/ PETEK, 19. JULIJ
Silkarca je kurba, to se ve. Pismo rosno, da je treba že ob šestih zjutraj tako preklinjati. Kdor je kdaj v roki držal nitno kosilnico, ve, da nitke zmeraj zmanjka v ključnem trenutku. Prekleta zverina. Biorazgradljiva nitka, he. Zlahka sem našla nadomestek za kilometrsko plastično sranje, ki ga prodajajo s temi mašinami, a kar se tiče izdajalskih igric napačnega trenutka, ni eko silk nič boljši od navadnega. Samo še štirje šopi štrleče trave so manjkali in vse bi bilo tipi topi. Grrr! Zložim se na tla, kosilnici odmontiram glavo, nato pa v sočnem pogovarjanju sama s sabo porabim pol ure, preden razumem, kje mora žnura noter in kje ven. Kakšna zagonetka, kolikšen intelekt! Ko mi uspe in je trava zradirana, sem od sonca in švica že znova ko kuhan rak.
Mislim, da kmetija še nikoli ni bila tako polikana. Nasadi so pokošeni in poškropljeni, sivka požeta, drevesa opleta in porezana. Gasilski šotor je že tri dni na svojem mestu, na izposojo smo dobili celo občinske mize in klopi: nove. Vse kaže, da smo se tokrat na mladinsko izmenjavo pripravili z odliko. In to kljub mrazu in dežju zadnjih dveh tednov, ko smo že mislili, da nas bo poletje potopilo. Nas in našo osemstokilogramsko kovinsko konstrukcijo v obliki šestkotnega paviljona, ki smo jo še pred začetkom izmenjave postavili na hrib, ona pa je sredi nekega blaznega popoldanskega naliva začela toniti ko podmornica in pluti v dolino.
A vidite: dovolj je en silk in že je v krizi celodnevni urnik. Kaj celodnevni: celotedenski! Globoko vdihnem, obrnem ključ in zdravo, cesta, gremo! V Lenartu prevzamemo kombi za romunsko ekipo. Kuhar postane šofer, ki bo kmalu spet kuhar – medtem ko Daniele pelje proti Budimpešti, kjer bo dvignil ekipo, ki prihaja iz Albe Iulie, jaz že dirkam v smeri Jarenine. Hrana na naši izmenjavi bo izključno ekološka, velik del pa tudi biodinamična. Pri Turinekovih naložimo dišeče kište zelenjave in jagodičevja. Maline in robide so tako sladke, da se topim.
Prva v Jurovski Dol prispeta Petra in Josip in že urejamo skupna prenočišča v šolski telovadnici: gimnastične blazine postanejo postelje in tekstilne pokrivalke za vrtnine se prelevijo v zavese, ki telovadnico pregrajujejo v sobe in iz nje delajo mladinski hotel.
Štiriindvajset mladih iz štirih držav, devet dni. In še spremljevalci. Irci prispejo uro prehitro. Zdaj je moj urnik že tako izmaličen, da neham razmišljati o pravih korakih. Sledim intuiciji. Iz šole zmeraj stopim natančno v trenutku, ko pripelje nov kombi. Italijani povedo, da jih je vso pot od Benetk (do koder so prišli iz Ascolija Picena) spremljala toča. Zvije me v želodcu. Ravno prav pomislim na katastrofo, ki jo prinaša črno nebo, ko izza telovadnice zaslišim Irce. Z razprtimi rokami segajo v zrak in navdušeno občudujejo bliske. "Uau! Kakšna krasna nevihta!" vzklikajo, "povsem drugače od naše sivine!"
Ko je najbolj črno, me spreleti: "Race!" Iz šole zdrvim proti kmetiji, iz natikačev v škornje, iz bluze v pelerino, kapa čez glavo in vedro pirinega zrnja v roke. Sredi najhujšega naliva se zaženem po hribu navzgor, da bi poleg vseh mednarodnih gostov nahranila še svoje račke. Tako so jezne, da se sploh ne pogovarjajo z mano. Le v tri krasne kričijo in se pritožujejo.
/ SOBOTA, 20. JULIJ
Med pripravami smo naredili vse, da bi bil prvi dan izmenjave ležeren, a vse očitno ni bilo dovolj. Medtem ko se usklajujemo, kaj bomo počeli v prihajajočem tednu, na telefon prileti sporočilo. Victoria, ki k nam prihaja iz Foggie na jugu Italije, je med presedanjem v Bologni namesto na vlak za Mestre sedla na tistega za Milano. Seveda bo zamudila povezavo - kombi v Benetkah, ki bi jo moral pripeljati v Jurovski Dol. Tako je s tem. Če hočeš mladega človeka iz enega kraja bogu za hrbtom pripeljati v prav takšen kraj za hrbtom (istega?) boga tisoč kilometrov stran, moraš obvladati kombinatoriko in igrati na srečo. Kako naj jo zdaj spravim do nas?!
Na koncu seveda zmagajo prevozi.org. Victoria pomeni zmaga, si govorim, medtem ko na kmetiji Simon Žlahtič predava slovensko stavbno dediščino in za to uporablja miniaturne modelčke preš in klopotcev. Aleluja, vsaj enkrat bodo darila za abrahama in druge mamine okrogle rojstne dneve prišla prav.
