/ PETEK, 3. JULIJ
Pisanje dnevnika mi je skozi odraščanje pomenilo najbolj intimno izražanje mladostniškega kaosa misli in čustev ali pač popis dogodkov brez prave teže. V obeh primerih je bilo to samo moje. Danes se trudim razumeti potrebe po javnem izpostavljanju življenja na družbenih omrežjih in se hkrati kar naprej najdem notri. Tudi zdaj, ko pišem. No, paradoksov je najbrž res veliko na naših osebnih poteh. Nič hudega. Petek vedno pozdravljam z rahlim pomanjkanjem energije po celem tednu drobnih in večjih izzivov. Včeraj smo imeli službeni piknik in je ozračje v zbornici takoj malo drugačno. Ne zaradi tega, ker bi se ne vem kaj dogajalo – dovolj je odmik od vsakdanjih vsebin, debat in zapletov, sploh ob koncu šolskega leta. Neresna olimpijada, sproščenost in dobra hrana zmanjšajo stres. Vsaj za kratek čas. No, pred mano je delovna sobota in namesto da bi to sprejela, negodujem nad zgodnjim vstajanjem in si otežujem priprave. Pa dobro vem, da sem se sama tako odločila in da bo zagotovo bogata izkušnja. Razkorak med vedeti in narediti me vedno fascinira. Skratka, pripravljena in v pričakovanju ne grem pravočasno spat.
/ SOBOTA, 4. JULIJ
Pot v Šmarješke Toplice poteka brez zapletov, jutro je čudovito in ravno dovolj časa traja, da sem si spet podobna. Druženje z zdaj že starimi znanci iz invalidskega društva ILCO Slovenije je vedno polno modrosti in topline. Imenujejo me strokovni vodja, vendar sebično nabiram drobce za lastno življenje. Skupina ljudi s podobno izkušnjo bolezni, hkrati pa veliko bolj kot izgubo zdravja, nekaterih sposobnosti in še česa slavijo pridobljeno hvaležnost in željo izkoristiti življenje, dokler lahko. Ne v teoriji, v praksi. Kljub koroni so prišli vsi. Potrebni druženja, izmenjave doživetega in (po)moči, ki jo daje skupinska dinamika. Tako kot vsi mi. Človek bi rekel, da nimajo v osebnih nahrbtnikih nič kaj težkega. Enako včasih pripisujejo meni. Hm. Vidimo tisto, kar so nam drugi pripravljeni pokazati. Pazljivo s sodbami, ker nikoli ne vemo. Po takšnem dnevu mi je domača večerna sprostitev sedla kot pika na i.
/ NEDELJA, 5. JULIJ
Nedelja je bila moja. Počasna, vroča, ta prava. Je pa bila velika v smislu prihoda otrok na letovanje in njihovega odhoda. Z ZPM Maribor v VIRC Poreč. Prvi so se vrnili, drugi so se odpravili na pot. Zanimalo bi me, kakšno je vaše mnenje o tem. Moje je povsem jasno. Ker dialog ni mogoč, podelim pač svojega. Odgovornost je velika. Pripravljenost organizacije, prostovoljcev, otrok in staršev še veliko večja. Ne tvegati, zadovoljiti potrebe otrok in mladostnikov za prihodnje boje z razmerami. Potrebo po druženju. Potrebo po kakovostnem preživljanju prostega časa. Potrebo po učenju reševanja konfliktov. Potrebo po ljubezni. Potrebo po igri. Potrebo po samostojnosti. Potrebo po gibanju. Letovanja so letos drugačna, prilagojena, na prvi pogled omejena. Vendar smo to sprejeli vsi in nasmehi otrok ob vrnitvi so enako široki kot vsa leta. Nad nami visi tisti "kaj pa, če …". Zraven upanje in prepričanje – če gremo zdravi, se zdravi tudi vrnemo. Vsekakor je vedno veliko stvari, na katere ne moremo vplivati. Vsako leto, letos še toliko bolj. Lahko pa naredimo vse, kar je v naši moči. Pomaga, če zraven zaupamo. Polna luna je. Ta me že od malega rahlo nosi. Nič novega.
/ PONEDELJEK, 6. JULIJ
Počasi, a zagotovo so moje misli vedno bolj na Pohorju. Že dolga leta sem prostovoljka in pedagoška vodja I. pohorske izmene letovanja otrok v Domu Miloša Zidanška v organizaciji ZPM Maribor. Nimamo morja, precej manj nas je kot v Poreču, a imamo počitnice v pravem pomenu besede. Take brez mobilnih telefonov, polne narave, gibanja, ustvarjalnosti in pod okriljem našega slogana – kolonija prijateljev, PONOSNO RAZLIČNI. Na nas pazi dober in sramežljiv škrat Milek, vsako leto se vrne veliko otrok in prepričana sem, da se bomo tudi letos imeli odlično. Večino časa. Bega me kreiranje programa, ker bomo v večini sami – brez gostov, izleta, običajnih popestritev. Hkrati sem polna zaupanja, da bodo mladi s svojimi vzgojitelji naredili dneve še bolj barvite. Pomembno je, da smo skupaj. Vedno me zadnji teden ujame vznemirjenje, izkušnje ne pomagajo veliko. Zato sem danes (ni kriva luna) še najbolj podobna kuri – delam in razmišljam brez rdeče niti. Jutri imamo sestanek, bolje bo.
