/ PETEK, 8. NOVEMBER
In prišel je čas. Čez nekaj dni bom zapustila Italijo, da bi v Sloveniji začela novo poglavje v svojem življenju: kdo bi si mislil, da se bo prav meni zgodilo kaj takega. Jaz zagotovo ne. Tudi če si vzamem čas za temeljit premislek o celotni situaciji, le težko verjamem, kako popolnoma resnično je vse skupaj in da ne gre le za neke čudne sanje ... Ampak za to niti ne morem okriviti same sebe. Ne nazadnje sploh nisem pričakovala, da se bom v nekoga zaljubila, kaj šele, da bom zaradi tega šla živet v tujo državo. Toda o eni stvari sem prepričana. Ko sem ga spoznala, sem takoj vedela, da sem naletela na človeka, ki bo tako ali drugače spremenil moje življenje. Kaže, da sem imela popolnoma prav.
/ SOBOTA, 9. NOVEMBER
To je moj zadnji dan v Cagliariju, kjer zdaj živi moja mama. Ne morem si pomagati, ampak težko prenašam vsa čustva, ki me preplavljajo v teh zadnjih trenutkih pred odhodom. Hudiča, selim se v državo, o kateri ne vem ničesar, kjer vsi govorijo v jeziku, ki ga ne razumem, kjer so navade in kultura (turška kava, resno?) drugačne od teh, na katere sem bila navajena 33 let. Kljub vsemu me prav nič ni strah, čisto nič me ne skrbi. Ne razumite me narobe. Zelo dobro se zavedam, da to zame ne bo kot sprehod po parku, toda globoko v sebi vem, da premorem dovolj moči, da premagam vsak izziv, pred katerega me bo postavila ta nova pustolovščina. Vem tudi to, da ne bom sama.
Zdaj je bolje, da se vsaj malo naspim. Jutrišnji dan bo zelo dolg ...
/ NEDELJA, 10.NOVEMBER
Ura je 14.00. Moj kovček je pripravljen, toda bolje bo, če še enkrat preverim, ali sem vanj spravila vse najnujnejše. Dokumenti? Odkljukano! Letalske karte? Odkljukano! Denar? Odkljukano! V redu, pripravljena sem na odhod. Če sem povsem odkrita, me je potovanja malo strah. Tokrat se bom z letalom peljala šele drugič v življenju, in to popolnoma sama, potovala bom zelo dolgo in v Kölnu bom morala precej ur ponoči čakati na letališču. Ni mi treba torej razlagati, da sem zaradi nervoze prejšnjo noč spala samo kakšno uro. In vem, da se ne morem nikjer tako spočiti kot v zelo udobni postelji. Toda, hej, kar te ne ubije, te okrepi. Tako pravi priljubljeni pregovor. Poslovim se od svojih bližnjih, ne da bi vedela, kdaj jih bom spet videla, in se odpravim na letališče. Seveda tja prispem dve uri pred poletom in moje telo že kaže prve znake utrujenosti. Poskušam ostati budna s poslušanjem glasbe in nekako mi uspe, da sem prva v vrsti, ko se odprejo vrata.
Vstopim v letalo in poiščem svoj sedež. Pri tem upam, da vsaj dva kilometra okoli mene ne bo sedel kak razposajen otrok. Realnost, presenetljivo, preseže vsa moja pričakovanja: ne le da v letalu ni nobenega otroka, ampak so tudi dve vrsti sedežev za in pred mano ter vrsta poleg mene popolnoma prazne. Bi si to lahko razlagala kot neke vrste božji znak? Toda dovolj s tem teološkim nesmislom. Najbolje, da izkoristim situacijo, zaprem oči in se poskušam vsaj malo naspati.
/ PONEDELJEK, 11. NOVEMBRA
Sem v Kölnu in ura je tri zjutraj. Čeprav nisem v Berlinu, se mi zdi, kot da sem skočila na katero od strani iz knjige Mi, otroci s postaje Zoo. Ljudje spijo v vsakem kotičku letališča. Jasno je, da gre za brezdomce ali ljudi, ki trpijo zaradi odvisnosti. Po zraku se širi smrad po alkoholu. Odločim se, da se ne zmenim zanj, in si poiščem miren prostor, saj bom morala tukaj počakati šest ur, preden se bom lahko vkrcala na letalo za Zagreb.
Uležem se, namesto blazine si dam pod glavo nahrbtnik in se poskušam znova spočiti po dolgem potovanju. Potem slišim moškega, kako mi nekaj govori v nemščini. Vstanem in neodločno izustim: "Ich nicht spreche Deutsch. Sprichst du English?" Moški skomigne z rameni in pravi, da za silo govori angleško. Začneva se pogovarjati v čudni mešanici italijanščine, angleščine in nemščine. Izvem nekaj o njegovem življenju, o njegovem boju z odvisnostjo od alkohola in heroina, o njegovem propadlem zakonu, o tem, da ima dva otroka, ki ga nočeta več videti. Pravi, da do denarja za preživetje pride samo tako, da po Kölnu zbira plastenke.