Za kosilo smo skuhali dve kili pašte preveč. Jejte, ljudje! Odvečna pašta od kosila se na krožnike vrne pri večerji. Ni pritožb. Kuhar prešteva ostanke in skuša razumeti želodčne zmožnosti jedcev. Trideset ljudi na zajtrku, kosilu in večerji? Mala malica. No. Po pravici? Srednje mala ...
/ NEDELJA, 21. JULIJ
Karl Vogrinčič govori o čebelah in njihovih čudežnih sposobnostih. On je tisti, ki nas je pred dvema letoma tako navdušil nad šestkotnikom, da smo se odločili, da zgradimo brajdo, ki bo sledila gradnji čebel. Kako gradi čebela? Kako gradi trta? Kako gradi človek? Popoldne se nam pridruži Matija Rižner, naš vodič po lesarskih izzivih. Razdelimo se v skupine. Žrebamo. Šest stranic šestkotnika, šest ekip. V vsaki ekipi štirje člani, po en iz vsake države.
Zdaj je skrivanja v svoj lastni jezik, v svojo lastno varno cono dovolj. Besede se premešajo, teorija steče v prakso, skupno delo takoj razživi ozračje. Kaj nas čaka? Ena velika konstrukcija.
/ PONEDELJEK, 22. JULIJ
Jutranji program Radia Maribor paše v naš koncept: tudi on je doma bogu za hrbtom. V pravočasni prihod za mikrofone moram vložiti nadčloveški napor. A je res treba začeti tako zgodaj?
Ne morem in ne morem se navaditi na toliko ljudi na kmetiji. Res je kot v panju. Vse brenči in leti in zabija in se smeje in preklinja. Všeč mi je, ko so mladi ljudje v akciji. Praktično delo z lesom nas opomni na nekaj bizarnih razlik med nami: Irci namesto v centimetrih merijo v palcih. Kako naj pridemo skupaj?
/ TOREK, 23. JULIJ
Tim ne najde svojih tenisk. Obuti mora gojzarje. Timu je vroče. Kje so Timove teniske? Medtem ko se vozim po kumarice h Koroščevim (po radiu so slišali, da imamo "delavce", in so ponudili kište zelenjave), premlevam, kje vse bi človek lahko skril en par športnih copat številke 48. Tim ima ogromne noge. Tim ima ogromne roke. Tim je ogromen. Tim hoče svoje teniske.
Vsi so jih videli - pri zadnjem vhodu v telovadnico, pri parkirišču, pod drevesom -, a nihče jih ni pobral. Rachel, Timova spremljevalka, je obupana. Tim ima avtizem. In zdaj mu je vroče. Tudi drugim Ircem je vroče, rdeči so ko mušnice. A ko je vroče Timu, nas zaskrbi. Spakiramo ga v avto in odidemo po nakupih. Nabavimo nove sandale, ogromne. Nasmešek pride nazaj na obraz. A le za hip. Kje pa so teniske?
Zaženem iskalno akcijo kot še nikoli. Preiščem vse vaške kante za smeti. Vse jarke. Vsi skrite ovinke. Nič. Teniske so izhlapele v zrak.
Popoldne nas mini bus odpelje do Radovana na Zavrh. Ovčke v vinogradu so kot po navadi največji šov. Mia in Pia, dvojčici iz Ljubljane, končno dobita odgovor na vprašanje: "Nataša, presneto, pa KAJ je to, BIODINAMIKA?"
Tim sedi pod figovim drevesom in pokriva svoj kozarec. "Ne pijem, ker sem na zdravilih." Rachel skrbi. In potem novica: našli smo teniske! Dva fanta na mopedu sta jih prinesla, popolnoma razmočene. Bojda so bile pred šolo, vsem na očem.
Ah, olajšanje, olajšanje. Le nasmeh je bolj grenak.
/ SREDA, 24. JULIJ
Sreda je dan za mednarodni večer na glavnem vaškem trgu in za slovensko premiero perujskega filma bratov Sarmiento Matere zemlje. Skupine so v norem pričakovanju. Romuni so se preoblekli v noše, Irci so prinesli irish coffee, Slovenci predstavljajo žgance in potratno potico, Italijani igrajo kozje gosli in tamburin. A Tim …
Tim se zapira vase.
Večer je popoln uspeh, a meni gre na jok od mešanih občutkov. Odznotraj vem, kaj se bo zgodilo.
/ ČETRTEK, 25. JULIJ
Če bi Rachel znala voziti avto z volanom na levi, bi Tima do Dunaja odpeljala sama. Ker Rachel živi na Irskem z volanom na desni, mora Tima odpeljati nekdo od nas. V najhujši vročini najdemo način. Javi se Stella iz italijanske skupine. Na Dunaju Tima že čakata mama in letalo.
Sredi noči smo ga po kriznem klicu drugih fantov odpeljali na samo. Nato je njegova mama zahtevala umik. Vso noč kombinatorike, kako naj ga spravimo domov. Ko mi na poti v trgovino neki bežni opazovalec navrže, zakaj je Tim sploh prišel, če je "problematičen", skoraj bruham. Program Erasmus + Mladi v akciji je pomemben, ker je namenjen vsem. Vsem mladim. Tudi Timu.
In glej jih, mladince. Pod zvezdnim nebom kurijo ogenj za skrite poljube. Nekje drugje, severno in daleč, Tim že spi na svojem otoku. Je daleč do tja, Tim? Povej, ali pa je blizu?
