/ PETEK, 19. OKTOBER
Jutro je obljubljalo sončen dan, a ni bilo časa, da s soprogo Ireno odideva na Preški vrh, kjer sva že v maju našla prve jurčke. Ob devetih sem šel na nujen sestanek k županu dr. Tomažu Roženu. Iskali smo rešitev za popravo napak na Malgajevem spomeniku na Dobrijah, ki so jih pred leti zagrešili snovatelji obeležja. Nanje nas je iz Ljubljane opozoril dr. Ivan Lah, ki je rojen na Meškovih Selah, zato budno spremlja koroško problematiko. Sestanek je bil uspešen. Popoldne sem pomagal Ireni spraviti v klet pelargonije, ki so zaljšale okenske police. Upava, da bodo uspešno prezimile.
Ob šestih sem moral na koncert ob 25-letnici Moškega pevskega zbora PGD Ravne. Pravim "moral", ker sem nameraval iti v Kotlje. Tam so na Kuharjevih dnevih odpirali razstavo in predstavili poštni žig v počastitev spomina na Alojza Kuharja, najstarejšega Prežihovega brata. Vem, da mi bo spominsko kuverto zagotovo poslal arhitekt Borut Bončina, ki oblikuje take reči. Pevci-gasilci so me prosili, da jim sestavim besedilo za moderatorja, pa mi je predsednik zbora, sošolec Blaž Mlakar, zabičal, da moram priti. Uživali smo v ubranem petju, saj je zborovodkinja Tatiana Drabyshevskaja pevce odlično pripravila, piko na i pa so prispevali še gostje, sekcija Pihalnega orkestra železarjev Ravne. Zvečer sem do konca prebral Nesbøjevo srhljivko Pentagram.
/ SOBOTA, 20. OKTOBER
Ta dan je bil rekreativno-športno naravnan. Okoli desetih je sonce pregnalo meglice in šla sva na Preški vrh. Po tleh mavrične preproge odpadlega listja, med mahom rdeče belopikaste lepotice - mušnice. Jesenskih jurčkov pa še ni bilo. Letos ti temno rjavi pobalini zamujajo.
Popoldne sem obsedel pred televizijo. Srbske odbojkarice so se borile za prvo svetovno krono in jo tudi osvojile. Tudi sam sem v mlajših letih treniral odbojko. Potem pa skok na športni stadion, kjer so nogometaši Fužinarja v drugi slovenski ligi gostili ekipo Jadran Dekani. Popoldne sva z Ireno bila na obisku pri njenem bratrancu Petru Tomažu, ki je včeraj pel kot prvi tenor na koncertu pevcev-gasilcev. Obisk je minil v sproščenem izmenjavanju vtisov s koncerta.
Najraje berem v postelji. Začel sem prebirati zgodovinski roman zamejske pisateljice Dolores Viesèr Podkrnoški gospod, ki mi ga je posodil kolega Ferdo Blaznik, doktor prava, ekspert za zgodovino in navdušen zbiralec filmov. O tej Korošici je v časopisu Slovenec že leta 1931 imel dr. Franc Sušnik objavljen zanimiv razgovor.
/ NEDELJA, 21. OKTOBER
Ponoči je lilo. Zjutraj je bilo oblačno, cesta pa polna luž. Ah, te luknjaste koroške ceste! Ker sem prejel že dvanajst prispevkov za decembrsko številko Ravenskih razgledov, sem jih uredil in poslal lektorici, slavistki Bojani Verdinek. Sam sem dodal zapis ob prezgodnji smrti prijatelja, akad. kiparja Benjamina Kumpreja.
Ko je sonce le pokukalo izza oblakov, sva z Ireno šla na sprehod na Čečovje, obiskala njeno sestro, potem pa še brata na Trgu svobode. Večer je minil v oblikovanju prispevka Ddr. Alojz Kuhar, zamolčani koroški sin. V petek bom govornik na slavnostni akademiji ob zaključku Kuharjevih dnevov v Kotljah. Menim, da bo govor za marsikoga zanimiv, saj bo v njem veliko dejstev iz njegove avtobiografije, objavljene v Pogledih, glasilu inštituta Studia slovenica. Marsikdo ne ve, da je bil Alojz Kuhar v svojem času eden najbolj izobraženih Slovencev. Ob teologiji je diplomiral na še štirih fakultetah (politične vede, pravo, ekonomija, zgodovina) in na dveh pridobil doktorat.
/ PONEDELJEK, 22. OKTOBER
Hišna ljubljenka muca Miša me je zbudila že pred peto in prosila za zajtrk. Ugodil sem ji, saj je naša edina živalca in jo strašno razvajava. Ker je včeraj na Peci zapadel prvi sneg, se je ohladilo. Zunanji termometer je zjutraj kazal +4.
V Koroški osrednji knjižnici sem vrnil prebrane knjige. Oba veliko bereva. Potem sem stopil do prijateljice, bibliotekarke Simone Šuler Pandev, ki vodi domoznanski oddelek. V tem fondu mi je poiskala delo dr. Alojza Kuharja Beg iz Beograda aprila 1941. Knjigo bom potreboval, da bom dopolnil svoj govor. Cenim jo, saj si obojestransko veliko pomagava.
