/ PETEK, 15. NOVEMBER
Kdaj se dan zares začne? Ko si še v stanju polbudnosti, ali ko odlomastiš v kopalnico, ali morda, ko popiješ kavo? No, sicer pa v stanju polbudnosti začneš razmišljati, da moraš čim prej v kopalnico, da se boš lahko potem hitro spravil v pogon … Ampak to itak v resnici nikogar ne zanima. Ko si zrelejši, ti postane jasno, da z opisovanjem svojih stanj utrujaš okolico, razen če si seveda umetnik, predvsem mlad umetnik, in želiš ustvariti atmosferski film, ki bo razkrival čustveno razpoloženje junaka, takrat ti je to oproščeno. Razlage novih filmskih projektov sem poslušala včeraj v službi, zato sem se z njimi danes zbujala. Vse v redu, pomislim, če bodo povedali še kaj o Drugih, sicer pa imamo zato strokovne komisije, da presojajo, kaj bo iz scenarija kasneje zares videti na platnu. Preden grem na delo v Filmskem centru, povsem posvetni jutranji opravek. Naš osemletni šnavcer se že nekaj časa na sprehodu zaletava v stebričke, zato ga odpeljem na pregled k oftalmologu, dr. Zemljiču. Thor se z veseljem spravi v avto. Potem ko najprej kiksnem pravi odcep v Rožno dolino, naredim velik ovinek in zavijem na parkirišče veterinarske klinike. Vedno znova se začudim, kako neverjetno miren je pes pri točno tem zdravniku. Verjetno gre za iracionalni pasji čut, komu so naklonjeni in koga ne prenesejo. Zamujam v službo. Pri nas v Filmskem centru se ogromno dogaja. Tako malo nas je, da se pri delu pozna vsaka minuta zamude.
Ker nisem šla na naročeno montažo zimskih gum, se spomnim na minule novembre v času, ko sem vodila Liffe in sem se švercala z letnimi gumami do konca festivala. To je bilo še najmanj. Večkrat se mi je pripetilo, da sem pozabila "natankati" bencin. Delati festival je namreč čisto posebne vrste opravilo. Vse se zgodi naenkrat. Koncentracija dogodkov je enormna. V deset dni je treba stlačiti sto filmov in vse, kar k temu sodi. Daješ navodila, organiziraš, koordiniraš, predstavljaš goste, daješ pojasnila sodelavcem in intervjuje medijem. Potem so mi doma kupili kantico z bencinom, za vsak slučaj. Zdaj skupaj s skladom iz Benetk in Julijske krajine v okviru Liffa organiziramo delavnico First Cut Lab, filmsko delavnico za režiserje prvencev. Z Alessandrom iz sklada FVG se pogovarjava o prevozih in prehrani strokovnih gostov. Včasih se mi zdi, da so festivali vedno bolj tudi male turistične agencije. Popoldne vodim sejo odbora programskega sveta RTVS za kulturno-umetniški program. Pred nami je zahtevna odločitev potrditi načrt dela in programa za leto 2020. Po burni debati sprejmemo seznanitveni sklep. Domov se odpravim bolj slabe volje, zato mi dobro dene pozni sprehod s Thorom. Kot vsak večer si pred spanjem obvezno pogledam vsaj dva filma.
/ SOBOTA, 16. NOVEMBER
Sobota je dan za družino. Vedno bolj mi je pomembno, da vzdržujem stike s svojimi najbližjimi. Kar je nujno zlo, ko si mlad, postane z leti morda edini pristen razlog za zadovoljstvo. Z razširjeno družino se srečamo v prijetni gostilni na Poljani.
Cel dan se veselim večernega premiernega prikazovanja prvih dveh delov nove TV-nadaljevanke v produkciji TVS, Jezero, na Liffu. Neverjetno je, da se po dvanajstih letih, odkar sem zamenjala službo, v Cankarjevem domu še vedno počutim kot doma. Sicer pa sem hodila v to ustanovo vsak dan več kot dvajset let. Še vedno bi lahko z zaprtimi očmi vozila do Prešernove 10.
Na premieri se zbere tudi precej kolegov iz programskega sveta, igralcev in filmarjev, veliko znanih in poznanih, med njimi oba režiserja, Luzar in Dvornik, pa urednik Jani Virk in seveda vsi direktorji nacionalke. Kamere so največkrat usmerjene proti Sebastijanu Cavazzi, glavnemu junaku. Prvi nadaljevanji sta po daljšem času zasipavanja TV-gledalcev z raznimi sit.comi produkcija na evropski ravni. Iskreno me veseli, da je ekipi uspelo ujeti duha romana, ustvariti prepričljive like, kriminalno zgodbo pripovedovati na vizualno bogat način, takoj na začetku pričarati napetost, ki se z dogajanjem in dodatnimi zapleti stopnjuje. Še enkrat se izkaže, koliko dobrih igralcev in igralk vseh generacij imamo, ki pa le redko dobijo priložnost za dobro filmsko vlogo. Z nemalo osebnega zadovoljstva stiskam roke ustvarjalcem, saj sem odločitev za snemanje te nadaljevanke od začetka vztrajno podpirala. Zaradi relativno visokih stroškov produkcije zamisel ni bila avtomatično sprejeta v program. Vodstvo se je bolj nagibalo k nakupu del zunanjih producentov kot k zahtevni lastni produkciji. Ampak to je že druga drama.
/ NEDELJA, 17. NOVEMBER
Dež. Vmes celo pol ure sonca. Za kosilo pripravim sočen korejski bulgogi z rižem in solato. Miren dan izkoristim za branje novega scenarija našega "češkega" avtorja Olma Omerzuja. Olmo je soavtor scenarija o sodobnih spletnih prevarah z naslovom Admin, ki ga bom morala predstaviti na naslednji seji upravnega odbora Eurimagesa, sklada za filmske koprodukcije pri Svetu Evrope. Že njegova prva dva celovečerca sta razkrivala njegov talent, tretji, Zimske muhe, je bil že delo zrelega avtorja z izvirno pripovedno strukturo, ampak tale zadnji scenarij obeta še bolj ambiciozno delo.
/ PONEDELJEK, 18. NOVEMBER
Dopoldne služba, popoldne v znamenju RTVS: snemanje izjave o nastanku in vodenju Liffa, potem seja programskega sveta, na katerem bi morali potrditi program in dati mnenje o finančnem načrtu za leto 2020. Načrtovani obseg programa in stroški poslovanja so tako obsežni, da bi morali v zavodu odprodati večino finančnih naložb zavoda, okoli 7,5 milijona evrov. Zgodba lovljenja lastnega repa se ponavlja že oba moja mandata in bo očitno trajala vse do bridkega konca finančne potuhe, dokler bodo delnice Eutelsata na razpolago. RTVS bi se lahko v letu 2021 znašel v kriznem položaju zaradi enormno visokih stroškov dela, gradnje in investicij ter z obsegom programov, za katerega ne bo na voljo dovolj sredstev. Če oba organa upravljanja ne bosta znala zajeziti trenutne krize, bi se morali vprašati, čemu sploh obstajata, saj bi morala preprečiti ogrožanje izvajanja javne službe. Ko seveda to omenim, se name vsuje plaz glasnih pojasnjevanj in zanikanj. Na koncu vendarle zmaga previdnost. Vodstvo bo moralo ponoviti vajo in pripraviti vzdržen finančni načrt.
/ TOREK, 19. NOVEMBER
Čisto običajen dan, pa vendar mi ga popoldne popestri novica, da sem na Valu 202 med kandidati za ime tedna. Kulturniki nimamo veliko možnosti za zmago, je pa dobro, da se tudi na ta način kultura postavlja v širši javni prostor. Seveda so se name spomnili zaradi 30-letnice ustanovitve Liffa, kar je še eno prijetno presenečenje. Kot je bila prijetno presenečenje podelitev priznanja iz rok direktorice CD Uršule Cetinski na otvoritvi tega našega največjega filmskega mednarodnega dogodka. Ker je že dvanajst let minilo, odkar sem se odločila izstopiti iz tega vlaka, za katerega sem "kriva", da je začel voziti vsako leto več potnikov, sem res hvaležna, da je bivšim sodelavcem še vedno mar.
/ SREDA, 20. NOVEMBER
Dan v znamenju priprav na sejo strokovne komisije za koprodukcije in začetek priprav na filmski program v okviru predsedovanja Slovenije EU v letu 2021. Popoldne si zopet ukradem čas za liffovski film, tokrat je to Lara, nemški film po scenariju Blaža Kutina. Film je dober primer za koristnost mednarodnega sodelovanja na področju produkcije filma: tematsko poglobljen scenarij in režijska bravura dasta kakovosten rezultat. Pred spanjem še francoska družinska tragedija Jacqueline Sauvage; izbor primeren tudi za našo državo, kjer med umori že predolgo prednjačijo tisti, povzročeni od "ljubeče" roke partnerja. Je prispevek k spremembam na bolje simbol ženske na semaforju ali spreminjanje vzorcev obnašanja s pomočjo premišljene kulturne vzgoje?
/ ČETRTEK, 21. NOVEMBER
V avtu razmišljam, kako zelo škodljiva praksa v Sloveniji je diskreditacija strokovnjakov, ki so prepreka za uresničitev nekih zasebnih interesov. Enostavno demoniziraš človeka s tem, da ga povežeš z (ne)priljubljeno politično opcijo, in njegovo strokovno mnenje, reference in dosežki nimajo nobene veljave več. Demonizacija politike iz Slovenije ustvarja kalno mlako, v kateri se prosto gibljejo ribe roparice in prežijo na svoj ulov. Politična scena pa je zdesetkana, ostalo je le malo pokončnih avtoritet. Parkiram na enem od ljubljanskih javnih parkirišč zunaj strogega centra in se peš odpravim v službo. Na vsakih nekaj metrov se kaj gradi, asfaltira, prenavlja. Ljubljana je prepolna enosmernih ulic. Že zjutraj se veselim večernega pobega v galaksijo najdenih iluzij.