Poskušam ga prepričati, da še vedno lahko spremeni svoje življenje, če želi, da za to ni nikoli prepozno. Toda on ob tem le odkimava in pravi, da ne more več popraviti svojih napak, da bo posledice svojih odločitev nosil do konca življenja. Čeprav se ne strinjam z njim, razumem, da je soočanje s tako velikimi spremembami v življenju lahko zelo težko in zapleteno, zlasti za nekoga z njegovim poreklom. Pravzaprav ne morem storiti ničesar drugega, kot da mu ponudim cigareto in mu zaželim vso srečo.
Potem ko se poslovim od svojega novega prijatelja, se vrnem v letališko avlo in vesela ugotovim, da je od mojega prihoda minilo že pet ur in da ne bo več trajalo dolgo, ko se bodo odprla vrata za moj naslednji polet. Najbolje bo, da kar takoj poiščem pravi terminal.
Polet v Zagreb mine brez posebnosti. Potem ko dvignem prtljago, se s fantom, ki me je počakal zunaj, odločiva popiti kavo v središču Zagreba, preden se odpraviva domov. Zagreb se izkaže za zelo lepo mesto, toda najboljše šele pride.
Ko končno prečkava mejo in se začneva voziti po slovenskih cestah, spoznavam, kako lepa je Slovenija. Očarana sem nad njenimi čudovitimi pokrajinami, osupla nad lepoto narave, ki me obdaja na vsakem koraku, prevzeta nad redom in čistočo v njenih mestih. Če obstaja kaj, za kar bi lahko dala roko v ogenj, je to, da nedvomno ne bom pogrešala svoje domovine, zlasti potem ko sem dvanajst let živela v Rimu.
Domov prideva ob pravem času za hitro večerjo. Še pred tem sem morala videti najino hišo in seveda razpakirati tistih nekaj stvari, ki sem jih prinesla s seboj iz Italije. Ko končno ležem na posteljo (presneto, se bom kdaj navadila na to vzmetnico?), na sebi začutim vso težo minulega dne in ne traja dolgo, ko utonem v globok, krepčilen spanec.
/ TOREK, 12. NOVEMBER
Danes sem si hotela ogledati mesto, da bi se spoznala z njim, vendar sem bila preveč utrujena od stresa, ki me je spremljal pretekle dni, zato sem se na koncu odločila nekoliko sprostiti in ves dan lenariti. Na srečo je moj novi dom zelo intimen in udoben, a že komaj čakam, da si malo bolje ogledam Maribor. To mesto res veliko obeta!
/ SREDA, 13. NOVEMBER
Morda se ljudem, ki že poznajo Maribor, ne zdi vredno o njem pisati domov, toda meni se zdi neverjeten. Zelo mi je všeč njegova arhitektura. Moderne zgradbe so lep kontrast klasičnim strukturam, podobnim gotskim. Naravnost obožujem obilico zelenih površin. In reka Drava, ki celemu mestu daje romantičen pridih, je v mojih očeh videti popolna. Všeč mi je, da je v njem vse tako lepo pospravljeno, čisto in zelo dobro organizirano, vsaj iz perspektive prišleka. Da o tem, da lahko od svojega doma v središče mesta pridem peš in da za to porabim samo dvajset minut, niti ne govorim. To v Rimu preprosto ni bilo mogoče, niti z javnim prevozom. Hkrati sem presenečena nad vljudnostjo pešcev in voznikov. Tukaj vozniki avtomobilov ustavijo pred prehodom za pešce, da lahko ti prečkajo cesto.
/ ČETRTEK, 14. NOVEMBER
Res sem zelo srečna, da sem tukaj, čeprav moram priznati, da se včasih počutim, kakor da sem obtičala na nepravem mestu. Kljub temu da ne prihajam z drugega konca sveta, je zame tukaj vse tuje. Samo sebe moram večkrat spomniti, da tega občutka ne bom imela večno, da si moram le dati čas.
Pa vendarle ...
Iz nekega razloga sem mislila, da bom to korenito spremembo v svojem življenju bolje prenesla. Morda nisem dovolj potrpežljiva. Morda sem se precenila. Ni mi lahko, predvsem zaradi jezikovne ovire, ki stoji med mano in ljudmi okoli mene. Da dejstva, da se zato, ker ne govorim slovensko, ne morem prijaviti na večino razpisanih delovnih mest, niti ne omenjam. Zaradi tega se počutim nadvse nekoristno in nemočno. Občutek imam, da ne morem več sama odločati o svojem življenju.
To je razlog, da sem se takoj začela učiti slovensko, pri čemer si pomagam z učbeniki in internetnimi viri. Toda slovenščine se ni lahko naučiti, zlasti če tvoj materni jezik ne sodi v skupino slovanskih jezikov. Kljub temu zaupam v svoje sposobnosti in ne bom tako zlahka obupala. Čeprav zdaj bolj jasno vidim (in čutim) vse težave, povezane z mojo odločitvijo, da se preselim v drugo državo, zelo pozitivno gledam na prihodnost, ki me čaka tukaj. Resnica je namreč taka, da v Sloveniji, ko pomislim nanjo, vidim kraj svojega ponovnega rojstva, drugo priložnost za zadovoljujoče in srečnejše življenje ter možnost, da popravim napake, ki sem jih naredila v preteklosti. In te priložnosti nikakor ne nameravam zapraviti.
