/ PETEK, 12. APRIL
Pred mano je vikend v Ljubljani. Potem ko spakiram svoj rumeni kovček v rdeči avto (kako predvidljivo, kajne?), se dobim še s sodelavcem Gregorjem na kavi v Nani. Vrnil se je iz ZDA, kjer je vodil skupino Večerovih bralcev. Zavidam jim to izjemno potovanje, ki je imelo vse: sončni mrk, Dončića, vesoljski center, ameriški žar, rodeo, plovbo po Mississippiju, glasbeni New Orleans … Res sem tudi sama v mislih že zapičila zastavico v ta del planeta, ko me je koledar opomnil, da nas v istem času čaka maturantski ples našega prvorojenca Tima. Gregor je bil še poln vtisov, tudi sam noro navdušen, a tudi vidno utrujen. Voditi takšno potovanje ni enako kot njegov že tristoti sprehod skozi Pariz. Med vodenjem vsak dan urejaš še oglede za naslednji dan, žongliraš s spremenjenimi urniki in zastoji na cesti. Med dežjem besed navdušenja je povedal tudi, da je bil verjetno edini Slovenec, ki se tisti trenutek ni razveselil trojke Dantuma Exuma, ki je Dallas popeljala v zmagoviti podaljšek v zgodovino zapisane tekme s Houstonom. Medtem ko je vsa dvorana skupaj s štiridesetimi večerovci norela od veselja, je on mislil na 450 dolarjev, ki jih je vplačal za vstopnino cele skupine na znameniti stolp Reunion - in bo zaradi podaljška šla po zlu. No, ni šla. Ker ko teče, teče vse. Potem ko mi je še zaupal recepturo najboljšega žara po njihovo, sem že vijugala med tovornjaki proti Ljubljani. Na še en vikend za dušo.
/ SOBOTA, 13. APRIL
Že od nekdaj sem mnenja, da mora človek imeti nekaj svojega, da ima samega sebe. Pa ne mislim materialno. Nekaj, za kar lahko reče, da je, ima ali zna, če jutri ostane brez vsega. Ker človek ni večni igralec v svojih vlogah starša, zaposlenega, konec koncev morda tudi ne v vlogi partnerja ali prijatelja. Zato sem od nekdaj radovedno raziskovala druge svetove, da bi našla (še več) sebe. Vzljubila sem energije, se z njimi naučila zdraviti. Vzljubila sem jutra in za zgodnje vstajanje navduševala druge preko skupnosti Jutra so zame. Začela sem meditirati. Brala sem o možganih, proučevala bližnjice pri učenju, epigenetiko, moč misli. Naučila sem se z mislimi vreči svojo sestro iz stoječega položaja na kavč, čeprav je bila 30 kilometrov oddaljena. Raziskovanje me je pripeljalo do moje velike ljubezni – hipnoze. Pri Mindology Institute sem postala s strani Ameriškega združenja certificirana hipnoterapevtka in s tem potešila svojo mladostno željo, da bi delala na področju psihologije. A moji klienti so zdravi ljudje, ki s(m)o po poti skozi življenje pobrali omejujoča prepričanja ali izgubili občutek lastne vrednosti, ker smo poslušali preveč razigrane sošolce, prenapete starše ali pa enostavno preveč verjeli lastnemu negativnemu samogovoru.
Ta vikend skupaj z Greto in Leno asistiram Ireni Kahne na zaključnem srečanju za novo skupino hipnoterapevtov. Še ena zelo srčna in vedoželjna skupina so. Tokrat same ženskice. Povezanost se z izvajanjem seans samo še povečuje, maske padajo, zidovi do podzavesti se rušijo.
