(DNEVNIK) Živa Gostinčar: Ponoči se sprehajam po sredini ceste

/ PETEK, 7. APRIL

Dan pred odhodom imam glavo polno obveznosti, s katerimi sem, kot zmeraj, odlašala do zadnjega dneva. Neprespana in slabo pripravljena za predstavitev na faksu se še zadnjič ta teden zavihtim na svoje kolo in podam v jasno ljubljansko jutro. Z zadnjimi korekturami profesor ne špara. Sprašuje nas, zakaj ga z idejami ne šokiramo, in izziva, da se mu naše rešitve zdijo dolgočasne. Ne zavedam se še jutrišnjega odhoda, saj se mi trenutno po glavi plete ideja o uporabi človeških iztrebkov za gnojenje rastlin v kampu, ki ga načrtujem. Tipičen dan na našem faksu. Zvečer me obišče sestra Jara, z njo se ob gledanju neumnih serij pomirim pred odhodom.

/ SOBOTA, 8. APRIL

Panično pakiranje. Ob ugotovitvi, da sem v Mariboru pustila polnilec za telefon, me oče obvesti, da mi ga lahko dostavi njegov prijatelj, ki pride v Ljubljano. Uro in pol kasneje grem pod blok, da bi ga prevzela, a tam me čakata mama in ata z velikonočnim zajtrkom v cekarju. Vse je tukaj, šunka, hren, pirhi, kolaček. Včasih kar ne morem verjeti, kaj vse bi starši naredili v skrbi za udobje in srečo svojih otrok. Poslovimo se in dan prezgodaj pripravim kraljevski zajtrk zase in za Petjo, ki me pelje na letališče. Z njenim ciganskim mercedesom pobereva še Jureta in ob spremljavi Challetove To je to se vozimo do ljubljanskega letališča.

/ NEDELJA, 9. APRIL

Med dvanajsturno vožnjo si čas krajšamo z ugotavljanjem teže letala. Nihče ne ugane pravega podatka, kot preverimo kasneje, naše prevozno sredstvo že brez nas tehta sto osemnajst ton. Ko smo varno na tleh, se počasi pomirjam, čeprav je po neprespanih urah še zmeraj težko ločiti racionalne misli od evforije. Na letališču nas pričaka Hiroki, arhitekt in nekdanji sošolec profesorice. Z njim vse poteka skorajda gladko, žal na tatvine iz kovčkov ni imel vpliva. Ne glede na izgubljeno bogastvo nekaterih se vsi prepustimo lepemu občutku, ko te nekdo vodi po tujem mestu in ti samemu ni zares treba misliti na karkoli.

Utrujeni se privlečemo do Tokia, ki pa nas ponovno oživi. V Sloveniji je ura 17.00 in tako se tudi počutim, čeprav je tukaj že polnoč. Ugotovim, da mi je med letom umanjkalo pol dneva, da nas je čas prehitel. Podamo se v konbini, kot nonstop odprtim trgovinicam rečejo na Japonskem, in manično nakupujemo prigrizke, katerih sestavin ne poznamo in ne razumemo. Preizkusim slavno japonsko stranišče, ki ponuja neštete funkcije, vse od umivanja do sušenja. Ne glede na vse fotografije, ki sem jih poznala s spleta, me pogled na ozke celice, zložene druga ob drugo kot satovje v panju, šokira. Splezam v svojo celico in nekaj neskončnih minut kasneje utrujena zaspim.

/ PONEDELJEK, 10. APRIL

Prvi dan v Tokiu. Zbudim se v celici s krvavitvijo iz nosa, verjetno zaradi suhega zraka. Prva postojanka je muzej animacij studia Ghibli, do katerega se odpeljemo z vlakom. Skozi okno z odprtimi usti opazujemo mesto. V muzeju občudujemo filmčke, sestavljene iz milijon ilustracij, vsak premik ima svojo. V parku ujamemo še eno zadnjih cvetočih češenj. Podnebne spremembe vplivajo na fenološke faze rastlin in tudi cvetenje japonskih češenj je vse zgodnejše.

