"Boš napisala dnevnik," mi je rekla. Zanimivo, vedno je bila to moja kar v'lka želja, sploh v osnovni šoli, ko je bilo verjetno to početje nekako moderno. Skratka, želja očitno ni bila dovolj v'lka, vedno sem po treh napisanih straneh pozabila nadaljevati. Po par lepih, novih zvezkih za pisanje dnevnika, pa sem se sprijaznila, da nisem tip za dnevnike. Hvala, Petra, da si rekla in mi dala možnost za najverjetneje še zadnji poizkus. Raje govorim. Koroško. In raje živim točno v tem trenutku. Pisat v čisto knjižnem jeziku in za nazaj? Pa poglejmo … (in ne obljubim knjižnega jezika)
/ PETEK, 30. DECEMBER
Danes je peti dan našega bivanja na devetih kvadratih. To pomeni moj Primož (skoraj dva metra velik), najstniška hči in 11-letni sin, ki verjamem, da si želi biti tudi kdaj pri miru, ampak mu nikakor ne uspeva. In ja, še psa Jinxa 'mamo vedno zraven. Res je enkratna preizkušnja, krasen trening potrpežljivosti in nadpovprečna organiziranost to zimsko potovanje z malim avtodomom, ko že vsaka mokra rokavica naredi "gužvo", zato je dolžina naših zimskih popotovanj sorazmerna z rastjo otrok. Ampak vse je v motivaciji - in nas noro motivira zasnežena pokrajina, ko so pri zajtrku edine debate "a gremo smučat, laufat na smuče ali turno".
Ker pa nam je včeraj poleg vseh preizkušenj in treningov potrpežljivosti crknlo še gretje in je bila zato noč super frišna, se odločim, da se grem ogret na tekaške in obenem ohladit živce. Čeprav je moj najljubši zimski šport turno smučanje, pa je "laufat" na takšni progi, ko v dvajsetih kilometrih niti enega metra ne greš po isti, čista meditacija. Petek je popoln - in to že zjutraj! A sem lahko mav brihtna zdaj, dragi dnevnik J, ko je "biv glih" en tak lep dan v avstrijskih Alpah. Vsi, ki jih maš najraje, ti lahko naredijo 100% popoln dan že samo s svojo prisotnostjo. Ampak: pot do ravnovesja mor'š pa najdit sam. Vendar brez zgoraj omenjenih nima smisla popolnoma nič. Niti ravnovesje.
/ SOBOTA, 31. DECEMBER
Že neki časa sem prepričana, da je joga ena boljših stvari, ki jih lahko zjutraj narediš zase. Nikakor pa ne morem niti približno opisat, k'k to paše po dnevih prostorskega minimuma. Sicer je to trenutno tud edina stvar, ki je pozitivna. Vse ostalo je zame vedno znova, kadar se vrnemo domov, mučna aklimatizacija. Pol mi Primož navadno obljubi, da čez par let bova živela v avtodomu. Ja, vem, da ne sam zato, da ima mir. Sicer pa dan's ni časa za privajanje v vsakdan, naša županja Romana in Primož sta se odločila, da naredimo silvestrske spuste po Olimpline Črna. Ob enaindvajsetih začnemo spuščat prve vesele Črnjane "brzinsko" v novo leto! Res nekaj posebnega in s šampanjcem na koncu. Super doživetje! Kot sem že omenila, raje živim v trenutku, zato ni verjetno nič čudnega, da dve uri pred novim letom nimamo pojma, kje ga bomo pričakali. Hvaležna za prijatelje (in njihove zaloge), ki se jim par minut nazaj še sanjalo ni, da bo tokrat zabava pri njih. Zaradi otroškega prehlada so ostali doma, mi pa jih gremo samo "nahitrco" pozdravit. Do štirih zjutraj, kajti, zgodi se naprej, da drugi prijatelji računajo na ogenj v sodu za našo hišo (v sodu pri nas večkrat gori in okoli njega se do jutra stoji). Seveda nam "nepovabljencem" ni preostalo drugega, kot da povabimo še ostale. Dragi dnevnik J, žal mi je, da te "moram" pisat na take dneve, ker bo treba marsikaj zamolčat in ne zapisat.
/ NEDELJA, 1. JANUAR
Morda me res niste našli na prave datume, ker danes bo napisanega bol malo. Vse, kar si želim, je, da dan čim prej mine. Kljub vsemu mi uspe narediti zajtrk za naše goste - in ker za vse vrste mačkov najbolj pomaga, da greš v breg in dihaš s polnimi pljuči, mi z zabavno hojo moškega dela družine (najstnice ne hodijo zares v gore, to se ve, ane?) uspe priti tudi na najlepšo goro. Na svetu. Hvala, moja Peca. Vedno. In lahko noč Tebi.