/ NEDELJA, 14. APRIL
V agenciji Sonček delam že od svojega drugega letnika fakultete. Ha, ko samo pomislim, kakšni "malinovci" smo bili, ko sem začela: dva direktorja, stara le malo nad 25, in jaz. Načrti so bili veliki. Poslovalnice smo odpirali po vsej Sloveniji, a naše poslovanje je bilo vselej preudarno, varno in premišljeno. Danes nas je približno 100 zaposlenih - in naša strast do turizma ni niti malo padla. Večkrat pomislim, kakšno srečo imam, da delam v tako pozitivni branži. V bistvu ljudem uresničujemo sanje, zaupajo nam svoje najlepše dni v letu. Še zdaj se spomnim prvega dne v turistični agenciji, ko so me naučili, da se vsa branža med seboj tika in si pomaga ter da se ne izgovori Malorka ampak Majorka. Bila je "ljubezen na prvi izlet", čeprav smo delali cele dneve, tudi za vikende, če je bilo treba. Večkrat se nasmejimo dejstvu, da so prvo leto lahko naše stranke vplačale počitnice le v Umagu, Poreču ali Vrsarju. Danes pa lahko potujejo povsod, izbirajo med najbolj norimi trekingi, druženji z afriškimi domorodci, plavanjem z delfini, morskimi psi in kiti - ali pa obiskujejo instagramovske točke velemest.
Nedelja je in kljub temu, da sem v izpitni komisiji, zjutraj preverim še službene maile in pošljem nekaj sporočil. Zanima me, če sta Raay in Marjetka zjutraj posnela napovednik v hotelih Bernardin. V času jesenskih počitnic bosta nastopila za Sončkove goste. Zadnjič sta se po snemanju podkasta pri Denisu Živčecu oglasila pri meni na kavi. Raay ni skrival navdušenja, da bosta nastopila v Bernardinovi čudoviti dvorani s pogledom na morje. Jaz pa nisem pozabila pohvaliti njegovega izbora glasbe v nanizanki "Ja, chef!". Vmes smo si segli v roke in zapečatili koncert.
/ PONEDELJEK, 15. APRIL
Nazaj v pisarni. Še vedno obožujem svoje delo, čeprav bo kmalu 30 let, kar sem pri Sončku. Moja stvar je marketing. Tudi odnosi z javnostjo. Pa kreativni del ustvarjanja turističnih produktov. Številke – ne, hvala, to imajo pri nas čez fantje.
Že zjutraj me čaka sporočilo Natalije, ki skrbi za naša socialna omrežja, da na pokončnem spotu na instagramu podnapise prekrivajo gumbki aplikacije. Ja, spregledali smo. Vdih, izdih. Že tisočič pogledam enega iz serije spotov naše letošnje kampanje in še vedno me navdušuje. Moram reči, da so navijaške himne Igorju Bračiču res uspele. V nogometni in olimpijski vročici bodo spoti prišli še bolj do izraza.
Kasneje dokončam še nagradno igro, v kateri bomo med kupci izžrebali dobitnika seta kovčkov. Ogledujem si fotke in mi je žal, da ne smem v žreb.
Popoldne si privoščim čas za zverinice. Vzamem oba psa in gremo na bližnji travnik. Bojda je zadnji lep dan ta teden. Psa sta lena, vročina jima ni všeč.
/ TOREK, 16. APRIL
Pišem si z Modrijani, ker potrebujem nove fotografije. Konec maja imamo z njimi in Alfijem narodno-zabavni vikend v Radencih. Na smeh mi gre, ko se spomnim Alfija, ki se je nedavno oglasil pri nas. Rekel je, da je res hvaležen, da ima še vedno močan GLAS – in pri tem tako zavpil, da so začeli ljudje kukati iz pisarn.
Za kosilo me že čaka Tina, s katero bova naslednji teden na dogodku 500 podjetnic zastopali naše podjetje. Pripravili smo dobre nagrade (tudi počitnice v Egiptu), nabavili stojnico … Zdaj najdem samo še nekaj za obleči, pomislim. Rdeča je njihov "dress code". Misli mi uhajajo v omaro, medtem ko mi Tina naroča, katere tiskovine bi rada nesla s seboj. Ko se naslednjič ozreva skozi okno – sneži. Pogledava se z dvignjenimi obrvmi. "Saj znava smučati," se smeji Tina.
