/ ČETRTEK, 16. MAREC
Ob ponudbi za pisanje dnevnika – sam ga nikoli nisem pisal – sem najprej pomislil na dnevnike Edvarda Kocbeka, ki jih hranimo v Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice. Skozi desetletja si je redno zapisoval svoje misli in opažanja, ki so postali izjemen dokument časa. Čeprav si je dogodke beležil na kratko, je v njegovi literarni zapuščini ostalo na desetine izpolnjenih zvežčičev, ki zloženi na polici obsegajo cela dva tekoča metra. Preden pa jih je namenil za objavo, jih je v celoti miselno predelal, namesto lapidarnih spoznanj tako najdemo v knjigah obsežne refleksije časa, ki so prav gotovo nastale kot razmislek po številnih preteklih letih. Sprašujem se, ali je kot pesnik ravnal podobno kot pri ustvarjalnem procesu pisanja umetniškega dela ali pa so bili spomini na preteklost še vedno enako živi kot sedanjost? Kje je v literaturi resnična meja med stvarnim in imaginarnim?
Pri meni se oglasita pesnik Miklavž Komelj in pisateljica, zdaj tudi urednica Gabrijela Babnik. Miklavž je že skoraj uradni sodelavec naše zbirke in je na podlagi gradiva naše Rokopisne zbirke izdal številne knjige, spise in poezijo Jureta Detele, Srečka Kosovela, Vojka Gorjana … Ob urejanju zapuščine Jureta Detela, ki je magično kaotična in jo je lahko v smiselno celoto sestavil le instinkt pesnika, je naletel na osnutek romana, pravzaprav gre za množico besedil, ki imajo po njegovem mnenju koherentno logiko daljšega teksta, zdaj ga bo uredniško pripravil za izdajo pri založbi.
Zjutraj berem kliping naše tiskovne konference ob prevzemu daru Slovenske matice, vesel lepega odziva medijev. Tudi na ta način širimo zavest o pomembnosti ohranjanja pisne dediščine. Pogosto se sprašujem, kako je mogoče, da se včasih drobci zgodovine kar nenadoma pojavijo v sedanjosti, in kaj je lepšega za poklicnega lovca na rokopisne zaklade, kot je pogled na pozabljeni ali celo na novo odkriti rokopis, ki se je desetletja, včasih celo stoletja skrival v globinah omar med kupi pozabljenega papirja. Čudovito redki najdbi: Slomškovim na gosto popisanim zvezkom je kot svojevrstno pojasnilo priloženo še Bleiweisovo pismo, podatke o Cankarjevem rokopisu romana Novo življenje pa najdem v njegovem Zbranem delu, natančno jih je dokumentiral urednik France Bernik.
/ PETEK, 17. MAREC
Obisk pri Tadeju Ocvirku, sinu profesorja Antona Ocvirka, utemeljitelja primerjalne književnosti pri nas: čeprav je ogromno njegovega arhiva že oddal v našo zbirko in na Inštitut za slovensko literaturo ZRC SAZU, so bili v njegovi delovni sobi še skriti zapiski za predavanja, nekaj zanimivih pisem, še posebej pa mi zaigra srce ob tipkopisnem tekstu za uvod v Kosovelovo zbirko Integrali in korekturah pesmi. V pogovoru mi razodene dogajanje ob izidu te prelomne zbirke in krivične obsodbe zaradi zakasnitve pri objavi Kosovelove konstruktivistične poezije, ki je takrat bolnega Ocvirka, zaradi več kapi obsojenega na invalidski voziček, zelo bolela. Sprehod med spomini, rokopisi, fotografijami – na policah stojijo številne knjige s posvetili, eno mu je med študijem v Parizu podaril in podpisal znani francoski pisatelj Georges Duhamel, Dušan Pirjevec pa mu je zapisal hvaležno posvetilo v svojo doktorsko disertacijo. Utrujena od spominov se preseliva v kavarno, kjer sledi dolg pogovor o minevanju in samoti.