/ PONEDELJEK, 2. JANUAR
A ni fajn, da smo še fraj ... razmišljam, ampak vseeno moram najprej narest jogo, ker pol bo ž takoj "galama". Pa Jinxa bi bilo tud fajn malo sprehodit … aja, saj res, zajtrk za goste (večino sem pripravila že zvečer), to mi bo pomagala hčerka in bova hitri. Nikamor se ne mudi - si mislim - in še naprej veselo poležavam, brez problema pa pozabim, da je danes dan, ko smo z gosti zmenjeni za tečaj teka na smučeh. Prosti dnevi so super, par minut nazaj živiš v prepričanju o svoji neomejeni količini časa, in pol naenkrat - totaln kaos. Priznam, da sem v takih situacijah obupno jezna sama nase. Vendar pa na ta presenečenja in preobrate, ki si jih nevede pripravim, ni nujno gledati s slabe strani, včasih je dobra improvizacija boljša od načrtovane poti (tolažba?). Skratka, vseeno se odločim, da pred jogo odnesem še narezke gostom, prepričana, da še spijo. Ko jih zagledam, oblečene za v sneg, si najprej mislim, pa ti Nizozemci niso normalni, kam grejo? T'k oblečeni? Seveda mi je že pred zadnjim vprašajem vse jasno. Akcija! Vesela za trideset let vaje na tem področju (dan's mi pride maksimalno prav) se hitro oblačim in šibam pripravljat smuči, palice in čevlje. Če sem se v kombiju na poti v Bistro nad Črno (kjer je to zimo ena od redkih tekaških prog v Sloveniji) morala še močno pretvarjati, da je vse pod kontrolo, pa je bilo konec takoj, ko smo stopili na progo. Po nekoč na tisoče pretečenih kilometrih na smučeh, ki jih še vedno vsako zimo nekaj dodam, se lahko zbudim sredi noči in počut'va se bom … k'k že rečejo;)
Super dan z vrhunsko improvizacijo. Nizozemci komaj čakajo na jutri, da nadaljujemo.
/ TOREK, 3. JANUAR
Danes je vse nekako v ravnovesju. Otroka v šoli, Primož (standardno) senevetočnokje, v bajti mir, časa dovolj za jogo. In za vsekakor bolj umirjeno pripravo na drugi del tečaja. Vozimo se v Bistro, Nizozemcem je zelo do pogovora, ker tudi sama nimam težav s tem, razvijamo živahne debate. Koroška jim je všeč, vse jih zanima. Pokažem jim Črnjansko smučišče, kjer se fantje trudijo narediti dovolj velike kupe snega za progo, a jim zaradi pretoplih temperatur to zimo žal še ni uspelo. V trebuhu me stisne, še pred 90 minutami sem imela sladek občutek ravnovesja. Saj ni ravno to zdaj bistvo, da 3. januarja v Črni še ne mor'mo smučat. Ampak če si fanatičen zaljubljenec v naravo, če ti n'č ne pomeni več, kot je preživljanje čas v naravi, čez celo leto, vsak dan, nonstop … Bojim se! Za njo. Nizozemec razlaga, da pri njih država ne podpira farm govedoreje in da tudi večjim kmetom ne daje subvencij, ker enostavno ne podpirajo več govedoreje. Vzpodbujajo pa le res male kmete. To je majhen del - in še vedno naredimo veliko premalo. Narava, ki ji je vseeno za materialno, si želi le ravnovesja. Če ta trenutek ljudje izginemo z zemlje, bo narava v treh letih zagotovo kompletno obnovljena. Pa res mi gre na jok, nooo. V Bistri je celo mrzlo in je sneg - in to (januarja) res pomirja. Nizozemci so pripravljeni na nova znanja.
