/ PETEK, 29. NOVEMBER
Ura je osem. Odpravim se na tek po peščeni plaži. Noge se mi ugrezajo v žametno mehko odejo. Ustavim se na točki, kjer pred sabo vidim morje, in se lotim shadow boxinga. Danes je naš tretji dan snemanja. "Muay Thai?" me vpraša nek moški, ki se sprehaja po plaži. Pritrdim. Dejansko se je zgodilo! Po dveh letih snemanja, ko sva se z Murčem furala gor in dol po Balkanu ter snemala upor okoli gradnje plinovoda TAP, mu je končno uspelo. Dobil je prva finančna sredstva Slovenskega filmskega centra. Film o večmilijardnem energetskem projektu zdaj bo. Resnično bo! Zdaj smo večja ekipa. Pridružila sta se nam fotograf Grega in ameriški producent Erik. Še vedno delam vse, vendar vedno manj tehničnih nalog in vedno več vsebinskih, pa komunikacija, prevajanje ... Ko delaš v majhni filmski ekipi je pač tako.
Po eni uri se odločim, da je dovolj. Odtečem nazaj. Belo mesto je prazno. Turistični resort San Foca, peta italijanskega škornja. Erik je včeraj rekel, da tako živijo zares premožni ljudje. Mesto imajo zase, peščeno plažo na dosegu in mir. To imamo mi te dni tukaj. Hiše so prazne, polknice trdno zaprte, ulice samevajo. Nič se ne dogaja. In hkrati toliko! Srečamo se z lokalnimi uporniki. Pokažejo nam velik rumen bager, ki stoji na sredi morja in onesnažuje idilični morski prizor. Simbolično! Jeklena hobotnica se je razbohotila. Vsakega, ki nasprotuje njeni prisotnosti, skuša obglaviti: aretacije, prepoved dostopa do območja, nadlegovanja, policijska zaslišanja.
"To je militarizirano območje," nam pred gradbiščem pove eden izmed lokalcev. Prav ima. Žičnata ograja je visoka vsaj pet metrov. Za njo kot ujetniki delajo gradbeni delavci. Med njimi opazim nadležne varnostnike, ki nas fotografirajo, in policiste. Snemamo za ograjo, oddaljeni vsaj tri metre. Policisti v civilu kmalu pridejo in povprašajo, kaj počnemo tam. Pustijo nas, da nadaljujemo svoje delo. Samo pol ure kasneje nas ustavijo na cesti, vzamejo naše dokumente in se z njim ukvarjajo vsaj 20 minut.
Naša prisotnost v regiji je zdaj znana tudi oblastem. Nič zato. Film zdaj bo. Resnično bo!
/ SOBOTA, 30. NOVEMBER
Ura je sedem. Z Murčem kot dve branjevki stakneva glavi. To pogosto počneva. Eden govori, drugi posluša. Danes jaz poslušam. Apdejta me o dogajanju doma: o Zokijevih poslih pa novih kriminalnih preiskavah, ki jih niza nacionalka. Grega udari na vrata - čas je, da se odpravimo. Skočim v zrak: "Kaj pa moj jutranji tek?" Fantje mi namenijo 20 minut časa. Odločim se za šprint po okoliških ulicah.
Beli kamniti pločniki so spolzki. Tečem hitro hitro. Pogled proti notranjosti morja me spomni na razlog našega obiska: rumena hobotnica sameva. Aktivisti so nam povedali, da zaščitene korale onemogočajo nadaljevanje izkopavanja, potrebnega za gradnjo plinovoda. "Zamislite si: 45 milijard vredni projekt stoji, ker je arogantna korporacija verjela, da bo lahko skopala skozi morsko dno, kjer kraljujejo zaščitene korale!" nam povejo. Tega so zelo veseli. Aktivistom ni uspelo, koralam je. Za zdaj. Odpravimo se k 67-letnemu lokalnemu pisatelju in učitelju. Z Murčem sva ga spoznala pred letom in pol, ko se je v severni Grčiji pridružil kmetom pri gladovni stavki proti gradnji plinovoda. Dobrosrčen človek, ljubi živali, vino in zgodovino upora proti fašizmu. Zelo rada sem v njegovi družbi. Njegova grščina je delikatna. Ko se voziva do njegovega oljčnega nasada, mi sramežljivo prizna: "Letos nisem porezal dreves. Objavil sem dve knjigi. Nisem imel časa."
Film, ki nastaja je polnokrven, snemamo življenje, brazgotine, krike, penetracijo debele kovinske cevi. Plinovod bo. Naš dokumentarec tudi.
/ NEDELJA, 1. DECEMBER
Ura je pol šest. Hitro spijemo kavo, pripravimo opremo in se odpravimo na snemanje proti Brindisi. Srebrna rosa pokriva sveže zeleno travo. Na dogovorjeno mesto pridejo lokalni učitelj in njegova dva učenca. Hočejo nam pokazati dolge oljčne nasade.
"Pred dvema tednoma so prišli delavci in izpulili celo vrsto oljk. Nekatere izmed njih so stare tisoč let," nam, vidno prizadet, pove učitelj. Popolno opustošenje! Samo luknje sveže izkopane zemlje pričajo o tem, da je tam nekoč bivalo drevo. Sprehajamo se po grobišču. Nato se srečamo z lokalnim Davidom Bowiejem, kot ga je označi Erik. Pokaže nam bogat videomaterial. Grška in italijanska zgodba aktivistov ne bi mogli biti bolj drugačni. Italijani hočejo zaščititi podtalnico, morski svet, tradicionalne, več sto let stare oljke. Nočejo plinovoda. V svojem uporu so kritični do azerbajdžanske oblasti, od koder bo plin prihajal. Grki želijo zaščititi samo določena območja. TAP-ove gradbene izvajalce pošiljajo med gore: "Kopljite tam! Samo ne na našem dvorišču."
