(DNEVNIK) Sebastijan Lukovnjak: Osvojili smo svet

/ PETEK, 14. APRIL

Dan začnem z jutranjo kavo in pregledom telefonskega koledarja. V bistvu na tak dan niti ne potrebuješ koledarja. Danes se namreč začne tridnevno "kampiranje" v Sodnem stolpu. Tam se bomo v soboto in nedeljo z Leonart "izštekali" in zaigrali dva razprodana akustična koncerta. Koncerta, ki smo ju pripravljali več mesecev. Naredim še dva klica s snemalcema Rokom in Matjažem. Ob 11. uri sem že pri Sodnem stolpu, kamor dostavim pleksi steklo za bobne. Marko je predlagal, da bi bobne zakrili, njihov zvok in jakost umirili, da ne bodo motili "nežnejših" glasbil, kot so godala. Lent je razrit, nergam, ko se vozim tja. Še bolj, ko odhajam. Upam, da se vse to hitro uredi. Grem na kosilo, s fanti se dobimo ob dveh. Vidno s(m)o prevzeti nad ambientom Sodnega stolpa in potrebujemo kakšno uro, da se dodobra navadimo na prostor. Čaka nas veliko dela, a imamo pomoč v tonskem tehniku Juretu Recku in tonska vaja steče kot po maslu. V poznih urah skočim še na Vinarje pri Slovenski Bistrici na 40-ko dobrega prijatelja Saša, dolgoletnega bobnarja pri Zebri, ki je pred leti zbolel za multiplo sklerozo. Prestavil je zabavo, da lahko pridem in seveda zaigramo in zapojemo kar nekaj pesmi skupaj. Večer je zelo čustven, ker Sašo zaradi bolezni ne igra več veliko in je to reunion ekipe, ki je mnoga leta polnila odre in igrala na več kot 100 porokah. Na koncu moram skoraj pobegniti z zabave, da se naspim pred jutrišnjim pomembnim dnevom.

/ SOBOTA, 15. APRIL

Te dni si poskušam privoščiti čim več spanca, preden na moj hrbet pade "bomba" v obliki otrok. Lepo je biti oče. Ati. Očka. Tudi ko me punci zbudita po naporni noči brez pravega spanca, ju objamem in se zahvalim onemu zgoraj za priložnost biti v taki družini. Tudi v mojem otroštvu v začetku 90-ih je bilo razburljivo. Kot edinec sem sicer pogrešal otroško družbo, smo pa bili z očetom Borisom, mamo Majdo ter babico Malko v pritličju kar pisana druščina - pogovori s starejšimi so mi dali dobro osnovo za življenje. Med drugim sem doživel najboljše iz krščanske vere, vzhodnjaške filozofije in ateistične kritike. Ne spomnim se, da bi kdaj o tem govorila, ampak oče mi je predal vero v posmrtno življenje oziroma reinkarnacijo - cikel življenj, kjer opravljaš nekaj, česar še nisi osvojil, recimo da čistiš stvari iz prejšnjih življenj. Ob tem skozi rasteš in tvoja duša se pomika naprej. Baje, da si lahko izbereš ljudi, ki te bodo spremljali na tvoji poti. Če je to to, potem sem svojo družino dobro izbral. Ob tej misli grem skozi današnji repertoar pesmi. Prihod na prizorišče me umiri. Že ob prvi pesmi se vse zlije v eno, koncert gre v pravo smer. Lučke, ton, gosti, atmosfera … Noro. Brez besed. Premierno zaigramo tudi pet novih pesmi, ki jih ljudje sprejmejo z navdušenjem. Ovacije ob koncu nam dajo vedeti, da smo naredili koncert, ki bo ostal v naših mislih in srcih do konca življenja. Na koncu koncerta najprej objamem ženo Vesno, ki ima "iskre v očeh", kot pravi en naš komad. Pravi, da je bil koncert odličen. Sledi sproščen pogovor z ekipo in obiskovalci ob kozarcu dobrega vina, ki se skoraj zavleče v noč. Z Vesno greva domov in si privoščiva še nekaj trenutkov zase, v miru, brez otrok, ki spijo pri babici.