Sprehodimo se do mestne hiše. Dvigalo nas ponese v zadnje nadstropje stavbe z razgledom na Tokio. Opazujem natrpano gradnjo, ki ji ne vidim konca. Ne samo stavba ob stavbi, stavba na stavbi. Gora Fudži se žal ne vidi, ampak baje bomo imeli novo priložnost na vlaku do Kjota. Na ulicah me presenetijo čistoča, red in tišina. Košev za smeti ni, Hiroki razloži, da so jih odstranili po 9/11 zaradi bojazni pred nastavljanjem eksplozivov. Pomislim, kako bi bile mariborske ulice umazane, če bi uvedli tak sistem.

Privoščimo si odličen ramen v Ginzi, in čeprav smo izčrpani, želimo dan do konca izkoristiti v izakaji. Na vhodu je avtomat, kjer za tristo jenov kupiš vstopnico, s katero plačaš pijačo ali obrok. Trudimo se naročilo opraviti v japonščini, dve pivi (ni biru) je prva besedna zveza, ki sem se jo naučila uporabljati. Šef je nad nami navdušen, to nam pokaže s postrežbo toplega sakeja, v katerem sam uživa še bolj kot mi. Ob vsakem požirku spusti en nasmejan "Oooooj" in nam ponovno natoči.

/ TOREK, 11. APRIL

Na ribji tržnici Cukiji mi postane jasno, kako se je razširil covid. Natrpana je z ljudmi in hrana je povsod. Prebijamo se po polnih ulicah in vsaka jed je bolj zanimiva od prejšnje. To je pekel za vegetarijance. Hobotnica, fermentirani lignji, pork bun, tuna, vse živo. Manično kupim nekaj, kar se mi zdi najbolj noro, samo zato, ker je zabavno. In potem se sprašujem, kako sem drugi dan v Tokiu že skoraj na polovici svojega budžeta.

Po hrani je čas za kulturo. Hiroki nas vodi do parka Ueno, enega prvih javnih parkov na Japonskem, ustanovljenem na zemljiščih nekdanjega templja. Znan je po češnjevem drevoredu. Spomladi se tu izvaja hanami, tradicionalen japonski običaj opazovanja in uživanja v minljivi lepoti bujnega cvetenja. V parku so številni muzeji, ustavimo se pred Le Corbusierjevo arhitekturo, Narodnim muzejem zahodne umetnosti.

Ob vseh lepotah parka ne vem, katera stvar je bolj neverjetna – najdba koša za smeti ali gospod z dvema opicama na povodcu. V Asakusi se srečam s prijateljico Tino, ki je iz Južne Koreje pripotovala do Tokia. Pridruži se nam pri večerji. Večer zaključimo v okrožju Akihabara, kjer nas v zadnje nadstropje ene od stolpnic zvabi govorica, da so tam skrite erotične trgovine. Od prvega do zadnjega nadstropja se sprehodimo mimo trgovine z jugio kartami, kavarne, igralne sobe in na vrhu nas čaka, kar smo iskali. A že na vhodu me prodajalec ustavi: "Women not allowed."

/ SREDA, 12. APRIL

Tlačenje na prepoln tramvaj je kot doživetje zanimivo, ampak med vožnjo se zavem, kako tuj mi je občutek, da bi bil tako videti moj vsakdan. Ko s prijatelji za trenutek utihnemo, ugotovim, da so odmevali le naši glasovi. Vožnja poteka v popolni tišini, očitno je to nekaj povsem običajnega in možnega v tako gosto naseljeni državi. Ljudje se avtomatsko premikajo po ustaljenih, neprekinjenih tokovih. Na enem rokavu se toku priključiš in pustiš, da te odnese v globine te podzemne reke. Naplavi nas v Omotesando, kjer je ogromno arhitekturnih mojstrovin. Kljub zanimanju me premaga utrujenost. Kombinacija neprespanih noči, surove tune in sončne pripeke preide v slabost in vrtoglavico.

