/ PETEK, 29. MAREC
V slogu modernih serij se tudi ta dnevnik začne z velikim pokom, potem se zgodba nekoliko umiri, najde čas za samorefleksijo, morda tudi ščepec dvoma in se na koncu stopnjuje do neizogibnega razpleta v finalni epizodi sezone, ko vsi liki položijo svoje karte.
Seveda pretiravam in morda sem tale uvod bolj potreboval sam, da mi beseda lažje steče, a je ideja za pisanje teh vrstic prišla ravno v res pestrih dnevih. Jaz jim rečem atomski dnevi.
To so tista obdobja, ko zjutraj sediš s kavo v roki in preletiš, kaj vse in kako se mora zgoditi, preden boš znova sedel s kavo na tem istem mestu. Zagotovo utrujen, a če se vse dobro izteče, tudi zadovoljen, srečen in miren.
Ta petek je natančno tak!
Čaka me nastop Glasbene ustvarjalnice KUD Dolina Miru. Vsako leto jih je kar nekaj, a ta je prav poseben. Gre za tretji tematski koncert v enajstletni zgodbi Glasbene ustvarjalnice, ki jo vodiva s Karin Zemljič, in tokrat se bomo vrnili v obdobje boy in girl skupin. Od Take That do All Saints in vse vmes. Ker bomo uporabili moje ozvočenje, se zame "mobilizacija" začne že ob 13.30. Kitaro in kable vzamem doma, mikrofoni so v glasbeni šoli, zvočniki in stojala so v "placu" za vaje, Marko Brumen je točen kot sekira in me ob 15. uri čaka pri zapornici, da lahko opremo odpeljem do Vetrinjskega dvora.
Hrbtenica potoči solzo sreče, ko se isti Marko čez pet minut pojavi z vozičkom, informacijo, da obstaja dvigalo (namesto 40-50 stopnic), in predvsem z voljo, da pomaga. Ozvočenje postavljeno, tonska uspešna, še nekaj sproščeno-nervoznega postopanja naokoli in ura je 19.00 – akcija. Saj nisem dvomil, ampak koncert izpade bolje od vseh že tako visokih pričakovanj. Vsi super izvedejo svoje točke in tudi izbor pesmi je res "neusmiljen". Z odra gledati gospode okoli abrahama, zaprtih oči, ki iz srca prepevajo Spice Girls, je pač zabavno. Ker je cel večer moderirala ena izmed naših mlajših učenk, je bilo vse skupaj še bolj srčno, simpatično ... toplo!
Moral bi se pridružiti ekipi na zmagoslavni pijači ali dveh, in to bi bil konec prve epizode. A žal ne bo šlo. Ker imam v bandu najbolj zasedene ljudi (to pride v paketu s tem, da so res dobri) in ker imamo v zadnji epizodi mojega dnevnika v četrtek koncert na Radiu Si, s svetlobno hitrostjo pospravim opremo in grem v "plac" za vaje. Glede na to, da se bližata zatišje in vakuum krščanskih praznikov, ko se vse še malo bolj umiri, in glede na to, da je za prvi dan bilo že kar nekaj zasukov in akcijskih scen, kakšno besedo več o vajah v prihodnjih dnevih.
/ SOBOTA, 30. MAREC
Zbudim se utrujen in zadovoljen od večernih vaj, a ker je pred mano ena izmed mojih ljubših aktivnosti, ni časa za utrujenost. Sobotna jutra pri meni potekajo po ustaljenem scenariju, ki se spreminja redko, in če že, se iz res tehtnih razlogov.
Tenis ob 10.00! Že kot mulc v Radljah sem ga preigral ogromno, potem nekaj časa ne, zdaj pa že kar nekaj let pozimi, poleti, redno in vsakič z veseljem.
Ker sva tokrat "pokala" s trenerjem in ker sem bil dobro zmahan od vsega, kar sem dan prej nosil, je sledil padec - odklop iz omrežja. Zaspati za močno uro po tenisu, priznam, tudi to je del jeklenega sobotnega scenarija. Kot nekakšna sobotna priloga.
Na vrsti je odhod na Kremberk, kjer imam manjši kos zemlje, ki pa je ravno dovolj velik, da je vedno mogoče kaj početi! Že tri leta se zanimam za sajenje zelenjave - predvsem čilijev in paradižnikov. No, letos mi je to nekoliko ušlo izpod kontrole, saj se je na koncu nabralo slabih 100 sadik, luči, podloge za gretje semen ... Lahko rečemo, da sem padel noter. Danes sicer ni dan za sadike, ampak bolj za urejanje vsega, kar za sabo pusti zima.
Prijetno utrujen grem ob zahodu proti Mariboru.
/ NEDELJA, 31. MAREC
Tudi danes je dan za odhod na Kremberk in končno akcija s čiliji. Na vrsti je presajanje v večje lonce, in ker sem pregledal vse videe na youtubu, poznam res dobre načine, kako se reči streže. Nedelja, ki je obenem tudi praznik, ima v sebi neki poseben mir.
Sam nisem veren, a znam prepoznati in ceniti spokojnost, ki jo ti dnevi nosijo v sebi.