Prihodnje leto bomo proslavili 120. obletnico Kosovelovega rojstva, njegovega prekratkega, a ustvarjalno eksplozivnega življenja, ki ga je preroško opisal kot "slovensko, sodobno, evropsko in večno". Dobil sem idejo, da bi bilo v tem duhu nujno treba pripraviti razstavo o Kosovelovih Integralih z vsem rokopisnim gradivom in tudi z gradivom oblikovalca Jožeta Brumna, ki je z zasnovo danes ikonične knjige ustvaril kongenialni umetniški dosežek.
/ SOBOTA, 18. MAREC
Konec tedna z ženo preživiva v zatočišču na Gorenjskem, v relativno toplem in sončnem vremenu prvič letos odkolesariva na Bled, kjer si pozorno ogledava gradnjo prvega zasebnega muzeja sodobne umetnosti pri nas. Za naše razmere deluje impresivno: arhitekturno ga je zasnoval prestižni londonski biro Chipperfield, gostil bo pomembno zbirko imen sodobne svetovne likovne produkcije. Upava, da bo veliko prispeval k preobrazbi Bleda v sodoben turistični center, ki lahko ob tradicionalnih blejskih atrakcijah, otoku, gradu in kremšnitah, ponudi tudi vrhunski umetniški ambient in vsebino. Med potjo obiščeva mojo prijateljico iz mladosti, ki se je v nedavni koronski zmešnjavi preselila na vikend v blejski okolici in ugotovila, da je v tem okolju življenje manj stresno kot v Ljubljani. Delo prevajalke ji na srečo dovoljuje potrebno svobodo in očitno daje navdih: pred kratkim smo si v Mali drami skupaj ogledali izvrstno predstavo Otroci, nastali po njenem odličnem prevodu. Čeprav sem precej reden obiskovalec gledaliških predstav, sem – presenečen nad zrelostjo razmišljanja relativno mlajše angleške avtorice – tokrat s posebno pozornostjo sledil dogajanju. Igra tematizira izrazito sodobno problematiko uničevanja okolja iz perspektive starejše generacije, ki se sooča s problemi staranja in bolezni. Kaj bomo zapustili potomcem?
/ NEDELJA, 19. MAREC
Danes se odpraviva na dolg sprehod v okolici Radovljice, prelepi razgledi, travniki in gozdovi z ozadjem zasneženih gora, trije mostovi, pomirjujoči zvok voda reke Save, mir in zbranost, ki jo predvsem Adela nujno potrebuje ob dogajanju v službi … Zvečer branje, priprave na izdajo knjige korespondence med Plečnikom in Finžgarjem, Finžgarjeva zbrana dela, Plečnikova pisma. V rokopisni zapuščini so bile priložene drobne vinjete, ki odstirajo drugačno Plečnikovo ustvarjalnost – ne vsem dobro znane arhitektove monumentalnosti, pač pa notranji svet in okolje Plečnikove preproste domače intime, ki se najbolje zrcali v Finžgarjevi Makalonci. Drobna likovna dela in knjižno okrasje, ki jih je naredil kot uslugo za prijatelja. Zelo si želim, da bi knjigo opremila Tanja Radež, s katero vedno odlično sodelujeva in ima pretanjen občutek za subtilno likovno naracijo. Zavem se, da je možnost tako zbranega dela velik privilegij, mlajša generacija se sooča z novim načinom življenja. Med koncem tedna se je v Ljubljani na kratko oglasil sin, njegov prijatelj, ki dela v Franciji, ga je prišel iskat kar v laboratorij v Genovo, kjer dela, da sta skupaj za en dan pripotovala na fantovščino sošolca. Danes sta že odšla nazaj, jutri pa sin že potuje naprej v Rim na fakulteto, po dobrem tednu pa odhaja za nekaj dni v Bukarešto, kjer se bosta srečala z dekletom, ki prihaja tja na simpozij iz Leipziga, kjer študira. Kako neverjetno zapleteno je postalo evropsko življenje …