/ NEDELJA, 16. APRIL

Včerajšnji večer je seveda pustil posledice. Okoli 10. ure se vendarle spraviva iz postelje in pod tušem mi misli bežijo na sobotni večer. Zunaj rosi, ampak to me ne ustavi pri vikend rutini sprehoda z otroki. Želim, da so otroci čim več v naravi. Učim jih, da ti računalnik in kratki videi na telefonu skisajo možgane. Počasi napredujem. Starejša hčerka Iza (6) že odlično rola, Mina (skoraj 5) pa je še malo nerodna, in ker ne more parirati sestri, skoči na zadnji sedež kolesa in kot gusarski kapitan ukazuje, kam gremo. Radi smo skupaj, to nam vsem veliko pomeni. Iza mi pove, da jo skrbi, ker so se v vrtcu učili, da po dežju ne smemo s kolesom ven, ker se lahko pokvari in da ne bi rada, da ostanem brez kolesa. Potolažim jo, da samo rosi, in dodam, da se dežja ne smemo bati, ker je to samo voda. Onidve pa vodo obožujeta, sploh v domačem bazenu, ki ga že ob toplih dneh omenjata. Po obisku pekarne pomalicamo in obiščemo še bližnjo OŠ, v katero bo Iza stopila jeseni. Dan mine ob ogledu filma v družinskem krogu in pripravi na večerni koncert, ki je spet razprodan. Ker je vse že postavljeno, imam čas za pozdrav obiskovalcev, mnogi med njimi so tudi moji prijatelji, ki jih že nekaj časa nisem videl. Pride tudi mama Majda s prijateljicama Tatjano in Simono. Mama je neizmerno ponosna in tudi malo važna, da ima takega sina. "Kak frajer je tvoj Sebastijan, to je bil svetovni koncert," ji reče ena od prijateljic. Brez besed se tesno objameva. Brezhiben koncert z dvema ovacijama prinese tudi nekaj čestitk nepoznanih ljudi, ki pravijo, da koncertov/dogodkov na tako visokem nivoju v Mariboru manjka. Z ekipo se šalimo, da je kot v "šoli v naravi" in da si žalosten, ko greš zadnji dan domov. Še tretji koncert bi naredili, kar jutri. Ob odhodu se objemamo, kot da smo osvojili svet. Na poti domov razmišljam, da smo ga najbrž res. Vsaj našega, pa najbrž tudi svet obiskovalcev. Ponosen sem, da sem glasbenik, in ponosen, da sem Mariborčan.

/ PONEDELJEK, 17. APRIL

Vikend je bil naporen, tako fizično kot psihično. Razmišljam, da bi … Pa vidim, da danes nisem za razmišljanje. Spijem kavo in grem malo na splet, da vidim, kako je stanje na družbenih omrežjih. Vidim, da je reportaža na Pop-inu uspela, Večer je napisal lep članek in kar nekaj drugih medijev je napisalo dobro kritiko. Uspelo nam je! Vsaka vložena minuta se je izplačala. Pomirjen, da nam je uspelo vse, kar smo si zamislili. Lotim se dela. Življenje samozaposlenega v kulturi je zelo pestro. Danes imam na sporedu organizacijo dveh lutkovnih predstav, ki jih imamo naslednji vikend. Igramo Zaljubljenega žabca. Pripravim grafiko za plakat, natisnem plakate in jih razvozim po vrtcih in šolah v Mariboru, Račah in Framu. Pri Lutkovnem gledališču Pika delamo vse sami. Old-school, kot rad rečem. Poleg kulturne produkcije delam tudi luči, ton in animacijo. To delo mi je zelo zanimivo, rad imam izzive, ampak potrebujem dobro organizacijo in dobro ekipo. Popoldne grem v Lenart. Glasbena šola Muziklub mi je dala veliko, najbolj službo za med tednom, po drugi strani pa reden dohodek. Po pouku kitare se preselim v bobnarsko učilnico, kjer sem mentor bandu, s katerim se pripravljamo na zaključni nastop v juniju. Prva vaja pokaže, da so punce in fanti dobro pripravljeni. Igramo pesem Carpe Diem mladih Joker out, ki predstavljajo Slovenijo na letošnjem Eurosongu. Zvečer z Vesno preskočiva serijo saj je pogovor o prihodnjih dopustniških dnevih in petkovem kopanju bolj nujen.

