/ PETEK, 4. OKTOBER
Vračam se iz Romunije, kjer sem včeraj prejela nagrado za kratki film o solinarkah. Tema tekmovanja Zgodbe iz arhiva združenja COPEAM je bila dediščina mediteranskih žensk. Včeraj sem večji del dneva porabila za pot od Ljubljane preko Beograda do Bukarešte, danes bom porabila še nekaj ur več, saj je pot preko Rima daljša.
In če smo že pri zgodbah iz arhiva, torej pri obračanju v preteklost, lahko priznamo, da so naše predhodnice trdo in veliko delale. Življenje ni bilo lahko, preživetje tudi ne vedno. A danes, pri svojih osmih ali devetih desetletjih imajo te gospe na obrazih še vedno izrisane velike nasmehe. Svojega življenja ne bi spreminjale, pravijo, da jim je bilo lepo. Bomo me, ženske 21. stoletja, lahko rekle enako? Tudi me delamo veliko in trdo, pa čeprav za golo preživetje takšen tempo - za večino - ne bi bil nujen. Lovimo ravnotežje med družino in kariero, hkrati pa moramo ostati lepe, urejene, nasmejane in zadovoljne. Vsaj navzven. Kakšna je resnična slika za masko, ni pomembno. Pomemben je videz, pomemben je vtis obvladovanja popolnosti, ki pa običajno predstavlja ogromen pritisk na posameznico. Kako iskreni bodo naši nasmehi, če jih bomo sploh še zmogle?
/ SOBOTA, 5. OKTOBER
Sinoči mi ni uspelo. Domov nisem prišla pravočasno, da bi za lahko noč poljubila otroka in si napolnila baterije v njunem objemu. Lev in Inja sta ob desetih že trdno spala. To je seveda razumljivo. Stara sta šest in tri leta, za njima pa je bil naporen dan, vrtec in šola, živalski vrt, igra s prijatelji in nagajanje očku, ki je dva dneva sam skrbel zanju.
Zbudim se brez glasu, utrujena in z bolečinami po vsem telesu. Očitno sem iz Romunije prinesla poleg nagrade še nekaj. Verjetno to niti ni tako čudno. 2500 kilometrov, premaganih v dnevu in pol, ni mačji kašelj. V današnjem času hiperprodukcije, ko je treba biti ves čas učinkovit in ves čas nekaj ustvarjati, je posedanje po letališčih, taksijih in avtobusih predvsem opazovanje časa, ki teče mimo, medtem ko tebe čaka še milijon opravkov in se ti iztekajo najmanj trije roki. Slaba vest tako postane tvoja zvesta spremljevalka. Ko sem stran od doma, imam slabo vest, ker nisem doma, ko sem doma, imam slabo vest, ker ne delam več, ko delam več, imamo slabo vest, ker nisem dovolj časa z družino … A seveda nočem biti tista ženska, ki samo tarna in se pritožuje, saj sem sama to hotela, ali ne? No, soboto preživim v postelji, spim, berem časopise, se crkljam z otrokoma, se pustim streči možu (tudi on je izredno obremenjen, saj si poleg zahtevne službe enakovredno deliva tudi domače zadolžitve) in skoraj ne morem verjeti - celo gledam televizijo. Brez slabe vesti. Saj sem bolna, saj smem, a ne?
/ NEDELJA, 6. OKTOBER
Današnji ritem življenja je hiter, vsaj za tiste, ki živimo v mestih in ne na mediteranskem otočku. Se mi pa zdi, da smo ljudje začeli to prepoznavati in ugotavljati, da nam to ni všeč. Radi bi se ustavili, pa ne vemo natančno, kako. Moj poskus je meditacija. Ravno eno leto je, odkar si dovolim dvakrat na dan se ustaviti in si vzeti 25 minut časa samo zase ter pozabiti na vse okoli sebe. Sicer ne morem reči, da sem opazila kakšen strašen napredek, kar zadeva boljše počutje, zbranost, storilnost in drugih dobrobiti, ki naj bi jih s seboj prinašala meditacija, a času, ko samo sedim z zaprtimi očmi in ne počnem absolutno ničesar ter se zgolj potapljam v svojo tišino, se ne odpovem več. Početi nič je bila včasih misija nemogoče, tako kot odpovedati se čokoladi. A danes zmorem oboje in na to sem ponosna.