/ PONEDELJEK, 20. MAREC
Kajuhova razstava v NUK. Razveselim se snemalca Rada Likona, s katerim smo snemali dokumentarno-igrani film o Cankarju, posebno sem bil vesel, ko je režiser Amir Muratović zapisal, da je bil osrednji prostor filma čitalnica Rokopisne zbirke NUK. Pripravlja odlomke za predstavo ob državnem prazniku upora proti okupatorju. Posnamemo znamenito Kajuhovo beležnico, plesalka v kulturniški skupini XIV. divizije Marta Paulin - Brina je takoj po Kajuhovi smrti vzela beležnico z zapisano himno XIV. divizije iz žepa njegovega plašča in mu snela urico z zapestja ter ju vrnila njegovi ljubezni Silvi. Čeprav sem pripravil že številne razstave, mi je Kajuhova še posebno ljuba. Lepa postavitev, ganjeni obiskovalci, čustveni vpisi v spominsko knjigo razstave. Razstava je tako postala prostor poezije, nostalgije, spominov in – vsaj upam! – tudi mesto svojevrstne katarze, v katerem se obiskovalec preko Kajuhove življenjske zgodbe tudi sam sooči z vprašanji smisla človeškega bivanja in vrednot umetnosti in poezije. V tem me potrjujejo reakcije obiskovalcev razstave, nekdo med njimi je prišel s svojim izvodom Kajuhove poezije in na glas recitiral najljubše pesmi, ob tem so nekateri Kajuhove verze poslušali s solzami v očeh … Čudovito se mi zdi, da po vseh preteklih letih Kajuhova preprosta in doživeta poezija še vedno ohranja nespremenjeno sporočilnost humanizma za vsakogar. To je tudi dokaz, da njegova poezija še danes resnično živi, da ima posebno moč, ki zmore kljubovati času in realnosti, ter s tem na subtilen, ponotranjen način spreminjati svet.
/ TOREK, 21. MAREC
Dan, posvečen življenjskim banalnostim. Čeprav se duh neprestano upira, pa je meso v vsakem primeru in vsak dan bolj nebogljeno in šibko. Zdravniški pregled, magnetna resonanca, na katero sem v zdajšnji krizi zdravstva dolgo čakal. Po krvnih preiskavah in več kot polurnem mučnem stiskanju v ozkem tunelu aparata se počutim utrujenega in starega … Razveselijo me fotografije Andraža Gombača z dogodka v Kosovelovi sobi v Sežani prejšnjo sredo. S prijatelji in znanci vsako leto počastimo Srečkov rojstni dan, letos pa je obletnico popestril še poseben dogodek: pogovor z drago in prijazno gospo Sosič, ki je desetletja vzorno skrbela za Kosovelovo hišo in prekrasen vrt v Tomaju. Bila je dobri duh družine, gostoljubno je sprejemala obiskovalce in šolske ekskurzije ter vsakogar prevzela s prijazno besedo. Takrat mi je bila domačija skoraj kot drugi dom, vsekakor pa poseben duhovni prostor, v katerem sem preživel čudovite ure pod latnikom z dišečimi glicinijami pred hišo.
