/ PETEK, 16. NOVEMBER
Ob jutranjem poležavanju v postelji z udarcu po tipki "snooze" (dremež), premišljujem, kaj se dogaja, da sem že zjutraj vznemirjen, srce razbija hitreje kot ponavadi, nekaj pa me vleče iz postelje. Zadnji dan volilne kampanje! Seveda! Še sam ne vem, kaj in kdaj se je pravzaprav zgodilo, da sem danes najmlajši kandidat za župana mestne občine Maribor v zgodovini ter da z ekipo Liste mladih/Povezujemo kandidiramo v mestni svet, a tu smo! Dva dni do volitev, zadnji dan pred začetkom volilnega molka. Če bi mi kdo pred nekaj meseci rekel, da se bo vse to zgodilo, bi mu odvrnil "Ti si nor!", no, danes marsikdo meni pravi, da sem nor. Pa sem, prav zares sem malo nor in vedno sem bil. Nikoli nisem šel po utrjeni poti, vedno sem šel raje po svoji. Tudi tokrat, kljub vabilom v različne stranke, sem vztrajal, da je čas, da se povežemo mladi in dokažemo, da nam ni vseeno. Da nam je dovolj, da vsi govorijo o mladih, medtem pa se je na tisoče mladih prisiljeno izseliti iz mesta in priložnosti iskati drugje. Temu želimo narediti konec in zato Lista mladih/Povezujemo, zato moja kandidatura za župana Maribora. Zadnji dan kampanje je minil skoraj brez proste minute, nagovarjanje na ulici, snemanje videa in seveda kampanja na socialnih omrežjih (facebook), kjer sem zvečer ob 22.30 še v živo zadnjič pred volitvami nagovoril Mariborčane. Tako, mi smo svoje naredili! Konec kampanje! Lahko noč!
/ SOBOTA, 17. NOVEMBER
Prvi dan volilnega molka. Dan, ko lahko samo čakaš in premišljuješ, kaj si naredil v kampanji. In res, ponosen sem na ekipo, s katero smo zbrali dovolj podpisov, ustanovili stranko, vložili kandidature in izpeljali dolgo in naporno kampanjo. Kampanjo, v kateri smo bili najmlajši, najmanj izkušeni, brez političnih botrov, brez denarja, brez prepoznavnosti, brez podpore komercialnih medijev. A vse to smo prebrodili z močno voljo. Težko je hoditi po mestu in gledati na stotine jumbo plakatov, s katerih te pozdravljajo ostali kandidati, težko je gledati soočenja, ki so namenjena štirim, ti pa jih, čeprav enakovreden kandidat, opazuješ iz publike. Težko se je sprehajati mimo razkošnih štabov in opazovati tekmovanje, kdo bo volivcem poklonil več promocijskega materiala. A vse to nas je hkrati gnalo naprej. Vse to smo nadomestili z inovativnimi letaki, ki smo jih tiskali in rezali sami, na njih pa lepili vatirane palčke, z zabavnimi videoposnetki, ki so nastali kar s telefonom, ter z odkritim pogovorom z Mariborčani na ulici. To je bila res čudovita kampanja in dokaz, da se dajo kampanje peljati tudi brez denarja, brez profesionalcev in brez stotine jumbov. Se bo ta kampanja obrestovala? Bodo Mariborčani to iskrenost prepoznali? Nam je uspelo aktivirati mlade, ki pregovorno ne hodijo na volitve? Vse to bomo zvedeli jutri.
/ NEDELJA, 18. NOVEMBER
Volilni dan. Zajtrk z družino, kava, nato pa proti volišču na bližnji osnovni šoli. Bolj se približujem volišču, bolj mi razbija srce. Točno ob 9.30 pridem na volišče, kjer že na vhodnih vratih na razglasu zagledam svoje ime. Utrip se še pospeši. Potrpežljivo čakam v vrsti in opazujem okrog sebe, večinoma so tukaj upokojenci, družine z majhnimi otroki pa tudi mladi, ki nem jih je očitno s svojo kampanjo uspelo zvabiti na volišča. V glasovalni kabini pa tisti trenutek ... priznam, zatresla se mi je roka, ko sem prvič na glasovnici zagledal svoje ime. Pred oddajo v škatlo sem še poškilil na skrbno prepognjene glasovnice, da so šle v pravo od treh škatel, verjamem, da nisem bil edini s temi težavami danes. Od nervoze me je začela boleti glava in kot pravemu kofeinskemu odvisniku ta problem pri meni najhitreje reši močna kava. Odpeljal sem se na Tezno, v lokal, kjer delata teta in bratranec, da izkoristim kavo še za kratko družinsko srečanje. Medtem pa v lokal zakoraka znana postava s klobukom. Ooo, gospod župan, kaj pa vi tukaj? Župan kljub dolgoletnim izkušnjam ni bil danes prav nič manj nervozen kot jaz. Ura je dvanajst. Še sedem ur do konca volilnega molka in razglasitve rezultatov. Kaj naj počnem, kam naj grem, kako, kaj, kje?! Utrip v glavi se je kljub kavi in lekadolu stopnjeval. Na kosilo sem odšel k očetu, tako da sem nedeljo čim bolj zapolnil z družino in sem čim manj mislil na izid zvečer. A to ni tako enostavno, ves čas mi po glavi švigajo misli: sem naredil vse?, kaj bo zvečer?
Z ekipo se zberemo v skromnem štabu. Ura je 19. Konec volilnega molka. Nervozno se sprehajam v krogih in opazujem ekipo okrog sebe. Okrog 20. ure so jasni rezultati županskih volitev. Uvrstitev v zlato sredino 18 kandidatov ter več kot 500 glasov je zame pozitiven rezultat, ki daje motivacijo za naprej. Okrog 22. ure so začeli prihajati tudi rezultati za mestni svet, ki smo jih z ekipo še bolj nestrpno pričakovali. Podatki na spletni strani so se osveževali vsakih nekaj minut in verjetno mi tipkovnica še dolgo ne bo odpustila neumornega udarjanja po tipki F5 za osvežitev strani. F5, F5, F5! Tukaj so, prvi rezultati! Uvrstili smo se v mestni svet in po nekaj udarcih po F5 smo spet zunaj. Vzdušje v štabu je podobno srčnemu utripu, gor, dol, gor, dol, F5 pa še vedno pregoreva. Da si privoščimo malo pavze (pa tudi tipkovnici in predvsem F5, še enkrat oprosti), smo se z desnega brega Drave odpravili proti Gosposki ulici, kjer sta volilna štaba obeh zmagovalcev. Verjetno niti kak režiser ne bi mogel zrežirati scene, ko se sredi Starega mosta ob enajstih, ko zunaj ni žive duše, v soju novoletne razsvetljave srečamo z (zdaj še) županom Fištravcem. Priznam, tako razočaranega obraza nisem videl že dolgo in poleg vljudnostnega pozdrava ter besed "vse dobro" je mimika povedala veliko več. Gremo naprej! Najprej v štab Saše Arsenoviča, nato še v štab Franca Kanglerja. Obema smo iskreno čestitali, nazdravili smo s šampanjcem in špricerjem (s čim v katerem štabu, ocenite sami) in se podali nazaj čez most. Oprosti, F5, ampak spet smo tu. Podatki so se še kar osveževali in končnih rezultatov še ni bilo. Šele po 90 odstotkih preštetih glasov okrog dveh zjutraj smo tudi nazdravili s šampanjcem. Lahko noč, jutri je nov dan, čaka nas veliko dela, sem pozdravil kolege in se v snežni noči odpravil domov.