Zvečer v vlažni temni pisarni snemamo zgodbo mladega para, ki ima prepoved vstopa na območje San Foca. Nista edina. Proti kar 200 upornikom tečejo sodni postopki, med drugim jih obtožujejo huliganstva. Plinski energetski projekt velike zelene Evrope smrdi. Nekaj tu na jugu zelo smrdi.
Tudi zato mi snemamo dalje.
/ PONEDELJEK, 2. DECEMBER
Ura je štiri. Trije alarmi zvonijo v en glas in tresejo naš skromni poletni apartma. Odpravimo se na pot. Murču in Gregi se mudi. Pot morata nadaljevati z avtom proti Sloveniji, Erik potuje na Dunaj in jaz v Atene. Odložijo me na letališču v pristaniškem Bariju, pet ur pred letom! Pijem kavo, eno za drugo. Let v Rim, spet nekajurno čakanje in potem se peljemo v Atene. Kakšen nor polet! Odejo belih oblakov predremo ravno v času sončnega zahoda. Pašnik poskakujočih elegantnih ovc se nagajivo slika pred mojimi očmi. Na desni sonce zahaja zavito v rdeč šal, na levi pa že kuka luna. Navdušena sem nad prizorom. Nikogar nimam, s katerim bi delila to veselje. Nič zato! Veselim se ga sama. Uživam in se smejem.
/ TOREK, 3. DECEMBER
Ura je devet. Zbudim se v mrzlem stanovanju. Preklinjam atenske zime. Ne spet! Vsako leto enako. Ni gretja, mraz se zajeda v kosti. Ljudje mi pravijo, da v Grčiji ni pravih zim. Sploh ni res! Grške zime so zelo zahrbtne. Odkar je kriza ugriznila v denarnice, stanovalci ne plačujejo več za centralno ogrevanje. Stanovanjski bloki ostajajo brez ogrevanja.
Pogosto sem sedela pred računalnikom v bundi in kapi, zavita v šal. Ko se spomnim tega, me pograbi slaba volja. Na balkon se odpravim pit čaj in ne prvič me toplo sonce razvedri. Grem še teč in potem do večera delat za inštitut: monitoring radikalnih uporabnikov socialnih omrežij. Po nekaj testih so določili, da bom zadolžena za Nemčijo, Avstrijo, Hrvaško in … Slovenijo. Sama nisem predlagala Slovenije, ampak sem se osredotočila na Nemčijo in Avstrijo, saj sem ju poleg Grčije najbolje poznala. Vodja projekta mi je sama (zaradi poznavanja jezika) dodala osem twitter uporabnikov v slovenščini. "S svojimi aktivnostmi širijo sovražni govor in nestrpnost, namerno polarizirajo in uporabljajo žaljivo retoriko," je bilo pripisano.
/ SREDA, 4. DECEMBER
Ura je osem. Dokumentarna ekipa mi določi nekaj novih nalog za Berlin, kamor se odpravljamo čez deset dni. Ne da se mi spet v Berlin! Letos sem bila večino časa tam. Mrzlo bo pa temno. Jaz bi sonce! Tokratni obisk bo kratek: intervju s preganjanimi aktivisti iz Azerbajdžana. Skupaj tri dni. Ostala bom še dan dlje, da opravim nekaj intervjujev za svoje novinarske članke. Preostali del dneva delam pri monitoringu. "Naj že skoraj vsi pocrkajo, da bo mir! ... Ostali bodo še nekaj let tukaj. Niso še posilili vsake Švedinje ... Jebem jim mater, četnikom! Nekdo bi moral to državo zaliti z bencinom in zažgati," preberem med drugim.
/ ČETRTEK, 5. DECEMBER
Ura je osem. Pri monitoringu delam cel dan. Nosim dvoje hlač in Teriyevo bundo. Atenska zima! Med odmori dvigujem utež, 16 kilogramov. Na tak način se pogrejem. Pa kuham čaj enega za drugim.
Zaradi obiska Italije sem v zaostanku, zato moram zdaj pregledati več kot tri tisoč postov (vključno s članki in blogi), ki pa še naraščajo vsako uro. Odkar to počnem, sem opazila, da se me salve rasističnega, homofobnega ali ksenofobnega sovraštva relativno malo dotaknjeno. Navajena sem ga in sem se sposobna distancirati. Zmotijo pa me zavajajoča poročanja nekaterih medijev ali tviti vplivnih medijskih osebnosti. Moja naloga je med drugim, da preberem odzive sledilcev. Tam trčim v bridko razočaranje znova in znova: ljudje brez kančka refleksije verjamejo vsaki nebulozi. Opazim, da se tarče mojega opazovanja trezno zavedajo manipuliranja s sledilci. Še več! To namerno počnejo. Jaz preberem, poročam in dalje opazujem. Ničesar ne spremenim. Nimam te moči.
To je vsak večer, ko zaprem Feedly, razočaranje. Na koncu dneva sem samo pasivna opazovalka sovražne realnosti. Še korale tam na italijanskem morskem dnu so uspešnejše!
Hladen tuš v mrzli atenski zimi. Brrrrrrrr!