Žal tega občutka z mano in ostalo sosesko niso delili eni izmed sosedov, ki se jim je zdelo pokanje s karbidom 20 metrov od hiš dobra ideja. Take stvari me "dvignejo", in ko sem tak, nisem tiho. Tudi tokrat nisem bil. Seveda je bil moj "upor" neuspešen, a ne čisto nekoristen. V takšnih situacijah konfrontacije vedno dobiš informacijo o tem, s kom natančno imaš opravka. Dobil sem jo in dovolite mi, da jo zadržim zase. Na moje veliko veselje pa sem bil obveščen, da je kasneje, ko so zaradi mojega prihoda še z večjim veseljem pokali, prav te iste sosede obiskal kriminalist. Včasih vendarle za trenutek ali dva verjamem v neko univerzalno vesoljno pravico!
/ PONEDELJEK, 1. APRIL
Zadnji večer praznikov mi je vedno najljubši. Sem spadajo še 1. januar, zadnji dan pred šolo in podobno. To je obdobje, v katerem velika večina ljudi ni prisotna. Ali so v mislih že pri naslednjem dnevu, obveznostih in vsemu, kar jih čaka, ali pa so še pri dogodivščinah, ki so jih ravno doživeli. Najtopleje vam priporočam (pre)pozen sprehod na katerega od teh večerov - ne bo vam žal. Današnji dan je res "na počasi" vse do večera, ko se dobiva s Karin Zemljič in piliva muziko za novo Okustično ploščo – huda bo in to ni prvoaprilska šala.
/ TOREK, 2. APRIL
Prazničnega zatišja je konec, telefon, sporočila in elektronska pošta so se prebudili. Po nekaj "tajniških" opravilih se odpravim na svojo klasično pot za rekreacijo. To pomeni eno okoli Pekrske gorce in nazaj. Na poti se spogledava z mariborsko RTV-hišo in si rečeva: malo še.
Ob torkih poučujem v Ljubljani in tudi tokrat je tako. Skoraj vedno pot v prestolnico izkoristim tudi za obisk Iztoka Turka v studiu ali kakšen sestanek, a danes bo pet ur učenja čisto dovolj, saj vem, kakšna dneva me čakata. Cesta proti domu je prazna, pot je prijetna in gladka. Doma dam priložnost neki novi seriji, a je še prezgodaj.
Prejšnji teden sem ravno zaključil s Peaky Blinders, ki me je res posrkala, in videti je, da za novo serijo še nisem pripravljen.
/ SREDA, 3. APRIL
Danes je že tiste sorte dan, ko niti ni časa za jutranjo kavo in razmišljanje o tem, koliko stvari me čaka. Odpri oči in gasa!! Najprej še na en krog okoli Pekrske gorce. Tudi tokrat se spogledava z RTV-hišo ... zašepeta mi ... you can run, but see you tomorrow ...
Poznam dve vrsti teka. Čisto normalen tek in pa tega, kakršen je bilo danes. Ta se pojavi takrat, ko je gužva ali stres-beg. Ko greš "laufat" (se opravičujem, vem, da je pravilno teči, ampak mi nikakor ne zveni prav) zato, da se glava končno zbistri in umiri. Uspešno.
Danes so dvojne vaje. Dopoldan band, zvečer vokali.
Da pa se vmes ne bi dolgočasil, učim v Glasbeni ustvarjalnici. Danes bodo ure še posebej vesele in prijetne, saj se vidimo po nastopu prvič, torej bo veliko dajanja petk in komplimentov.
/ ČETRTEK, 4. APRIL
"Dan D"
Tako zame kot tudi za naše druženje ob tem dnevniku.
Kot je že neprijetna tradicija, pred radijskimi koncerti ne spim. Včasih smo ga prežurali in šli direkt, danes pa trema poskrbi za odprte oči.
Tako je bilo tudi to noč. Z rahlim jutranjim škripanjem se le odpravim in nekaj minut čez sedmo smo vsi na radiu.
Sledita postavljanje opreme in tonska vaja. Vmes še skačem po intervjujih, ob 10.15 pa se začne zares. Ni mi težko priznati, da imam zadnje čase res hudo tremo, a mi nekako uspe prebroditi krizo in se znebiti začetnega cmoka v grlu. Že en sam poslušalec bi bil dovolj!
Ne pomaga zavedanje, da jih je preko radia več tisoč, potrebuješ nekoga, ki je tam – v istem prostoru. In v tem duhu pač začnem moderirati, kot da igramo nekje v živo za publiko.
Pomaga!
V trenutku, ko po čelu spolzi prva kaplja potu, je treme konec, in ko začnemo zadnjo pesem, se nam vsem v bandu zazdi, da bi lahko igrali še nekaj ur, tako dobro nam je steklo.
Po koncertu je vzdušje prav kičasto!
Vem, da uslužbenci na Radiu Si delajo te koncerte vsak teden.
Vem tudi, da so uživali, ker taki izrazi na obrazih pač ne lažejo, in to me vedno posebej veseli.
Sledi še pospravljanje opreme in pot domov, saj moram oddati te besede. Vem pa, kako se bo dan končal, in lahko tudi to delim z vami.
Čaka me še cel popoldan učenja petja, po pouku pa bomo vsi iz društva KUD Dolina Miru skupaj malo nazdravili in si čestitali za nastop, ki se je zgodil na prvi dan našega dnevnika. Čisto na koncu pa bo sigurno takole. Zalil bom sadike paradižnikov in čilijev, s popolnoma prazno glavo malo gledal skozi okno, medtem ko bo v ozadju sam sebi v namen tekel nazaj previt dnevnik ... in to bo to od dneva ter res dinamičnega, napetega, kot smo rekli na začetku, atomskega tedna.
Hvala za pozornost vsem, ki ste uspeli prebrati do konca, upam, da se kmalu srečamo na kakšnem koncertu!
Čao!
