​Dnevnik: Kot da bi jo dobil sam

Dominik Raduha
15.12.2018 05:37

Z delom, ki ga opravlja, se je Dominik Raduha najprej srečal kot prostovoljec. V času množičnih prehodov je pomagal kot prostovoljec v namestitvenem centru v Šentilju. Tudi kasneje je ob službi ostal prostovoljec Rdečega križa, v začetku letošnjega leta pa se je pri tej organizaciji tudi zaposlil.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ciril Horjak

/ PETEK, 7. DECEMBER
Danes začnem delati prej kot običajno. Eden izmed uporabnikov je povedal željo zbrane skupine, da bi se seznanili z delovanjem in uporabo računalnika. Ko sem prišel v službo, nisem vedel, koliko ljudi naj pričakujem. Zbere se precejšnja skupina. Tolikšna, da s kulturno mediatorko posodiva še svoja računalnika. Naučimo se ustvariti e-mail račun in kako ga uporabljati. Za pokušnjo si nekaj mailov pošljemo med sabo.
Kdo pa je "uporabnik"? Govorim o ljudeh, ki jih je v Slovenijo zanesla pot iz negotovosti in strahu za življenje, o beguncih. O ljudeh, ki so v Sloveniji zaprosili za mednarodno zaščito ali pa so že dobili azil in zdaj živijo med nami ter sanjajo svoje sanje. Kakšne so njihove sanje? O tem lahko le ugibam, zagotovo pa je želja po samostojnosti njihov del.
Do samostojnosti pri nas vodi tudi zaposlitev. In tukaj se srečamo. Na kratko, v okviru projekta ESIRAS beguncem pomagam pri zaposlitvi in socialni integraciji. Podobno kot to počnejo moji kolegi znotraj Rdečega križa v Avstriji, na Cipru, Danskem, v Franciji, Italiji in Veliki Britaniji.
V Sloveniji je pisarna na dveh lokacijah – v Ljubljani in Mariboru. V Mariboru, kjer tudi živim, delujem kot edini strokovni sodelavec, pri čemer bi bilo zmotno misliti, da sem sam. Sem zgolj delček velike ekipe ESIRAS, katere nepogrešljiv del so vsekakor prostovoljci in kulturni mediatorji projekta.
Kasneje do mene stopi mladi moški s prošnjo, da mu pomagam pri razgovoru za službo, ki ga ima dogovorjenega v naslednjemu tednu. Prihaja iz Eritreje, kjer je trg dela videti precej drugačen kot pri nas. Ni pošiljanja prošenj in dogovarjanja za razgovore. Nihče ne piše življenjepisa, tudi razgovorov za službo ni v takšni obliki, kot jo poznamo pri nas. Kar zadeva zaposlitve imaš, po pričevanju naših uporabnikov, v Eritreji bolj ali manj tri opcije: prvič, če si iz ruralnih predelov, se ukvarjaš s samooskrbnim poljedelstvom in/ali živinorejo. Če imaš presežek pridelka, ga prodaš na lokalni tržnici. Drugič, delaš v zasebnem sektorju, predvsem v poklicih, ki pri nas spadajo v kategorijo deficitarnih. Ampak teh zaposlitev je zelo malo zaradi tretje kategorije: vojska. Eritreja je svojo samostojnost od Etiopije razglasila istega leta kot Slovenija, ampak če blago posplošim, je bila še do pred nekaj meseci v vojnem stanju. Zato so bili vsi mladi fantje "vzpodbujeni", da se zaposlijo v vojski.
Kasneje se s kulturnim mediatorjem in iskalcem zaposlitve odpravimo na razgovor za delo. Običajno nas potencialni delodajalci pogledajo z začudenjem, ko vidijo, da pridemo trije. Ko jim pojasnimo svojo prisotnost in uvidijo njeno prednost, ni več nobenih zadržkov. Uporabnike po navadi pripravimo v smislu, kakšen je videti, kakšna vprašanja lahko pričakujejo, kakšna vprašanja naj postavijo in na kaj naj bodo pozorni.
Po razgovoru se vrnem v pisarno, da zaključim s tekočimi zadevami. Ugotovim, da je ura odbila šest. Zaključim in se odpravim domov, kjer dam od sebe vse štiri in postanem eno s kavčem …
/ SOBOTA, 8. DECEMBER
Vikend! Dan začnem tako kot vsak drugi. Najprej zajtrk, potem še obvezna kava. Dokler te ne spijem, ne grem iz stanovanja. Za dobro sebe in drugih. Potem se, tako kot včeraj, predvčerajšnjim, dan pred tem …, sprehodim do službe. Med tednom večji del dneva posvečam neposrednemu delu z uporabniki. Zato zdaj sobotno dopoldne preživljam v pisarni ob pisanju poročil in si kot že marsikatero soboto poprej govorim, da bom bolj dosleden pri sprotnem poročanju. Upam, da bom, ampak me izkušnje ne navdajajo s pretiranim optimizmom.
Šalo na stran, z boljšo polovico se odločiva, da dan preživiva vsaj približno aktivno. Zato se odpraviva pogledat, ali božične lučke v Ljubljani res svetijo močneje kot v Mariboru. Glede lučk se ne morem odločiti, je pa gneča res neverjetna. Počutim se kot v toku, ki bi me nesel, četudi sam ne bi niti za milimeter premaknil nog. Tako standardni polurni sprehod ob Ljubljanici prerase v debelo uro. Je pa to romanje v prestolnico pripeljalo do, vsaj zame, zelo zanimivega spoznanja, da je kuhano vino cenejše kot pri nas. No, na najin izlet to ni preveč vplivalo, saj sem voznik začetnik.

Ciril Horjak
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta