/ PETEK, 11. OKTOBER
Zbudim se v Poreču. Sobo si delim s kolegico ravnateljico Klavdijo. Sem na dvodnevnem izobraževanju, ki ga organizira Poslovna skupnost OŠ Maribor, naši gostitelji so ZPM Maribor, za strokovni del skrbi nova predstojnica Zavoda za šolstvo (ZRSŠ), dr. Milena Kerndl. Danes nas čakajo delavnice. Veselim se jih. Tudi ravnatelji smo učeča se skupnost. Na temo razširjenega programa prisluhnemo drug drugemu, izmenjamo izkušnje, obnovimo načela, si odgovorimo na vprašanja … in kar težko nas je ustaviti. Opažam, da smo vsi polni energije. Seveda, glavno septembrsko delo - organizacija dela, sprejetje letnega delovnega načrta, vsi roditeljski in drugi sestanki - je za nami in pripravljeni smo na nove izzive. Predstojnica nas pohvali in mi njo. Smo ena boljših območnih enot ZRSŠ. Pozno zvečer me mož pobere v Bistrici, hči Ano in njeno prijateljico odložimo pri Furčiju, tam je baje že tudi sin. Mladi, željni zabave in druženja, takega dogodka ne izpustijo. Prevoz domov imata urejen.
/ SOBOTA, 12. OKTOBER
Vse mirno. Odi (kraljevi pekinžan) in Črnolaska (osamljena ribica v našem akvariju) čakata name. Iz sobe devetnajst- in skoraj dvaindvajsetletnika še dolgo ne bo glasu. Midva z možem pa vsak po svoje. Pridejo tudi takšni dnevi, ko zmagajo prioritete. Andreja odložim na železniški postaji. Kot pravi in ponosni železničar gre v trgatev k prijatelju in sodelavcu Matjažu nad Sevnico z vlakom. Melanija baje ne pride. Sama pa z avtom v Makole. Čaka me vodenje 17. oktobrskega pohoda po deset kilometrov dolgi krožni poti forme vive. Veselim se. Pred dvorcem Štatenberg že stojijo trije avtobusi, pripravljen je turistični vlakec Makolčan in tam vmes med množico turistov zberem še skupino več kot tridesetih pohodnikov, ki so prišli z avtomobili. Noro. Makole so turistično prebujene. Ponosna sem, da sem del te zgodbe pomagala ustvarjati tudi sama.
Že takoj ustvarimo sproščeno vzdušje. Tu je Ivan Dvoršak, idejni oče makolskega simpozija. Občudujem njegovo odločitev, da se je z družino preselil v najbolj odmaknjeni del Makol, na Dežno, in tam postavil svojo galerijo. Z ekipo zanesenjakov je dokazal, da je možno kakovostno kulturo in kiparsko umetnost prenesti v podeželsko okolje. Makole so s 17. mednarodnimi kiparsko-slikarskimi simpoziji pridobile 205 skulptur. Ustvarili so jih kiparji iz 21. držav za nas, v naše zadovoljstvo, z ljubeznijo do umetnosti in narave in seveda v razmislek vsem nam. Na poti bom pohodnikom predstavila 165 skulptur. Upam, da bodo začutili, koliko ljubezni, poštenja, odrekanja, izpovedi in veselja do umetniškega izražanja nam je za vedno pustil v makolski pokrajini vsak udeležen kipar.
Tu je Danijela Dacinger, mlada pesnica. Veseli smo, da je postala naša članica. Ker sem trenutno edina vodnica za pohode po poti forme vive v društvu, bi jo rada vpeljala v to delo. Pa se odpravimo. Čeprav sem rojena Poljčančanka in še danes živim v Poljčanah, so Makole moj drugi dom. Ne samo da sem tu v službi, zaljubila sem se v to pokrajino in preproste ljudi. Tu vsakodnevno dobivam energijo. Makolski griči in doline so urejeni, ljudje pridni in delavni, turistični slogan Makole sredi narave, kulture in dobrot je prisoten na vsakem koraku.
Pohodniki so zelo zainteresirani. Ustavimo se pri vsaki skulpturi, povem nekaj o avtorju, ime skulpture in dodam še kakšno zanimivost iz časa, ko je skulptura nastajala. Na makolskem trgu nas pričaka fotograf Milan Sternad. Je uradni fotograf našega simpozija in nas slika za lokalni časopis. Promocija simpozija nam še škripa. Če smo lahko izdali monografijo, vsako leto bilten, zloženke, bomo pa še uredili facebook profil in spletno stran.
Naš prvi postanek je na ekološki kmetiji Vovk. Irena je pripravila dobrote in predstavila njihovo dejavnost. Pogrinjki so bili pripravljeni za skupino, pastirski stan je bil pripravljen za turiste, ki bodo pri njih to noč prespali, okoli pa že postavljen glamping za odkrivanje skritih kotičkov makolske narave. Kot v dobrih starih časih, ko so Makolčani pohodnikom odpirali vrata svojih zidanic, nas je le nekaj sto metrov naprej pričakala stojnica zavoda Ma-kole. Pohodnike je nagovoril Beno Toplak, njegova ženska ekipa pa je ponudila razne napitke.
