/ PETEK, 18. OKTOBER
Ne verjamem v prave odločitve. Sklenem odločitev in jo naredim pravo. R. Tata
Petek. Kateri bodo izzivi novega tedna? Pretehtam, kaj se je zgodilo v prejšnjem. Včasih je odločitev sad mnogih majhnih razmislekov, včasih pa le prileti kot strela. In ni merila, kaj je najboljše za vsak primer. V Kanadi, kjer sem zdaj, mi je sosed svetoval, da se najbolj jasno premisli, ko sedeš in si vzameš mir s kajenjem "zelenega", ki je tu legalizirano in ga kupiš v trgovini. Pa to ni zame, saj me iz najstniških let spominja, kako postanem le zelo žejna in pojem še več sladkega. Zrak. Hitro bitje srca. Gozd. To deluje pri meni. Včasih me vprašajo, kako vem, kam naprej. Ne vem. Poskušam se poslušati, kaj bi rada in česar nočem. In slednje je še bolj pomembno, da si skušamo razjasniti. In potem se odločim in upam na najbolje. Pa ni treba, da so velike odločitve, da se počutimo kot Julij Cezar. Tudi le odločitev za sprehod v svoji družbi, na svežem zraku, je za nekoga lahko ogromna odločitev.
/ SOBOTA, 19. OKTOBER
Brez razloga za ostati, kjer si, je dober razlog, da greš drugam.
Nekateri imamo to moč premika, nekateri je ne zmorejo nikdar. A ne gre samo za finančno moč, v prvi vrsti gre za tisto bit v sebi, da se premaknemo.
Gledam slike iz Indije. Množice ljudi, množice zgodb in barv, ki se pretakajo po ulicah. Prevevajo me mešani občutki, saj je bilo veliko nadlegovanja moških in obžalujočih pogledov domačink, ki so to gledale. V glavi mi odzvanja izjava punce, ki je čakala na avtobus v Džajpurju in je ravno ujela trenutek, ko je mlad moški iznenada skočil name in me začel objemati ter mi govoriti sladke besede. Porivala sem ga stran, a nihče mi ni pomagal, dokler ga nisem zbrcala na tla. In je samo milo opazovala in mi rekla: "Tako se počutim ob dobrih dnevih." In se je prerinila v že tako prepoln minibus. Poleg je stala Angležinja in hudomušno pripomnila: "Dobro, nihče več noče skočiti name. Mislim, da se bojijo, da jih ne bom več izpustila in jih prisilila, da končajo, kar so začeli." Z grenko-sladkim priokusom sem prikimala. A vendar se Indije spominjam tudi s čudovitimi trenutki ljubečih ljudi.
/ NEDELJA, 20. OKTOBER
Vsi imamo dve očesi, ampak nihče nima enakega pogleda.
Berem o Arabki, ki se bori za pravice žensk. Hoče sama voziti avto v svoj državi. In so jo pretepli in mučili v zaporu. Nepredstavljivo. Koliko poguma, da se žrtvuje za vse tiste, ki bodo nekoč lahko vozile same. Pa o tem, koliko hrane zavržemo. Ker uradni rok trajanja preteče. Ker je embalaža poškodovana. Ker so me doma učili, da se tega ne dela. Z razumevanjem poslovanja zadaj se še vedno spotaknem ob etičnost in praktičnost trgovin, ko mečejo stran hrano. Pa o tem, da je Nova Zelandija prva na lestvici kot razvita država z najvišjo stopnjo revščine pri otrocih. Videla sem, kje ti otroci tam živijo. Ker ne podpirajo kontracepcije. Ko prideš v hišo in je lačen otrok za mizo, mama pa si pripravlja tretjo črtico z bančno kartico. Ker so ujeti v začarani krog in ker realnost boli. In berem o pravici do poroke istospolno usmerjenih. In si mislim, le kdo ima pravico odločati, kdo komu hodi med nogami. Ker njihove zveze so po navadi še trdnejše, ker morajo preko še dodatnih preprek in skozi skrivanja, ki jih ne bi smelo biti. In ne smejo imeti otrok ali jih posvojiti - po mnenju nekaterih. In primeri iz lastnih poznanstev. Očetu alkoholiku, ki svoje otroke pretepa, zakon ne prepoveduje imeti otrok. Imam dve očesi, a vendar vidiva drugače.
/ PONEDELJEK, 21. OKTOBER
Vprašati za pomoč ne pomeni vdati se v usodo ... Pomeni le, da nočemo obupati.
Ne bom preveč spraševala, ker bodo mislili, da sem neumna ali pa da sem nesposobna. S to mislijo sem odraščala, čeprav sem se velikokrat počutila šibko. A gledam sliko s severa Vietnama, ko sem šla z motornim kolesom po njihovih vasicah. In se ustavljala in hodila na kratke vzpone po njihovih hribčkih ali skalah. Čudoviti razgledi. Stara Vietnamka je zelo težko rinila v hrib s polnim košem. Opazovala sem jo in sem mlajšega fanta vprašala, ali ji lahko pomagam. In je rekel: "Ne. Pustiva jo, sedaj je še močna in bodiva tukaj ob strani. Ko res ne bo mogla več, bo vprašala. Ker tu smo močni ljudje in prositi za pomoč ne pomeni biti šibek, ampak da nočeš odnehati in želiš naprej."