Na trgu sem srečal Blaža Kajzerja, fotografa in snemalca. Na gradu je do torka še na ogled razstava njegovih fotoportretov domačinov in oljnih umetnin moje sosede, slikarke Silvije Ovčar. Prijatelj Peter Mihelač, dolgoletni tajnik KD Prežihovega Voranca, me je povabil na kavico in klepet o minulih dogodkih. Malo sva pomodrovala in ta dan je bil tudi zaradi tega moškega modrovanja lepši. Take malenkosti so včasih sol življenja!
/ TOREK, 23. OKTOBER
Jutro je bilo sveže. Skočil sem v Kotlje in primariju Francu Verovniku, dr. med., dal odvečen izvod knjige Spoznajmo vrhove nad Mežico. Urejuje novo izdajo Vodnika po koroški planinski poti in prišla mu bo prav. Najino sodelovanje se je poglobilo takrat, ko smo Sebastijanu Oblaku pisali uvodnike za knjigo fotografij Uršlja gora, presežni svet.
Poklical sem prijatelja slikarja Leandra Fužirja in mu povedal nekaj novic. Z ženo se je preselil v Podpeco, v svet zelene tišine v osrčju Pece, ki spodbuja njegov ustvarjalni nemir. Landijeva dela so prepoznavna tudi brez podpisa. Izrazit socialni čut jim je vseskozi določal vsebino in umerjal moč likovnega doživetja. Tako kot v vseh Prežihovih lepih, a žalostnih zgodbah imajo tudi na njegovih slikah nosilno vlogo ljudje s socialnega roba. Močan je v portretih, ki vzbujajo vtis, kot da jih je ujel v bežnem miselnem preblisku in tisti trenutek njihovega življenja zamrznil v času.
Oglasil sem se tudi v muzeju, kjer me je prijateljica in nekdanja sodelavka, muzejska svetovalka Liljana Suhodolčan prosila, če bi hotel na 17. tradicionalnem srečanju pri Prežihovi bajti, ki bo 10. avgusta 2019, sodelovati s prispevkom o 40-letnici Prežihovega spominskega muzeja. Seveda sem privolil.
Popoldne so prišli na obisk Irenina brata in žena mlajšega brata. Vroč pečen kostanj je omamno dišal, zraven pa se je prilegel sladki mošt.
/ SREDA, 24. OKTOBER
Marijan Vončina, odličen fotograf, avtor knjige Mežica skozi čas, mi je poslal power point slide o Piranu. Za te stvari je res mojster. Še boljši sta njegovi predstavitvi Odhaja čudovita jesen in Jesen v krajinskem parku Topla. Vedno, ko mu naredim kako drobno uslugo, se mi oddolži na tak način.
Po kosilu sva odšla z Ireno na sončni Preški vrh. Stopila sva tudi do Prežihove bajte. Od tam vidiva celotno Vorančevo pot, venec najemniških domovanj Kuharjeve družine. Pod Uršljo goro leži v Podgori domačija pri Kotniku, Prežihova rojstna hiša. Več sonca je pri Mihevu, ki je za Voranca bil "lep, prijazen kmetski dom". Niže je Kravperh, starodavni dom Vorančeve matere. Od Kogelnika v maju iz Pekla še vedno dišijo solzice. Veliko bliže nama je kmečka hiša pri Prežihu, kjer se je Voranca oprijelo ime te domačije, ki si ga je kasneje izbral tudi za umetniški psevdonim. Deset let je njegov oče posojal ljubezen Prežihovi zemlji, potem pa kupil Prežihovo bajto in Kuharjevi so končno dosegli, da so sami svoji gospodarji, da imajo lasten dom. Malo više na kamnitem podstavku negibni Prežihov lik kot bronasti stražar straži svojo domačo bajto.
/ ČETRTEK, 25. OKTOBER
Jutri bom govoril na slavnostni seji v Kotljah, zato sem še nekajkrat preletel besedilo. Ko sem bil končno zadovoljen, sem ga odložil in se predal glasbi. Že od nekdaj so mi najbolj ljubi Bob Dylan, Joe Cocker in Bruce Springsteen. Rad poslušam tudi soul in blues. Misli pa so mi še vedno uhajale h Kuharjevim bratom. Četudi so bili različnih političnih prepričanj, so se imeli zelo radi. Znali pa so biti tudi hudomušni. Znana je ta anekdota: Ko je Voranc za posledicami trpljenja v taborišču Mauthausen hudo zbolel na srcu in je bilo jasno, da z njegovo boleznijo ne bo šlo na bolje, saj se mu je zdravje iz dneva v dan slabšalo, so mu domači previdno prišepnili, da je brat Alojz iz Amerike sporočil, da bi bilo dobro, če bi pristal na to, da bi poklicali duhovnika, da bi ga dal v poslednje olje. Voranc se je na to samo prijazno nasmehnil in odgovoril nekako takole: "Povejte vi Lojzu, da bom jaz pristal na poslednje olje takrat, ko bo Lojz stopil v partijo!"
Zvečer sem šel na otvoritev pregledne razstave KD koroških likovnikov v razstavišču Koroške osrednje knjižnice. Nanjo me je opomnil prijatelj Landi Fužir, ki je prav tako razstavljal. Naj zaključim z njegovim priljubljenim citatom "Slika živi le, ko jo človek gleda" (Pablo Picasso).