Kar predolgo smo uživali. Čakali so nas edini vzpon na poti in proti vrhu na cesti kostanji. Ženske, pohodnice, mimogrede napolnijo svoje žepe in skupina se razdeli. Danijela s hitrejšimi odide naprej, mi pa uživamo. Izkoristim trenutek za pogovor z obiskovalci iz Svete Trojice. To leto smo vzpostavili odlično sodelovanje. Kipar Franci Černelč je ustvaril skulpturo na temo Ivana Cankarja in njegove Lepe Vide. Forma viva Makole se širi v druge občine. Na ta način lahko simpozij ohranjamo, saj je v domači občini denarja za simpozij iz leta v leto manj in nad nami črna misel, da bomo morali končati. Ker je volje za delo še veliko, Ivan najde poti sodelovanja drugod in želimo si, da bi simpozij v taki obliki zdržal vsaj do 20. obletnice.
Pred galerijo nas pričakajo Dvoršakovi. Diši po golažu, Rosaninih flancatih, dobri kavi, pečenih kostanjih. Na cilju smo. Čaka nas še samo polurni spust do dvorca. Pohodniki imajo prosto pot in sami lahko zagospodarijo s svojim časom. To jim je všeč. Med pohodniki izžrebamo dva nagrajenca in podelimo monografijo in umetniško sliko. Za vse druge je pripravljen srečelov umetniških slik. Vsi so zadovoljni in znova se mi je povrnilo vse. Če delaš dobro za druge, si tudi sam srečen in bogat.
Z Rosano izmenjava nekaj besed o službi in otrocih. Obe sva ponosni mami. Ervin mi pove, da je postal študent na likovni akademiji v Ljubljani. Vedno sem verjela vanj. Se vidimo na decembrskem nočnem pohodu, še zakličem Dvoršakovim in spust v dolino.
Ob petih sem doma. Hitro pokličem šolsko tajnico, računovodkinjo in najpomembnejše - prijateljico Zdenko. Danes ima rojstni dan. Ko sem pred šestimi leti postala ravnateljica, mi je s strokovnim znanjem in osebnim pristopom veliko pomagala. Nazdravili bova, ko bova imeli čas. Njen mož Jože, naš hišnik, ima odlično vino.
Ob osmih je družina zbrana. Lešnikovi nas vabijo na pečen kostanj. Takoj gremo. Smejimo se Vidinim šalam, prisluhnemo Majdini zgodbi s shoda v Ljubljani, mož malo razloži sejo občinskega sveta … Še kar se smejimo in hvalimo zažgane kostanje.
/ NEDELJA, 13. OKTOBER
Naš družinski dan. Čeprav hiša kliče, naj jo malo očedimo, gremo vsi najprej na kavico k sestri Ivici pa po kostanje (v Makolah včeraj bi jih nabrala v petih minutah, v bližnjem poljčanskem gozdu ne najdemo niti enega), naberemo gobe, potem domače kosilo (ni goveje juhe, danes je zelenjavna, z domačega vrta, pohano meso pa je) in nato počitek. Ob treh na nogometno tekmo v Makole (ponavadi večja udeležba kot v Stožicah). Makole so se priljubile družini. Sin Nejc igra za NK Makole Bar Miha. Na že sedmi tekmi zmagajo. Ko Nejc zabije gol, se ravno pogovarjam. Doma pa likanje, priprave na šolo …
/ PONEDELJEK, 14. OKTOBER
Lep, miren in zanimiv delovni dan. Prireditev Šport špas v petek je odlično uspela, tudi brez ravnateljice. Zaupam svojim sodelavcem in cenim njihovo strokovnost. Udeležba na prireditvi je bila lepa, pohod je odlično vodila Polonca Doberšek in gasilci so pripravili vajo, ki je pritegnila zanimanje vseh. Devetošolci so zadovoljni s prostovoljnimi prispevki, ki so jih dobili na kostanjevem pikniku. Šolo zjutraj obišče 34 dedkov, babic in staršev, ki v okviru projekta Simbioza giba skupaj telovadijo z učenci od prvega do četrtega razreda. Naj ponovimo, rečejo.
/ TOREK, 15. OKTOBER
Danes poučujem. Ravnatelji malih šol imamo učno obvezo. Ko si v razredu, čas mineva prehitro. Sodelavka Nataša pride na vrsto šele ob koncu pouka. Kako je s pripravami na Norveško? Jutri. Doma pa veselje. Sin je dobil prvo plačo. Nič nas ne povabi, bo varčeval, spremenil bo potovalni način (na železniško postajo bo hodil peš, ne več z avtom, ker bo moral sam tankati) … Z nasmehom mu izročim položnico za telefon. Ana, brucka na fakulteti za zdravstvene vede, prihaja domov utrujena. Damo malo vzpodbude in mirno zaspimo.
/ SREDA, 16. OKTOBER
Makole so svetovne. Imamo edinstveno krožno pot forme vive na svetu in imamo svetovnega prvaka Tima Gajserja, ki je velik vzornik naših učencev. Na šoli danes potrjujemo statuse učencem. Imamo dva perspektivna športnika. Mednarodno pa se bomo povezovali tudi mi, uspešni smo bili na prijavi Erasmus+ in čaka nas prvi obisk na Norveškem. S koordinatorico Natašo še enkrat dorečeva logistiko in vsebino.
/ ČETRTEK, 17. OKTOBER
V šoli sem cel dan. Tri ure pouka, predavanje za učence in predavanje za starše, sestanki, govorilne ure. O nasilju malo drugače, o pasteh alkohola, drog … nam bo predaval upokojeni kriminalist, gospod Pravdič. Vedno je zanimiv. V mislih pa že pot Bistrica-Trst-München-Oslo-Alesund-Harasy skule. Tudi tam predstavimo Formo vivo Makole. Hitimo počasi. Malo je vse.
