/ PETEK, 22. NOVEMBER
Jutro se je začelo z nesrečo. Strgali so se mi ročaji vrečke, napolnjene s knjigami. Na srečo so bile stopnice pomite, knjige sem obvarovala vsaj umazanije. Ko sem jih pobirala, me je prešinilo, da je to znamenje. V zadnjem času sem namreč še posebej zavezana knjigi. Pa ne le kot pisateljica, ampak predvsem kot programska voditeljica letošnjega Pisateljskega odra na 35. Slovenskem knjižnem sejmu. Raztresene knjige so lahko dober znak. Kajti če je šlo danes z njimi vse narobe, bo v naslednjem tednu šestdeset dogodkov, ki se bodo odvijali na Pisateljskem odru, teklo kot namazano. A sem se uštela. Kriv je bil pogovor z Andrejčko, prijateljico iz otroštva, ki sem ji razložila, kakšen zaključek sem potegnila iz jutranje peripetije.
"Pa saj ti si po svoji nerodnosti znana že iz vrtca. Če se samo spomnim tvojih padcev z dreves. Po moje imaš dispraksijo."
"Kaj imam?"
"Dispraksijo! To je neka razvojna motnja glede motorike in koordinacije. Zadnjič sem na netu odkrila članek o tem."
Kar se da hitro sem končala pogovor. Bežno sem preletela enega od člankov. Nekatere simptome sem res prepoznala pri sebi. Groza! Takoj sem prenehala z branjem. Še dobro, da sem pri vseh svojih nezgodah še živa.
/ SOBOTA, 23. NOVEMBER
Dobra kava je zame zakon. Natakarica v bifeju v bližini mojega doma to dobro ve. Ker zraven doda še nasmešek in mi prinese časopise, je to že čisto kičasto. Ali pa ne. Ker mi je po časopisu uspelo politi kavo.
"Nič hudega, vam prinesem novo," mi je prijazno ponudila.
"Ne, ni treba. Bom samo vodo. Upam, da ne razbijem kozarca. In lepo prosim, lahko utišate glasbo."
Strašansko slabo prenašam glasno glasbo. Da o kričanju, trobljenju, škripanju, ropotanju z lonci ne govorim. Jasno, zaradi glasne popevke sem polila kavo. Joj, ne! Pretirana občutljivost za močne dražljaje je spet ena izmed značilnosti ... Ne, ne bom se dala. Naj deluje moč pozitivnih misli. Saj se mi je to potrdilo na nedavni literarni delavnici, kjer sem kot mentorica pozvala udeležence, naj sežejo v mojo vrečko spominkov in si naključno enega izberejo. Potem naj predmet odnesejo s sabo domov, si ga nekaj dni natančno ogledujejo in ga nato opišejo ali pa poskusijo narediti osnutek zgodbe ali pesmi, pač nekaj, kar je povezano s predmetom. Ko so segali v vrečko, sem si vseeno zaželela, da ne bi izbrali babuške ali majhnega kipca Bude. Predmeti se pri takih nalogah pogosto izgubijo, a za ta spominka bi mi bilo žal. In glej ga, zlomka, oboje je po končanem izboru ostalo v vrečki. To! Torej sem si morala v glavi samo ponavljati, da se bo scena, ki jo potrebujem za prepoznavnost Pisateljskega odra, od nekje pojavila. Saj ne rečem, da je življenje, v katerem si zvečer namesto tega in onega žebraš pobožne želje o tabli z napisom Pisateljski oder, ravno romantično, a saj tudi življenje organizatorjev ni.
/ NEDELJA, 24. NOVEMBER
Ne maram, če me nenadoma zaslepi svetloba. In sovražim stranišča,
v katerih moraš mahati z rokami, da te senzor zazna in se luč prižge. Pretiravam? Ne! Naj ne govorijo, da v temi lepše vidiš svetlobo. Nenaden vdor svetlobe ti skoraj izžge oči. Uf, kako sem nergala na tistem stranišču. Tečnobo sem pripisala organizacijski blaznosti pred začetkom sejma. Ne, ne bom se ukvarjala s postavljanjem diagnoze, ki temelji na mojih pomanjkljivostih, sem se odločila. Raje sem šla v Cankarjev dom, da vidim, kako gre s postavljanjem odra. Fantastično. Podest in ozadje sta bila na mestu! Samo črna tla in belo ozadje je treba zapolniti, pa bo. Simona Cizar in kipar Robert Jurak sta obljubila pomoč. Kako blagodejno so zvenele Robertove besede: "Ne skrbi, vse bomo zrihtali."