Pocari sweat, japonska različica športnih sladkanih napitkov, me ne reši, ampak vztrajam. Sprehodimo se po templju Meiji, pot v senci ogromnih krošenj me nekoliko napolni z energijo. Pred templjem se dvakrat prikloniš, dvakrat ploskneš in se še enkrat prikloniš. Takih navad se z veseljem naučim, ponovno pa me iritira dejstvo, da je za vsako željo potrebno plačilo. S tem navade izgubijo svoj čar.

Pot mimo stadiona Kenzo Tange preko križišča Šibuja je, milo rečeno, nora. Ko zažari zelena luč za pešce, se na cesto iz petih smeri spusti masa ljudi. Okoli nas so utripajoče reklame in srce mi utripa kot zmešano. Izkušnja v Team Labu je popolnoma drugačna. Ob vstopu sezujemo čevlje, punce v oblekicah smo opozorjene, naj si nadenemo kratke hlače, saj bomo sicer ogrožene v odsevih. Animacije v različnih kombinacijah s svetlobo in ogledali nas pustijo v ležečem položaju na tleh, kjer skoraj uro opazujemo projekcije rož, ki se vrtijo okoli nas. Počasi se zamegljuje občutek, kaj je zgoraj in kaj spodaj. Ta prostorska negotovost se meša z ostanki jet laga, nisem več prepričana niti, ali je danes včeraj ali pa je že jutri, kar me zaziba v rahel sen. Po končanem ogledu komuniciramo o izkušnji. Skupno mnenje je, da sta glavni težavi količina ljudi in strah pred glivicami, ko bos brodiš po mlačni vodi, na katero so projicirane ribe.

/ ČETRTEK, 13. APRIL

Ob dveh zjutraj še zmeraj ne spim. Premlevam svoje vtise o velemestu. Na vsakih dvajset ljudi je en avtomat. Ljudje so drugačni. Mesto jih konstantno stimulira. Hotel je ločen po spolu. Hrane ne prepoznam, ne vem, kaj gledam, včasih ne vem niti, kaj okušam. Vse je v neki dobri omaki. Ponoči se sprehajam po sredini ceste, počutim se varno. Danes pogrešam domačo hrano, ki sem je deležna, kadar se ob koncu tedna odpravim domov. Razmišljam o atijevi lazanji. Še nikoli nisem bila tako daleč od doma. Spanca ni in ni. Čez cesto skočim po sladoled in pokličem mamo. Vstajamo čez štiri ure in postajam vedno bolj nervozna. Mamin glas me pomiri.

Zjutraj je težko vstati, ampak na tramvaju sem ponovno popolnoma osredotočena, ko se spustim v reko ljudi. Skupina petnajstih študentov s kovčki se nekako zrine v vagone, ki so že prenapolnjeni, čeprav smo štartali tako zgodaj, da bi se izognili gneči. Vlak, pregovorni Shinkansen, imenovan tudi vlak naboj, nas s hitrostjo 300 kilometrov na uro odpelje v Kjoto, kjer se podoba krajine popolnoma spremeni.

Zapuščamo metropolo, dober uvod v novo poglavje naredi dolgo pričakovani pogled na goro Fudži. Skočimo na avtobus in prva postaja je v templju Otagi Nenbucu-dži, kjer nas pričakajo prikupne glave kipov rakanov, sledilcev Bude. Pot med templji je ena izmed lepših, če ne celo najlepša, kar sem jih prehodila v življenju. Ob cesti so nanizane tradicionalne hiške, nekatere krite s slamnato streho, na ozadju zelenih javorjev. Dan zaključim v svojem stilu, z nakupom petih jabolk za 1500 jenov oziroma za natančno deset evrov, in po poti do hotela se krohotamo moji neumnosti. Pač še ena več in tudi tej bom enkrat rekla včeraj, lani, nekoč ...