Popoldne kuham čufte in pire za otroka, Grega pa je zmetal vso zelenjavo iz nulte cone in iz ostankov bo skuhal nekaj azijskega, po čemer bomo najbrž bruhali ogenj. Za vsak slučaj jem z otrokoma in si končno privoščim skok na kavč. Televizor spet ostane ugasnjen. Bojim se ujeti v zanko serij na Netflixu, novic pa že od begunske krize ne spremljam več. Čaka me še nekaj strani knjige o Anastasiji, skrivnostni samotni prebivalki ruske tajge. Sprašujem se, če je resnična. Odkar sem izvedela, da je zgodba Imenovali so jo dvoje src izmišljena, si dopovedujem, naj sprejmem modrosti knjige in pustim like in zgodbo v ozadju.
/ SREDA, 17. APRIL
Vsi govorijo o vremenu. Glede na včerajšnji sneg in pobeljeno Pohorje to niti ni tako nenavadno. Vreme vedno vpliva na prodajo prvomajskih počitnic. Dobro je, da ni preveč lepo vreme, da si ljudje vzamejo čas in naredijo rezervacijo. Ampak ni pa dobro, če je vreme tudi preveč slabo – potem jih je strah, da se bodo nizke temperature zavlekle v praznike. Ah, ob jutranji kavi arsovskih modrosti ne zmanjka. Nekdo prinese grško pecivo. Darovala ga je ekipa sodelavcev, ki so si prejšnji teden ogledovali hotele na Kreti. Delamo se, da nismo zavistni in da ne vidimo njihovih porjavelih obrazov. Pred dvema tednoma, ko sem bila tudi sama na študijskem potovanju v Turčiji, nismo imeli sreče z vremenom. Smo si pa dali duška na bazarjih. Sodelavci so dobili nove drobižnice.
Dan za načrtovanje majske radijske kampanje. Pregledujem Medianine raziskave in ugotavljam, da imata Radio City in Radio Toti za našo ciljno skupino točno na pol razdeljeno poslušalstvo. Za Štajersko bo spet šel dvojni budget. Pišem si s tržniki radijskih postaj po vsej Sloveniji. Res imam najboljše poslovne partnerje. Tudi njih sem naučila, da se tikamo, si pomagamo in da se pravilno reče Majorka.
/ ČETRTEK, 18. APRIL
Novinarji so me že zasuli z vprašanji, kako gre s prodajo za prvi maj in kaj to pomeni za poletje. Potrpežljivo razlagam tudi, da Last Minute izgublja svojo zanesljivost, saj tudi cene hotelov postajajo tako dinamične, kot so cene letalskih vozovnic: bližje odhodu smo, višje so cene. V zadnjem trenutku nižajo cene le tisti hotelirji, ki imajo res "nabito prazno", kot rečemo v našem slengu. Ljudi osveščamo, da bo treba rezervirati čim prej, da bo cena res ugodna in da bodo dobili, kar si želijo. Dinamične cene se namreč dnevno prilagajajo zasedenosti. Vzemi ali pusti. Tako kot moka v trgovini, za katero nikoli ne veš vnaprej, kdaj bo imela najboljšo ceno, da bi si naredil zalogo. Splet in hitri iskalniki omogočajo sprotno prilagajanje in hotelirji jih izkoristijo za dobro optimiziranje. V Sončku smo zadnja leta vložili veliko dela v iskalnike, jih povezali s hotelirji in si zagotovili (vsaj za nekaj časa) odločilno konkurenčno prednost. Ko drugi iskalniki kažejo zasedenost, imamo mi še vedno sobo ali dve na razpolago. Trud je poplačan.
Preden se odpravim proti domu, moram zaviti še v knjižnico. V glavi še kar predelujem izjemno knjigo Anastasijinih modrosti, ki opisuje tudi več mističnih in metafizičnih dogodkov. V nekatere dejansko verjamem, ker vem, da smo vsi ljudje med seboj povezani. Zato lahko tudi premikamo in zdravimo ljudi, ki so oddaljeni na tisoče kilometrov. Ena ključnih tem knjige je tudi moč misli – da naše misli in namere vplivajo na fizični svet okoli nas. Zato je pomembno, da so naše misli čiste in usmerjene k pozitivnemu. Kupim to misel, knjigo pa vrnem v knjižnico.