/ TOREK, 7. JULIJ
Dobro, da se nevihta ni v resnici razvila. Pogled na nebo in drevesa je bil strašljiv, ohladitev dobrodošla (ponovno plačujem ceno upora klimatskim napravam) in konec dober. Velikokrat je tako. Pripravljamo se na najhujše, a potem se nekako izteče. Po navadi bolje kot v naših mislih. Cel dan sem na relaciji med šolo, domom in ZPM. Nič pretresljivega, povsod vse pod kontrolo. Malo pogrešam hojo in kolo – to je ena redkih dobrih stvari preteklega karantenskega obdobja. Vzela sem si (kot številni Mariborčani) veliko časa za gibanje. Zdaj se mi (spet) zdi, da bom hitreje z avtom (čeprav se med točkami postanka niti ne ohladi), da bo mogoče dež, da nimam časa, da se bom preveč spotila. To mi gre na živce (vsaj v tem trenutku). Sami izgovori, če sem poštena. Nimam se ravno za nekoga, ki bi izbiral lažje poti. Ampak včasih res paše. Naučila sem se biti blaga do sebe, tudi ko drugi niso. Priporočam metodo, ker (samo)kritičnost še nikoli nikogar ni motivirala, samo vleče navzdol. Tega pa nočem. Hočem življenje vsaj približno v skladu s sabo in strašno dobro je, ker mi to uspeva. Vse ostalo je nižje na prioritetni lestvici. Okej, malo sem zabluzila. Tak torek je, prav dobro dene. Veselim se filmskega večera.
/ SREDA, 8. JULIJ
Zanimivo je ponovno spremljati lastne dneve z dnevniškimi zapisi. Mogoče bom ohranila ta način še nekaj časa. V bistvu se zvečer ustavim, se v mislih sprehodim skozi dan in dam pomen stvarem, ki sicer odletijo mimo. Ta neusmiljeni čas me kar naprej preganja. Pred kratkim sem imela rojstni dan. Tudi danes ga ima nekdo. Veliko raje grem na rojstni dan kot planiram praznovanje svojega. Čeprav sem v obeh primerih precej neobremenjena in po navadi odidem med zadnjimi (če sem iskrena, vedno), sem raje gostja. Ne vem zakaj. No, leta se nizajo, vsekakor se na marsičem tudi poznajo, pa komaj čakam, da se dobimo in tako ali drugače proslavimo. Vzamemo si čas in prinesemo samo pozitivno energijo. To premaga štetje let. Danes sem se že cel dan veselila prve letošnje odbojke na mivki. Ljubitelji stare dobre Palome Branik bi prepoznali moje soigralke. Nisem si mislila, da bomo kdaj skupaj igrale. Še zmeraj se počutim kot nekdanja fenica, ko se srečamo. In še vedno me (kljub mojim številnim letom treniranja in igranja odbojke) z lahkoto prelisičijo. Vedno se splača učiti od ljudi, ki nas učijo z zgledom. To vem zagotovo. No, spiranje mivke je druga plat zadovoljstva. Že od peskovnika naprej, se mi zdi.
/ ČETRTEK, 9. JULIJ
Zaključujem s polnim, zelo polnim dnevom. Finalni birokratski prijemi v službi. Prazna šola ni v resnici šola. Vendar je treba veliko postoriti, da zaključimo šolsko leto in pripravimo, letos še sploh, načrte za prihodnje. Ni mi bilo treba kuhati, povabljena sem bila na odlično kosilo. Potem pa sestanek z izbrano ekipo vzgojiteljev prostovoljcev in takoj za tem še s starši naših mladih, s katerimi odrinemo v torek na počitnice. Vedno znova me fascinira, kako zelo se spreminjajo. Iz otrok postanejo mladostniki praktično čez noč. V vseh pogledih. Včasih iz mladostnikov mladi odrasli, ki se prelevijo v vzgojitelje. To niso zgodbe za zanemarit. V svoji ekipi imam vedno nekoga, ki se je s pograda preselil v vzgojiteljsko sobo in v povsem drugačen tempo letovanja. Mladi imajo vrednote na mestu. Samo malo spodbude rabijo in, kot sem rekla, vedno zgled. Povratnikov je veliko. Očitno nekaj delamo dobro, čeprav včasih težimo. Izpostaviti moram sestri, ki sta se pred leti preselili na Irsko. Vsi smo menili, da je to slovo. Vendar se vsako leto v času počitnic vrneta v Slovenijo in na Pohorje. Tudi letos. Prišli sta pravočasno, da sta se napolnili vrzel pogrešanja domačih iz Slovenije in se prepričali, da sta zdravi. Sedaj sta pripravljeni na druženje s prijatelji. Vsako leto sem malo ganjena, ko ju vidim. Potem sta tu še najmlajša člana kolonije prijateljev. Že lani sta bila (še mlajša). Moj poklon. Ne morem si pomagati, to obdobje je namenjeno njim – malim in velikim junakom, ki si ob šoli, domačih izzivih in sedaj še koroni, resnično zaslužijo sprostitev. Držite pesti za nas.
