/ PETEK, 31. marec
Zgodaj zjutraj krenem s taksijem iz Bejruta proti libanonsko-sirski meji. Po dveh zavrnitvah mi je v tretje končno uspelo dobiti security clearance, ki je pogoj za pridobitev sirskega vizuma. Zdaj gre zares. Po (presenetljivo) hitro opravljenih carinskih formalnostih me na sirski strani meje že čaka Ahmad, moj gostitelj na univerzi v Damasku. Kreneva na pot proti Damasku. Pred menoj se vsakih nekaj sto metrov pojavi nov plakat predsednika Bašarja al Asada. Izbira je neskončno pestra; predsednik v obleki, uniformi, trenirki, delovnem kombinezonu in še bi lahko našteval. Kult osebnosti v vsem svojem blišču. Vsaj v mojih očeh izbije sodu dno jumbo plakat, na katerem je predsednik Asad v kopalkah. Baywatch po sirsko, velja k temu še kaj dodati? Ostal sem brez besed. Morda v naslednjih nekaj kilometrih zagledam še plakat prve dame Asme v opravi Pamele Anderson?
V Damasku sledi prvi šok. Tukaj o kakršni koli vojni ni ne duha ne sluha. Mesto je polno mladih, restavracije in bari so polni. Moji gostitelji iz univerze v Damasku me odpeljejo v trenutno najpopularnejši klub v mestu z imenom Barbershop. Klub je opremljen po najsodobnejših trendih. Tega večera je bil še posebej poln, saj je za mešalnim pultom nastopal nek svetovno znan DJ iz Nigerije. Počutim se, kot da sem v kakšnem modernem klubu v Berlinu ali New Yorku in ne v prestolnici do temeljev razrušene države. Vprašam se, kakšno presenečenje me bo še čakalo jutri, ko se srečam s svojo kontaktno osebo Hamzo in z njim navsezgodaj krenem proti Alepu.
/ SOBOTA, 1. april
Po zajtrku je na sporedu srečanje z mojim kontaktom, Hamzo, ki mi bo pokazal še drugo, temnejšo plat Sirije. Po podatkih mojih prijateljev gre za nekdanjega visokega častnika sirske obveščevalne službe, ki je v času vojne začel graditi tudi izjemno uspešen poslovni imperij. Ko se pred menoj pojavi majhen, korpulenten možakar, ki neverjetno spominja na pokojnega romskega pevca Džeja Ramadanovskega, se začenjam spraševati o smotrnosti svojega početja. Nekajsekundno napetost prekine zgovorni Hamza, ki mi med drugim pove naslednje: "Prijatelj, denar ne pozna političnih barv. Mene potrebuje vsak režim. Poslujem z vsemi. Ne skrbi, z menoj si v varnih rokah. Ni stvari, ki je v Siriji z nekaj ameriškimi zelenci ne morem urediti." Ko mu povem, da prihajam iz Slovenije, mi skrušeno prizna, da zanjo še ni slišal. Ko mu omenim besedo Jugoslavija, se Hamzi nemudoma zasvetijo oči. "Ah, Jugoslavija, naši prijatelji," veselo reče. "Veš, M70 (jurišna puška, izdelana v kragujevškem podjetju Crvena zastava, zasnovana na osnovi sovjetskih pušk AK 47 ali popularnih kalašnikovk, op. a.) je bila najboljši prijatelj vsakega Sirca v tej krvavi vojni. Kako ti je že ime, Tin, si rekel? Odslej boš zame Yugo. Se ni tako imenoval tudi nek vaš avtomobil?" In tako sem že drugi dan svojega obiska v Siriji hočeš nočeš dobil ime po kronskemu produktu nekdanjega kragujevškega giganta (neslavno propadle) jugoslovanske avtomobilske industrije.
Že nekaj kilometrov iz mestnega jedra Damaska vidim povsem drugačno sliko Sirije. Ob avtocesti Damask-Alepo, enem najbolj odmevnih mednarodnih projektov jugoslovanske gradbene industrije iz sredine osemdesetih let, praktično ni objekta, ki ne bi bil porušen skoraj do tal. Z eno besedo - katastrofa. Med celotno vožnjo srečava le vojaški avtobus, ki pelje skupino rekrutov v vojaški kamp ob iraško-sirski meji. Pozno popoldne prispeva v Alepo in se odpraviva v trenutno edini delujoči hotel v centru mesta. Prvi vtis je relativno dober, saj južno predmestje Alepa deluje relativno nepoškodovano. Sumim, da bo jutro prineslo povsem drugačno sliko tega nekoč fascinantnega mesta.
/ NEDELJA, 2. april
Hamza me že navsezgodaj odpelje na ogled starega mestnega jedra Alepa. Krščanska četrt, velik bazar, mošeja. Vse je zravnano z zemljo. Vojna in potres sta to nekoč izjemno pomembno mesto na svilni poti pretvorila v kup ruševin. Javna razsvetljava v Alepu ne obstaja. Država zagotavlja svojim prebivalcem maksimalno dve uri elektrike na dan. Hamza mi skrušeno prizna, da so on in njegova družina v letih vojne preprosto pozabili, kaj pomeni gledati televizijo ali skuhati kosilo v domači kuhinji. Posoja električnih generatorjev je v Siriji postala zelo dobičkonosen biznis. Preprosti ljudje se pri tem znajdejo kakor vedo in znajo; generatorje izdelujejo iz avtomobilskih akumulatorjev, ladijskih motorjev, kreativnost človeka v stiski je res brezmejna.
Zgodaj zjutraj kreneva s Hamzo proti zloglasni provinci Idlib. Cesta je na moje veliko presenečenje povsem prevozna in v izjemno dobrem stanju, lahko bi rekli, da jo je vojna vihra povsem zaobšla. "Yugo, saj veš, denar je sveta vladar in blago mora krožiti, četudi med smrtnimi sovražniki na tem teritoriju," pripomni Hamza. Cinik v meni bi k temu dodal, džihadistični kapitalizem v vsem svojem blišču. Pohvalno, ni kaj. Po vsaj ducatu preverjanj dokumentov na kontrolnih točkah sirske vojske – ki so mi po dveh dneh, priznam, postale že srhljivo samoumevne – pred seboj zagledam nekoliko drugačen objekt. Na kontrolni točki sicer visijo zastave Svobodne sirske vojske, a dejstvo je, da uporniki, ki trenutno držijo Idlib, s slednjo nimajo ravno veliko skupnega. Gre za salafistično džihadistično milico Hajat Tahrir al Šam, ki po besedah lokalnega prebivalstva deluje pod tihim patronatom modernega turškega sultana Recepa Tayyipa Erdogana. Ko jim Hamza pod nos pomoli na roko napisan kos papirja s kupom žigov, me zgrabi rahla panika. Pomislim, da sem svoje življenje dal v roke človeku, ki sem ga spoznal šele včeraj. Na papirju lahko piše karkoli, tudi da sem ameriški ali izraelski vohun. Moja skrb je bila na srečo zaman, saj nama že po dobri minuti "uporniki" z nasmeškom na obrazu zaželijo srečno pot. Že po nekaj minutah se znajdeva v predmestju Idliba, ki je deloma že tudi pod nadzorom vladnih sil. Prizor, ki je pred menoj, me bo verjetno preganjal do konca življenja. Brezkončno morje provizoričnih begunskih hišic, narejenih le iz polivinila in starih avtomobilskih gum. V mestu praktično ni stavbe, ki ne bi bila skoraj povsem uničena, bodisi od bombardiranja vladnih sil ali potresa. Razmere so neznosne in lahko rečem, da so že zdavnaj presegle mejo humanitarne katastrofe. V mestu ni ne tekoče vode ne elektrike. Ljudje na ulicah masovno prižigajo kresove, da bi se ogreli. Le redke sveče osvetljujejo skoraj do tal porušene domove. V Idlibu imajo prvič po več kot petih desetletjih celo primere kolere. Skratka, kataklizma v pravem pomenu besede. Na tej točki sem se nehote spomnil besed, ki mi jih je na eni od skupnih kav povedal legendarni splitski kolumnist Boris Dežulović: "Veš, Tin, ko sem kot prvi novinar sploh po padcu mesta novembra leta 1991 vstopil v razrušeni Vukovar, sem spoznal, da na svetu obstaja še en vonj. Vonj po smrti." Lahko rečem, da sem kljub izkušnjam s številnimi vojnimi območji na svetu (druga vojna v Gorskem Karabahu, Dagestan, Čečenija, Donbas, Zahodni breg, Gaza in še bi lahko našteval) ta vonj prvič v življenju občutil tudi sam.
Po enournem čakanju in nekaj žolčnih telefonskih klicih mi Hamza pove, da se nama bo vsak čas pridružil njegov tesni prijatelj, ki zaseda v trenutni politični hierarhiji Idliba zelo visok položaj. Kmalu se pred nama res pojavi bradati možakar srednjih let, ki dodobra spominja na mlajšo različico Osame bin Ladna. Predstavi se mi kot Abu Bekir in pove, da je bil do začetka vojne lastnik manjše farme golobov (!?) v Idlibu. Zdaj je komandant do zob oborožene uporniške milice, ki šteje približno 150 mož. "Veš, prijatelj, vsak džihad ima svojo ceno," mi ponosno reče. "V Idlibu ta niti ni tako visoka. Nekaj sto dolarjev in vrečka tablet Captagona (močan amfetamin, op. a.) zadostuje, da se moji borci spremenijo v krvoločne živali." Pove mi še, da se bodo proti Asadovemu režimu borili do zadnje kaplje krvi in da je njihov končni cilj iz Idliba narediti neke vrste sirsko različico Gaze. Kislo se nasmehnem in se v sebi vprašam, ali je sirska različica Gaze res tista Indija Koromandija, ki si jo je dobrih 100.000 prebivalcev Idliba želelo leta 2011, ko so polni optimizma na ulicah mesta protestirali proti režimu predsednika Bašarja al Asada.