/ TOREK, 18. APRIL

Dan začnem s kavo in delom za računalnikom. Urejanje FB-dogodkov in promocije za lutkovni predstavi, urejanje dokumentov, tabela za nastop učencev, računi … Ta teden ima Vesna dopust. Hvala bogu. Otrokom ta podatek prijazno zamolčiva, da ne bi bilo kakšnih težav z revoltom pri odhodu v vrtec. Zdaj sta ravno v fazi, ko veliko sprašujeta. Včasih me kar bolijo ušesa ali pa imam veliko glavo od poplave informacij. Kaj češ, punce pač. Enkrat me je prijatelj vprašal, kako je zdaj, ko sem očka. Pa sem mu v šali rekel, da je fajn, ampak da punci dobivata ženske predispozicije: neprestano govorita, menjujeta razpoloženje, vedno ju boli glava, še posebno, ko morata pospravit sobo ali iti v vrtec in tako naprej. Po izvrstnem kosilu se odpravim v Rače, kjer imam drugo enoto za učenje. V sklopu glasbene šole se namreč selim - v ponedeljek sem v Lenartu, v torek in sredo v Račah in v četrtek v Mariboru. Hvala bogu, da imam vinjeto in sem doma blizu avtoceste, da je vse na dosegu roke. Biti doma na Teznu ima tudi druge prednosti, recimo prostor okoli hiše za vrt in zelenico. Sklenem, da bom jutri ob boljšem vremenu posejal travo na prostoru, kjer smo marca izruvali tri drevesa. Treba bo pripraviti vrt za zasaditev, pokositi travo. Otroci bodo pomagali, da se naučijo delati in še bolj, da bodo vedeli, da solata in krompir ne zraseta na trgovskih policah. Večer v družinskem krogu izkoristimo za igro "predstavitev zgodbe", kjer otroci predstavijo svojo najljubšo knjigo. Mino je strah, kako bo predstavila knjigo v vrtcu, zato predlagam, da poskusi doma, v krogu najbližjih, da izgubi strah. Stvar nekako ne uspe, ampak jutri je nov dan za nove zmage.

/ SREDA, 19. APRIL

Z Vesno sva se končno navadila, da ima dopust. Tudi sam sem si ta teden zreduciral stvari, da sva čim več skupaj. Izkoristiva dopoldne za sejanje trave. Ker ne prepustim ničesar naključju, dodam v mešanico trave tudi kompost in malo mivke, ki je ostala od starega peskovnika. Uživam v tem, ko lahko delam nemiselne stvari v naravi. Vesna posadi nekaj svojih sadik paradižnika v rastlinjak. Spet naredi odlično kosilo, tokrat bolj morske narave. Popoldan preživim v šolskih klopeh v Račah. Po pouku mi ostane še čas za obisk občinskega tajništva. Kot vodja podružnic Muzikluba Rače in Slovenska Bistrica smo skozi leta z gospo Marjetko spletli prijateljski odnos. Tokrat jih obiščem, da vzamem ključe za nedeljsko predstavo v kinodvorani. Sredi februarja so ostali brez dolgoletnega župana g. Ledineka, zato se kot organizator dogodkov pozanimam glede poletnega dogajanja. Kot pričakovano bo letošnja sezona v spoštovanje do preminulega župana okrnjena. Večer preživim z otroki, s katerimi obiščem notranja igrala v trgovskem centru, saj zunaj malo rosi.

/ ČETRTEK, 20. APRIL

Dopoldne spet preživim v naravi in ob pisanju dnevnika. Za branje knjige je ta teden zmanjkalo časa. Popoldan učim na OŠ borcev za severno mejo, po pouku pa lutkovna vaja v Lenartu, kjer bomo ponovili predstavo Zaljubljeni žabec. Ko se prebuja pomlad, se z njo prebujajo tudi čustva. Bodite zaljubljeni in imejte radi življenje, to šteje največ.