/ PETEK, 25. OKTOBER
Dan odhoda. Še pred dvema dnevoma sem bila prepričana, da bom petek preživela nekje na Pohorju - na sprehodu ali na kolesu. Potem sem dobila sporočilo, da je treba pripraviti stvari, ker grem v umetno mesto sredi puščave. Postavili so ga s sloganom "Life As It Should Be". Življenje, kot bi moralo biti! Niso me prepričali. Morda zaradi puščave. Morda zaradi medijev, v katerih je arabski svet prikazan kot nasilen, neurejen, poln teroristov, neprijeten.
V naslednjih štirinajstih dneh torej Egipt. "To je tvoje delo, Lana. Na to moraš gledati kot na službo," mi je dopovedoval fant. V El Gouno odhajam kot inštruktorica kajtanja. V naših krajih so krompirjeve počitnice in povpraševanja Slovencev po oddihu nekje na toplem je veliko.
Zvečer imam letalo. Nervoza, nemir, pričakovanje neznanega, strah. Kako zelo me je strah! Ampak česa? Terorističnega napada? Ljudi? Kulture? Razmer? Potovanja mi niso nekaj novega in naučila sem se sprejemati tuje kulture in njihove običaje, se jim prilagajati. Ampak tega Egipta me je kljub temu strah. V želodcu čutim slabost, roke se mi potijo, smeha ne spravim iz sebe. Ko sem se pred vhodom na letališče poslovila, sem vedela, da je najtežji del za mano. Napetost v želodcu se je sprostila in cmok v grlu je izginil. Pa gremo neznanemu naproti.
/ SOBOTA, 26. OKTOBER
Pristali smo v Hurgadi. Slovensko Adrio je nedolgo tega vrag pobral, mi smo tokrat leteli z egiptovskim letalskim prevoznikom. Osebje nasmejano in sproščeno, z navodili pred letenjem se niso pretirano obremenjevali ... Pristanek v Hurgadi in potniki smo že zbrani okrog tekočega traku. Minila je cela večnost, ko je zapiskala sirena in se je premaknil trak - na sosednjem okencu. Kot gruča ovc smo se prestavili v pričakovanju prtljage. Pa se ni zgodilo nič - lažni alarm. Sirena se je zopet oglasila in gruča slovenskih dopustnikov se je spet premaknila. Tokrat so kovčki bili na traku. Le da niso bili naši. Nekaj srečnikov je zatem prevzelo potovalke, večina nas je še zmeraj čakala na svoje imetje. V tretje je šlo rado - še enkrat smo se prestavili k drugemu tekočemu traku. Očitno tako to gre v Egiptu. Na koncu je vsak dobil svoje, le malo dlje je trajalo.
/ NEDELJA, 27. OKTOBER
El Gouna je ogromen počitniški kompleks. Imenujejo ga kar mesto, tako je gromozanski. To je umetno mesto, lokalna pravila in običaji tukaj ne veljajo. Tudi cene so precej višje od lokalnih. Povsod luksuzni hoteli in apartmaji, v pristanišču pa jahte.
Prvo mesto v bližini je Hurgada. Gost promet in vmes tudi kakšna oslovska vprega, potepuški psi, smeti, pa kure in koze na prenatrpanih živilskih tržnicah ... Vse to je tukaj nekaj povsem normalnega. Kulturni šok. Ampak hkrati nič, kar bi utemeljevalo moj strah, ki sem ga sem prinesla iz Slovenije. Nobene slabe energije, nihče ni nesramen, nikjer ni nasilja.
Splet okoliščin me je pripeljal do egipčanskega mizarja. Delavnica je bila v resnici odprto dvorišče, po katerem so križem-kražem ležale deske. Okolica je bila nasmetena. Smrad se je širil, okoli vogalov so se smukale mačke ... In v tej mešanici vsega je mojo gostiteljico tukaj v Egiptu na stojalu čakala po meri oblikovana omara. Lepa, do detajlov izdelana kvalitetna omara in poleg nje še nočna omarica, jedilna miza, v nastajanju je bila tudi postelja.
V Egiptu pohištvo v večini izdelujejo po naročilu mojstri svoje obrti. Omare so iz kvalitetnega lesa in so hkrati precej cenejše od pohištva, ki ga je mogoče kupiti v šest ur vožnje oddaljeni Ikei sredi Kaira. Storitev mizarja si povprečni slovenski študent pri nas ne more privoščiti. Gre pač v avstrijsko Ikeo, kjer za 70 evrov dobi lepo, veliko omaro. V Egiptu je drugače. Premožnejši nakupujejo v Ikei, večina Egipčanov pa pohištvo naroči pri mizarjih, kot je "naš". Ta ima doma poleg večje sobe, v kateri živi šestčlanska družina, tudi dvorišče, kjer skoblja les, lepi in zbija deske v omare. Naš mizar je zadovoljen, prijazen mož. Prav tako njegovi otroci, ki se na ulici – ali bolje rečeno na gradbišču - igrajo s kamenjem in z zanimanjem v očeh ter velikimi nasmeški na obrazih mahajo turistom, ki po naključju zaidejo na njihov konec.