Kakšen preblisk v glavi in popolnoma ima prav. In res sem ji pomagala nesti koš samo na enem krajšem strmem delu, a še danes ne vem, kako sem upala s strahom pred višino iti v tiste skale.
/ TOREK, 22. OKTOBER
Vedno bo nekdo lepši. Vedno bo nekdo pametnejši. Vedno bo nekdo mlajši. Ampak nikoli ne bodo ti.
Nisem se zbudila s pozitivnimi mislimi, a vendar sem jih skušala preliti v življenje. In v to, v kar verjamemo o sebi in drugih. Kako drugačen je ideal lepe ženske v ZDA ali pa v Afriki. Kako spoštujejo starejše ljudi v Evropi ali pa v Aziji. A sama potujem zaradi ljudi. Ker jih rada opazujem, poslušam njihove zgodbe, njihov zakaj in njihov zato. In naivna duša, ki je slepo verjela, da se drame dogajajo le pri nas, sem dobila mnogo klofut na poti. Enake zgodbe se dogajajo vsepovsod ne glede, ali govorijo svahili, arabščino, bolgarščino ali pa filipinščino. Na koncu koncev vsi odreagiramo v danih trenutkih, kot mislimo, da bo najboljše za nas in tiste, ki jih imamo radi. A na koncu smo še vedno mi in smo lahko ponosni, kako daleč smo prišli, kaj smo dosegli, in smo za to hvaležni. Ni lahko, ni pa nemogoče. Ni vsaka pot za vsakega in zatorej res ne moremo primerjati življenja drugega z našim.
/ SREDA, 23. OKTOBER
Naj te ne bo strah izgube ljudi. Naj te bo strah tega, da boš izgubila sebe s tem, ko skušaš zadovoljiti vse druge okoli sebe.
Oglasi se mi znanka s Filipinov. Med krasnimi otoki, modrim morjem in zanimivimi kuščarji se spomnim dneva na ladji po zalivu. Na majhnem in dolgem lokalnem čolnu smo pluli proti drugi strani. Tudi ona je veliko potovala. Pričela je temo o tem, kako zelo jo je bolelo, da je s tem, ko je šla, izgubila kar nekaj prijateljev. "Trudila sem se," je dejala, a vendar ni šlo. Poti so se razvejale in skupne točke oddaljile. To jo je bolelo in tu sva se našli.
A vendar je domačin, sivih las in bistrih črnih oči, pridal k najinemu pogovoru, da naju ne sme biti strah, da bi koga izgubili, ker sva sprejeli različne odločitve v življenju. "Vesta, česa bi vaju moralo biti strah? Tega, da bi izgubili samo sebe s tem, ko skušata zadovoljiti vse ljudi okrog sebe." Tiho sva prikimali, on pa se je mirno zazrl v gladino morja in čakal na svoj trnek. Mislim, da so njegovo sproščenost in mirnost začutile tudi ribe, saj je v tistem trenutku prijela ena velikanka.
/ ČETRTEK, 24. OKTOBER
Narediti spremembo v življenju je lahko grozno, a živeti z obžalovanjem je lahko huje.
Na svoji poti sem dve leti in pol in velikokrat me vprašajo, ali kaj obžalujem, odkar sem šla. Da, obžalujem. Obžalujem, da nisem šla prej. A kot že prej trmasto nisem verjela, sedaj trdno zagovarjam, da se stvari zgodijo, ko smo nanje pripravljeni. Sliši se dokaj klišejsko, a vendar je zelo resnično.
O tem razmišljam danes, saj se ob večjih odločitvah vedno vprašam, kako bo na to odločitev gledala 80-letna Špela. In če si predstavljam, da se bo na nagubanem obrazu na široko posvetila bela zobna proteza in prikimala, potem se nasmejem sama sebi in grem v akcijo. Vsekakor pa sem sprejela tudi mnogo odločitev, ki se niso izkazale za najboljše, a to so lekcije. Včasih zelo bolijo, ne vedno zaradi lekcije same, ampak zaradi ega. Vsak pa najbolje ve zase, v kakšnem obdobju življenja se nahaja in kaj bi bilo zanj ali zanjo najboljše. Imam pa trd oreh, ki ga lomim že več let, in sicer kako se nekateri pritožujejo o isti oziroma podobni stvari - a nič ne ukrenejo. In me še kar ne pusti ravnodušne. Preveč zgodb sem videla ali bila sama del njih: če ti ni dovolj zoprno ali nesprejemljivo, se ne boš premaknil. Govoriti pa je vedno lažje kot ukrepati.
Verjetno ima to tudi svoj čar, kajne?