Ne glede na vse, je bil spet en uspešen dan. Zelo rada opazujem tekače začetnike, kako veseli so novo pridobljenih znanj, in super občutek je, da jim z učenjem lahko omogočim lahkotnejše gibanje na smučeh. Vseeno mi ne da miru to z ravnovesjem. Ali smo ljudje lahko v ravnovesju, če narava ni? Bojim se, da vedno manj …
/ SREDA, 4. JANUAR
Sreda v tem tednu je dan za Aleša. To je še eden od mojih "šihtov". Ko sem nehala trenirati tek na smučeh, sem bila še nekaj let profesionalni trener, nato pa sem se zaposlila v zavodu za otroke s posebnimi potrebami v Črni kot športni pedagog. Tukaj sem ostala dvanajst let, kar je bila absolutno predolga doba dela na enem mestu. Zame. Moj dragi brat mi je takrat dejal, zamenjaj službo, sicer boš zbolela. Seveda sem ga ubogala. Vedno sem ga. Da ne bo pomote, to ni bila slaba služba, ogromno me je naučila. Ampak nisem več živela v trenutku. Zato imam zdaj tri službe. Ena je v našem družinskem hotelčku BikeSki v Mežici, kjer sem receptor, snažilka, pripravljalka zajtrkov (a se le tako reče?), vodnik gorskih kolesarjev, učitelj teka na smučeh, vodja marketinga, nabavna služba … uvauu kaj vse sem! Dokler (danes prvič) tega nisem napisala, sploh nisem vedla, da sem vse to - in zelo rada sem vse to (z veliko pomočjo zlatih rok moje tašče). Druga služba, pretežno spomladi, poleti in jeseni, je delo na zipline - Olimpline Črna. Enemu najdaljših in najhitrejših zipov v Evropi. In ena najbolj norih služb, ki mi je v poseben užitek. In Aleš, kateremu sem osebna asistentka (in mimogrede tudi sestrična). Pred prometno nesrečo je treniral downhill na kolesu. Sicer je od nesreče preteklo že 20 let in nekatere posledice nesreče mu bodo ostale za vedno. Za vedno pa mu je ostala tudi ljubezen do narave, kolesa in smučanja. Res je neverjetno, kakšno moč in motivacijo mu še vedno daje ta ljubezen. Za naju bi lahko rekli, da sva nekakšna športna družabnika (netipična osebna asistentka ter uporabnik) - večinoma v naravi, poleti na kolesu, pozimi na smučeh, turnih smučeh ali tekaških. Danes greva tečt, oba si sicer bol želiva na turno smučarijo, a so razmere žal preslabe. In še en dan v Bistri na tekaški progi. Hvaležna sem za vse te šihte, zaradi katerih sem lahko v naravi in delam to, kar imam najraje. Oba že "laufava" vsaj kakšno uro, z enim očesom ves čas spremljam Aleša. Težko bi rekla, kdo bolj uživa - ko se proge križajo in ko se pogledava, imava usta do ušes. Čeprav je to moja služba, je nekako bolj življenje. A ni bistvo življenja ravno v tem, da ga osmisliš? In če ga lahko pomagaš vsaj malo osmisliti še nekomu drugemu … To res ni več samo služba.
/ ČETRTEK, 5. JANUAR
Končam jogo, razmišljam.Pred nekaj leti sem bila prepričana, da je joga za starejše, počasne ljudi in da tega ne bom nikoli zares delala. Glede na leta, starejša zagotovo sem, počasna pa ziher ne. Tek na smučeh, v normalnih dozah, je dokazano eden najbolj zdravih športov. Če ga treniraš, pa je to daleč od normale. Čutit hrbet, križ, "zada dov u nogo". Pridružijo se še padci na kolesu, na kajtanju in razna druga pretiravanja. Joga pomaga. Res ne bi hotela več živeti v svojem telesu pred jogo. Kar pa me pri jogi najbolj fascinira, je napredek. Če jo redno delaš, sčasoma prideš do položajev, ki si jih prej gledal z odprtimi usti, prepričan: nikoli v tem življenju. Obožujem napredek in izzive vseh vrst. Mar ni ravno to tisto, kar nas dela žive? Napredek in izzivi so enkratna priložnost, naučiti se živeti za trenutek. Takoj, ko neka stvar, ki jo počneš, od tebe zahteva popolno zbranost, si ves v trenutku, tukaj in zdaj. Pa ni kaj narobe, če ti malo pofilozofiram, dnevnik, zdaj me že poznaš.
Četrtek je navadno dan, ko pridejo punce k meni na trening moči, zmiksan z elementi joge. D'čve so trmaste, taprave Korošice, ki me s svojo zagnanostjo zlahka motivirajo, da jim pripravljam pasje težke vaje. Danes smo delale na visokih obratih, nobene praznične pavze ni bilo čutiti. Zvečer me pokliče prijateljica, pove, da je rezervirana koča visoko v avstrijskih Alpah. Vikend turne smučarije! Preden zaspim, vidim Gregana, k'k se mi smeji in reče: "Bolje en dan lev kot celo življenje ovca."
Nataša Lačen je nekdanja tekačica na smučeh, s katerimi je pritekla na OI Nagano in OI Salt Lake City. Mama super otrokoma Azri in Maksu, upraviteljica družinskega hotelčka (b&b), ki vas bo morda spustila po enem najdaljših & najhitrejših ziplinov v Evropi. Njeno bistvo je v naravi, na kolesu po brezpotjih, s smučmi med gorskimi ozebniki in z drvečim kajtom po gladini morja.
