/ PETEK, 8. FEBRUAR
Dan se začne s tibetanskimi vajami in tistimi za vratni del hrbtenice. Praznik je. Slovenski filmi na TV, izpred šestdesetih let. Kuham špinačo.
KUD Bunker iz Gornje Radgone me je povabil na literarni večer. Izbiram pesmi. Malo drugačne, saj so me vendar povabili mladi. Izberem nekaj družbenokritičnih, tudi ranljivih, kot jih prinese življenje. Moji literarni kolegi pravijo: Breda, ti vedno zarežeš z britvico, takšne pesmi imaš. In kakšno bo ozvočenje, tisto, ko moraš imeti mikrofon čisto pred usti? Kdo vse se ga je že dotaknil z usti pred menoj. Upre se mi. Povabim te, da s skicirko zaznamuješ dogodek. Po poti muzika, poje Freddie Mercury. Kakšen vokal. Kako sem jokala, ko je umrl. Pride starostno različna publika. Presenečena, ker pridejo kolegi od daleč. V glavi meljem misel: zaradi mene? Teče gladko, ni predolgo. Darko igra na kitaro. Zna. Zelo dobro. Dani nasmeje publiko. Hvala organizatorjem. Večer se konča z debato o rock koncertih. Kako drugačen je ta svet od mojega službenega.
/ SOBOTA, 9. FEBRUAR
Naredim vaje. Bi šla na Pekrsko? Ne, prezgodaj je še. V temi ni dobrega razgleda.
Glava polna misli o kulturi, ljubiteljski kulturi, kjer je tako, da moraš to imeti rad. Drugače ne gre. Pripadnost, v kateri si roko podajata ljubezen in predanost. Ko stisneš, tudi ko ne gre več, in si rečeš: naj bo. Tvoje delo sčasoma postane samo po sebi umevno. Dobro je, da še obstaja ta človeški stik. Tudi sama sem začela delovati v kulturi pred štirimi desetletji in rada povem, da mi je v vseh teh letih velikokrat od lepot zastal dih. In koliko nežnih in zadovoljnih pogledov sem videla. Ko so lahko delili med ljudi tisto, kar jim prinaša radost. Tako se pozabi tudi bolezen. Tukaj smo vsi enaki. Delo v kulturi pomlaja, zagotovo. In kulturnice so tako lepe ženske. Moj poklon, dragi kulturniki, drage legende. Spomnim se pripovedovanj iz kulturnih društev, danes je to že neke vrste eksotika, ko so opisovali začetke nekako tako: "Ne vem več, kako smo se začeli zbirati, eden je povabil drugega, tretji pa zadnjega. Ideje so kar vrele, kaj vse bi počeli, pa je eden rekel, plešimo - eh, polko smo še znali, za kaj več pa je že bil problem -, pa je drugi rekel pojmo in smo poiskali učiteljico, ki je to znala malo bolj kot mi, stekle so vaje. Najprej bolj rodo. Pa sosedova Hermina je pela, tako se mi je dopadla … Tako vznemirjenje je bilo ves čas prisotno. Včasih, ko nismo znali besedila, smo tako samo usta odpirali. Pa nastopi, kako je dišalo po mehčalcu, ko smo sveže oprani prišli skupaj … Mi, ta mali, malinovci, smo se učili od starejših. Jezus, koliko vsega so znali. Tiste klobase po nastopih ali pa občnih zborih so bile pač fajn. Joj, ja, kako sem iskal nekaj za sceno na odru, za našo prvo igro. Vse, kar smo imeli doma, sem znosil skupaj, pol dnevne sobe pa en del kuhinje. Na nastope smo se peljali s tovornjakom, gor smo naložili vse, sceno in celo gledališko ekipo. Sčasoma smo bili Hamleti, s takim zanosom smo špilali. Kulise so bile polne nalimanih švingl listkov. Kdo bi si toliko teksta zapomnil. Polno je bilo hecov. Pa še danes so, ko gremo špilat. Oni muzičar, ki je igral podlago, je zaspal, pa smo šli domov po njega. Iz postelje smo ga dvignili, oblekli in odnesli v avtobus. Joj, pa enkrat so mi na gostovanju posteljo iz sobe odnesli na balkon. Potem pa igraj drugi dan zbrano, če lahko. Pa tisto, ko smo gor na most obesili gugalnice, ki so nam jih naredili oni na OŠ pri tehničnem krožku. Ena deklica se je zibala na eni ves čas. Spredaj v prvi vrsti pa sami občinarji. Bilo nas je strah, da bo padla v prvo vrsto. Prav lepa proslava je bila. Ljudje so se tako čudili, kako lahko dolgolasi pubeci iz ulice, ki so celo noč, do jutra, špilali poker, zdaj nastopajo v belih srajcah, pa še tako lepo so himno zapeli ..."
Moj navdih pri delu je muzika. Ko se peljem na revijo ljudskih pevcev, na ves glas pojejo AC/DC.
Razmišljam, da so te proslave ob slovenskem kulturnem prazniku nekako toge. Poezije na kupe, preveč, potem se pa čudimo, zakaj ljudje ne marajo poezije. Preveč kulture na en dan, vsepovsod. Kot da moramo v tem dnevu pokazati vse, kar imamo in znamo. Pa podelitve priznanj, velikokrat nezaslužnim. Priznanja so razvrednotena. Nini pošljem vprašanja za intervju za revijo Primus. Poslušam govor Vinka Möderndorferja. Skozi zgodovino so kulturni ustvarjalci vedno kazali ogledalo družbi. V zadnjih letih, se mi zdi, se posamezniki večkrat izpostavijo in kaj povedo. Drugi vedo, da je vse povezano s financiranjem, in so raje tiho. Ema je že pred časom spomnila z izjavo: Ne izgubimo prijaznih besed, ki so v ljubiteljski kulturi temelj sporazumevanja in sodelovanja. In če je kdo o kom rekel kaj pikrega, je mama vedno rekla, da so se ljudje vedno pogovarjali o ljudeh in da to ni nič slabega.
Če drugega ne, smo zrihtali vsaj en dan fraj, to pa tudi nekaj velja.
Razmišljam, kako včasih od nekih ljudi pričakujem več ustvarjalnosti glede na njihovo kilometrino, kot rečemo, a ugotovim, da imajo pač nekateri plafon. Do tu, dalje ne gre.
Proti večeru obisk odprtja likovne razstave prijatelja. Sledita druženje in spoznavanje novih prijateljev. Zanimiv in pester večer. Najin stil je zopet stopil v ospredje. Rokerji imajo svoje zgodbe. Danes je pel Mark Knopfler. V Stožice pride. Pozno, ob TV, omagam.
