamo, da nas "oči" narave res neprestano gledajo. In tudi vidijo. Pa se premalokrat spomnimo na to. Zvečer pripravljam senčne lutke za torkovo oddajo z mladimi. In ni treba dolgo, da radovednica v meni to poskusi. Razpremo rjuho, ugasnemo luči, prižgemo tiste na telefonu, in doma oživijo dinozavri, pegazi, mamuti in gmote prstov in rok. Smeha na kvadrat! Vse, kar meče zabavne sence, pristane v improviziranem družinskem senčnem gledališču, ki ga lahko, mimogrede, brez velikih naporov pripravite tudi pri vas doma.
/ PONEDELJEK, 18. marec
Dopoldne v Lutkovnem gledališču Ljubljana obiščem maestra senčnih lutk Braneta, potrudim se, da sem tam ob praven času, da lahko pozdravim Krpana in kobilico, ki ob ljubljanski tržnici z znano melodijo naznanjata vsako polno uro. Zaodrje gledališča je poseben vibrirajoč prostor, poln znanih obrazov z odra in najrazličnejših rekvizitov, ki jih ne srečaš nikjer drugje. Zgodaj popoldne na Jožefu Stefanu odprejo letošnje Stefanove dneve. Moderiram okroglo mizo o humorju v znanosti in dvorana je polna do zadnjega kotička. Prišli so po smeh in ga tudi dobili, tudi na račun znanosti. Prvič v omizju skupaj sedijo raziskovalci in komiki, krasno se dopolnjujejo v tem, da znanost pri komuniciranju mora sestopiti s slonokoščenega stolpa in da je lahko humor priročen kanal, kako seči do najširšega kroga ljudi. Zapomnim si, da je treba znanost jemati resno, a na neki točki se ji moraš znati tudi smejati. Zvečer kar ne morem zaspati, Frekvenca X praznuje 15 let, meni pa po glavi šviga tisoč in en opravek, ki ga moram urediti do takrat.
/ TOREK, 19. marec
Danes mineva točno 15 let od prve epizode radijske poljudnoznanstvene oddaje Frekvenca X, ki vse odtlej ob četrtkih skrbi za tedensko merico znanosti na Valu 202. Neprekinjeno izhajamo z redno tedensko frekvenco, v naših oddajah pa smo gostili že številna eminentna imena v svetovni in slovenski znanosti. Mikrofone smo nesli že marsikam: v jame, na ledenike, pod vodo, prisostvovali smo operacijam, se spustili k cernovskemu pospeševalniku, se javljali iz zraka in si nadevali plašč nevidnosti. In še in še. Tokrat praznujemo s sebi po starosti enakimi. Na radio prihaja več kot sto mladih iz številnih delov države, ki jim bomo skušali v približno uri predstaviti, kako pomembna in zanimiva je lahko velikost v naravi. Gostim evolucijskega biologa Matjaža Gregoriča, fiziologa Gregorja Belušiča in fizika Jurija Bajca; pred živim občinstvom, ki zvedavo zastavlja vprašanje, skupaj ugotavljamo, zakaj so kiti tako veliki, zakaj so zmaji fizikalno mogoči in kaj bi se zgodilo z nami, če bi se nekajkrat pomanjšali. Po oddaji nas pričaka velikanska torta, nato pa je pravi logistični zalogaj popeljati stoglavo mladež in mentorje po radijskih sobanah. Spoznajo delo tonskih mojstrov, napovedovalcev, športnih komentatorjev, novinarjev in se čudijo neverjetni zbirki posnetkov, ki jih, v fizični obliki, hranimo na radiu. Nekateri so pravi dokument časa. Zvečer s hčerko obiščeva šov eksperimentov na Jožefu Stefanu. Hudomušna ura v družbi razburljivih poskusov s tekočim dušikom in ognjenimi peripetijami mine prehitro.
/ SREDA, 20. marec
Dopoldne me čaka sestanek na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, dogovarjamo se o vsebinski pripravi okrogle mize o pomenu polarnih raziskav za Slovenijo, ki bo prihodnji teden. Čeprav se zdi svet obeh polov daleč od nas, so podnebne spremembe globalne in dobro je imeti raziskovalce, ki spremljajo ravni črnega ogljika po vsem svetu in raziskujejo neverjetno zanimive mikroorganizme, ki uspevajo v ekstremnih polarnih pogojih. Njim se imamo, ne nazadnje, zahvaliti za številne encime, ki nas rešujejo v kmetijstvu, pri pranju oblačil in ne nazadnje iskanju novih zdravil. Zganejo me pesimistični podatki o tem, da so ocene hitrosti taljenja ledu na zemeljski klimatski napravi še preveč konservativne in da mnogo prehitro drvimo v stanje brez povratka. Preostanek dela v redakciji izkoristim za pripravo materialov za četrtkov program na Valu. Sredinih večerov se sicer res veselim. To je termin zame, ko odmislim vse drugo. Z največjim veseljem hodim na ure jazza. Kot sem izvedela prejšnji teden, je ples prvovrstna krepčilna kura za naše možgane: je odlična telesna aktivnost, ki ob tem združuje še užitek ob glasbi in skupinsko druženje. Zato plešite, plešite, plešite, pravijo nevroznanstveniki.
/ ČETRTEK, 21. marec
Danes Frekvenca X tudi uradno praznuje še v radijskem etru. Tako kot pri čisto prvi oddaji voditeljske vajeti prevzema Matej Praprotnik, ob pripravi tematskega pasu smo se poglobili v to, kaj se je v znanosti spremenilo v minulih 15 letih, koliko težja je zaradi naraščanja prebivalstva naša Zemlja, naš gost pa bo že omenjeni Roger Penrose. Z nami v etru bodo številni komunikatorji znanosti, poslušalci, ki nas poslušajo na radiu in prek podkastov, skratka to bo pravo znanstveno radijsko rajanje, juhu. Popoldne odhitim na Obalo, kjer se moj delovnik nadaljuje. Pred svetovnim dnevom voda v Škocjanskem zatoku moderiram okrogli mizi o tem, kako učinkoviti smo pri protipoplavnih ukrepih in zakaj je treba koreniteje zagnati vodno diplomacijo z vključevanjem vseh generacij in dobrimi meddržavnimi stiki. Vode, reke, morja nas povezujejo in so lahko tudi dobrodošel mediator miru. Pa na zdravje s kozarcem najbolj neverjetne tekočine, kar jih imamo na Zemlji in v vesolju - vode!