/ PONEDELJEK, 28. OKTOBER
Prvi dan z obilo vetra. Čas je za delo. Tečajniki so že neučakani. Jaz pa tudi, saj smo izgubili že dva dneva, kar pomeni več vadbe v prihodnjih dneh. "Spot", na katerem smo, je velika kajtarska postojanka, ki jo vodijo Poljaki. Evropejci, ki imajo za manj hvaležna dela najete domačine. Na eni strani delavskega sektorja našega spota imamo torej rahlo zatežene Poljake, ki so zasedli vodilna mesta. Ob njih pa so zmeraj nasmejani domačini, ki delajo v kuhinji in strežbi ali pa cele dneve preživljajo na pripeki, ko na obali tečajnikom in turistom pomagajo dvigovati in spuščati kajte. Če jim samo pomigneš, zadevo tudi napihnejo in povežejo vrvice. Nekaj kajtarskih spotov po svetu že poznam, a podobne postrežbe še nisem imela. Da nekdo, ki ves ljubi dan stoji na soncu, priteče nasproti, ko te zagleda, in to samo zato, da ti za pomoč ne bi bilo treba prositi soseda kajtarja! Ko je kajt na plaži, pa ga tudi pospravi v vrečo, če mu dovoliš. Zraven obvezno sodi nasmeh, pozdrav, krajši pogovor ali vsaj šala. Brez tega pri domačinih ne gre. Zmeraj jih zanima, kako se počutiš, kako je minil "sešn" na vodi.
Medtem ti Poljaki komaj vrnejo pozdrav. Sprašujem se, od kod takšna razlika. Zakaj so domačini, ki opravljajo nehvaležna dela, za katera so plačani krepko pod vsakim evropskim standardom, zmeraj bolj veseli, zadovoljni, nasmejani in predvsem prijazni? Je to morda zato, ker imajo manj in jih posledično tudi manj stvari obremenjuje? Ker so srečni, da lahko vsak dan delajo? Ne vem natančno, zakaj smo si tako različni, a hitro mi je jasno, da so pred nami. Vsaj v tem pogledu.
/ TOREK, 29. OKTOBER
Moja gostitelja sta Slovenka Anja, ki sem jo spoznala letos v Grčiji, in njen fant Mostafa, ki je Egipčan. Anja se je po rednih obiskih El Goune zaljubila in zatem se je odločila, da se za nekaj časa preseli v Egipt. No, delno je bila odločitev sprejeta zaradi egipčanskega zakona, ki domačinom prepoveduje izhod iz države - do odsluženega vojaškega roka. Ljubezen je spet premagala ovire in tako Anja s svojim fantom zdaj živi v Egiptu. Naš obisk Hurgade je vključeval tudi obisk Mostafove družine. Za naš okus zelo zanemarjena stavba, taka, kot vse druge v naselju, prašne stopnice so vodile do vhoda v stanovanje. Dnevna soba, ob steni sedežna garnitura, na tleh preproge, na stropu ogromen ventilator - vse to je tukaj nekaj običajnega.
Enega izmed Mostafinih bratov sem že spoznala, zdaj sta se predstavila še mama in oče. Hrano so naročili in dostavljavec je najmlajšemu bratu prinesel zame nenavadno mešanico testenin, omak in začimb. Brez razmišljanja je na mizo ob krožniku položil dve žlici – eno zase, eno zame. Ponudil mi je svojo večerjo, ki sva jo, čeprav sva se videla prvič, jedla iz iste posode. Ko smo odhajali, mi je ostanek testenin želel spakirati za domov.
Domačini tukaj so topli in prijazni ljudje, ki skrbijo drug za drugega. Pa tudi za prišleke, kot sem jaz. Naj gre za hrano, pijačo, prevoz ali za denar, občutek sem dobila, da so v vsem pripravljeni pomagati. Skrb za druge je pogosto pomembnejša od skrbi zase.
/ SREDA, 30. OKTOBER
Pri kajtanju včasih nastanejo poškodbe, običajno se konča s kakšnimi odrgninami. Sploh v Egiptu, ki je znan po koralnih grebenih. Ker smo inštruktorji po cele dneve v vodi, se zna nedolžna rana zagnojiti in takrat je treba obiskati zdravnika. Takšno izkušnjo je doživela Anja, ko je pohodila školjko in si poškodovala stopalo.
El Gouna premore dobre zdravnike, le organizirani so slabo. Anjo so pošiljali od enega do drugega. Po dveh urah je bila spet tam, kjer je prvič potrkala na vrata. Ta ji je rano poškropil z razkužilom, z iglo prebodel kožo in rano povil - bolj površno kot ne. Ker ni domačinka, jo je storitev stala več kot 100 evrov. Ko je Anja naslednji dan odšla na prevez, jo je že spremljal domačin. Spet je bil račun oderuških 42 evrov. A se je spremljevalec razjezil in na koncu sta pristala pri dveh evrih. Očitno barantanje v Egiptu nima niti plafona niti dna.
Moji vtisi o Egiptu še niso končana zgodba, a je že danes zame država, kjer so me domačini pošteno presenetili. Morda je bila slika, ki sem si jo ustvarila na podlagi poročil, zgodb iz druge roke ... Zelo zelo popačena. In strah vsekakor pretiran.