V daljavi zaslišiva strele. Hamza postaja vse bolj nervozen. "Yugo, začenja se temniti, in to je čas, ko v Idlibu ni več varno. Čas je, da kreneva proti Latakiji." Na hitro se posloviva od najinih uporniških prijateljev, sedeva v najino odsluženo toyoto in kreneva na pot. Ko za seboj v daljavi gledam brezkončno površino begunskih taborišč, se ponovno vprašam, ali je življenje tukajšnjih ljudi res tako malo vredno. Pomeni življenje ukrajinskega, slovenskega ali ameriškega otroka res toliko več kot življenje nekega Sirca?
/ TOREK, 4. april
Jutro v Latakiji prinese povsem drugačno sliko. Sedim na terasi petzvezdičnega hotela Afamia Rotana in se pri tem sprašujem, ali sem trenutno v mondenem Tel Avivu, libanonskem Biblosu ali dejansko v sirski Latakiji. Tišino prekine Hamza, ki opazi, da zrem v veliko gradbišče na bližnjem hribu. "Poglej vse te vile, ki nastajajo na bližnjem hribu," ponosno reče Hamza. "To bo Monte Carlo na sirskih tleh. Tukaj bo imel svojo hišo vsak, ki kaj pomeni v sirskem vojaškem in političnem vrhu, vključno s predsednikom Asadom. In veš kaj je ironija vsega?" nadaljuje Hamza, "Predsednik Asad je leta 2013 v strahu pred izgubo oblasti kupil vilo v luksuznem moskovskem predelu Barvikha. Zdaj krožijo govorice, da je lastnik ene od tukajšnjih parcel sam Vladimir Putin. Si videl, kako hitro se situacija obrne?" Molčim in razmišljam. Morda s tem tekstom dam kakšno idejo še kakšnemu slovenskemu tranzicijskemu tajkunu; preverjeno lahko potrdim, da je Latakija vse prej kot slaba izbira za azil. Po nekajurnem kopanju, masaži in kulinaričnih užitkih kreneva s Hamzo zgodaj popoldne proti – ob Alepu verjetno najbolj prizadetem mestu sirske vojne – Homsu.
/ SREDA, 5. april
V Homsu me čaka skoraj identična slika kot v Alepu. Slednji se je iz živahnega mesta spremenil v razrušen spomenik vojne. Dokazi vojne so v tem nekoč milijonskem mestu jasno vidni na vsakem koraku. Podobno ali še huje je v Palmiri, kjer so nekoč obljudene ulice prazne, stanovanjske soseske pa so se spremenile v mesta duhov s preluknjanimi stavbami. Posiljevanje, elektrošoki na genitalijah, puljenje nohtov, bičanje z jeklenimi žicami, ugašanje cigaret na koži. Vse to so med okupacijo Islamske države trpeli ljudje v Palmiri. Vojak pri vhodu v arheološki kompleks mi pove, da sem prvi obiskovalec v zadnjih dveh mesecih. V eni od izropanih rimskih grobnic, kamor me peljeta skupaj s Hamzo, opazim še sveže kupe človeških kosti. Razmišljam, kako gre za nekogaršnjega moža, sina, očeta ali brata. Izgleda, da smo kot civilizacija resnično dosegli svoje moralno dno.
/ ČETRTEK, 6. april
Sedim v svoji hotelski sobi v Damasku in čakam na prevoz proti Bejrutu. Sirijo zapuščam z izrazito mešanimi občutki. Dejstvo je, da je Sirijo "uvožena državljanska vojna" tako razdejala, da si še desetletja ne bo opomogla. Naj kot zanimivost omenim tudi podatek, da naj bi bilo v Siriji od začetka spopadov prisotnih kar 400.000 džihadistov in drugih vojaških plačancev iz 96 različnih držav, od Norveške do Kitajske. Slednji so državo spremenili – z žrtvovanjem civilnega prebivalstva – v krvav geostrateški kotel. Po dvanajstih letih v Siriji ni videti konca vojne, temveč samo poražence, mrtve in begunce.