/ SREDA, 22. MAREC
Včerajšnja nostalgija me je danes zapeljala še na vrt Plečnikove hiše, ki mi je ob pripravi dveh razstav o Plečnikovem delu tudi postala domača. Čeprav je hiša po Plečnikovem etičnem arhitekturnem konceptu zasnovana izrazito asketsko, pa vseeno izraža plemenitega duha ustvarjalca. Hiša za umetnika, postavljena na rob mesta, fasada je pravljično porasla z listi vzpenjalk. Kljub letom se v tem primeru počutim kot otrok iz slikanice Maje Kastelic Deček in hiša, le da sem rasel v delavskem predmestju na robu industrijske cone … Še ta se mi izmika … Prijateljica Vesna, oblikovalka, se je medtem umaknila daleč od ponorelega sveta na hribovito obrobje Krasa. Občudujem njen pogum, da si je v teh časih našla refugij in idealno mesto za ustvarjanje, ki ga lahko brez težav obiskujejo muze. V mislih imam podoben kraj tudi zase, a potem si prikličem pred oči do konca asketski prostor za pisanje v sicer luksuzno opremljeni veliki hiši Thomasa Bernharda v vasi Obernathal: ozka polica s pisalnim strojem pred popolnoma belo steno … Tolažba intelektualca: zamislim se nad dejstvom, da je lastništvo nepremičnine v vsakem primeru časovno zamejeno, prostor duha pa vendarle neskončen in večen …
Pozno dopoldan pride Esad Babačić na pogovor in pregled zapuščine pesnika Boštjana Seliškarja, s katerim sva bila sošolca v osnovni šoli in na študiju primerjalne književnosti ter, kakšno perverzno naključje, na služenju vojnega roka v JLA, kjer sva leto dni spala na istem pogradu, jaz zgoraj, on spodaj, v kasarnah Slave Klavora in vojvode Mišića v Mariboru. Esad pripravlja novo knjigo o Ljubljani, ki naj bi se razodela preko življenj posameznih izbranih prebivalcev mesta, poleg Boštjana še mnogih drugih, Jerneja Vilfana, Marka Pavčka, Braneta Bitenca, predvsem posebnih ljudi, ki so prebivali v navzočnosti in senci smrti ali norosti.
/ ČETRTEK, 23. MAREC
V čitalnici Rokopisne zbirke je tudi danes živo, v zadnjem času se pri nas vrstijo raziskovalci, ki delajo na številnih projektih: Borisa Pahorja, Zofke Kveder, literarne poti, z Inštitutom za slovensko literaturo na ZRC SAZU pripravljamo novo razstavo o cenzuri, ki bo na ogled maja. Veseli me, da je zanimanje za humanistiko tako živo, a vendar se se z nostalgijo, ki je poseben privilegij starejše generacije, spominjam časov, ko smo v zbirki organizirali pogovore o slovenski humanistiki, simpozije in literarne večere z emnientnimi ustvarjalci ter celo koncerte, ki so bili vedno zelo dobro obiskani. Kot nekdanji vodja sem si namreč vedno prizadeval, da bi Rokopisna zbirka postala ne le tradicionalno mesto uskladiščene modrosti, znanja in umetnosti, ki zaprašeni čakajo na naključne strokovnjake, ampak živo središče, kjer bi se nove rokopisne pridobitve v povezavi z drugimi inštitucijami in ustanovami sproti znanstveno obdelovale in publicirale. V času dveh štipendij na Dunaju sem dobro spoznal delo v njihovem nacionalnem literarnem arhivu in zato kasneje želel, da bi procese podobno organizirali tudi pri nas, v nadgradnji, ki bi se imenovala literarni arhiv. Institut, ki bi morda nekoč v prihodnosti tudi prerasel, podobno kot na Dunaju, celo v literarni muzej, za katerega si je slovenistična stroka prizadevala že dolgo, a je spomin nanj vedno znova usahnil v nenehnem zaporedju političnih in ideoloških premen. Ob protokolarnih obiskih iz domovine in tujine radi ponavljamo fraze o slovenski identiteti, utemeljeni na jeziku, literaturi in kulturi, vendar se v vsakdanji praksi ob resnično čudovito bogati kulturni dediščini, ki jo hranimo, nenehno soočamo s pomanjkanjem prostora, kadrov, financ … Tako ostajamo ne le v materialnem, tudi v osnovnem intelektualnem razumevanju neskončno daleč od Borgesovega koncepta knjižnice kot metafore univerzuma.
