(DNEVNIK) Andrej Težak Tešky: Smeh tudi na nepričakovanih mestih

Pa se vrnimo v otroštvo, točneje v zgodnja najstniška leta, ko je bil dnevnik moj stalni spremljevalec. Pisal sem ga vsak dan, naučil sem se celo grškega alfabeta, da ga nihče ne bi mogel prebrati, če bi ga našli v mojem skrivališču v dvojnem predalu pod posteljo. Zdaj pa imam težavo, prav namučil sem se, da sem prebral nekaj stavkov iz starega zvezka, saj sem črke že davno pozabil.

/ PETEK, 24. MAREC

Zbudimo se zgodaj, čim prej moramo v Maribor, da posnamemo uvodni video za Bob leta. Otrok že dolgo ni bil med prvimi v vrtcu. Poberem snemalca Nika in si želim, da bi imel avtodom in šoferja. Namesto redbula bi tako objemal blazino na postelji v zadnjem delu in si spočil po napornem tednu pred naslednjim, ki obeta še več dela.

Četica igralcev je že zbrana v SNG-ju in na hitro jim pojasnimo kratek in preprost scenarij za video na hodniku. Imamo same naravne talente, zato snemanje poteka zelo hitro. Še največ časa, kot po navadi na snemanjih, vzameta postavljanje luči in iskanje prave svetlobe.

Kliče me Šumi … Nervozen je. Že zelo dolgo ni imel stand upa in danes sva skupaj nastopila v prenovljenem kazinoju v Grosupljem. Ni ravno prostor, kamor bi se komik želel odpraviti za svoj prvi nastop po dolgem času. Ampak ko so naju pred tedni poklicali, nisva tako razmišljala. Vendar sva takoj ob prihodu navdušena. Lep sprejem, še bolj pa od igralnih avtomatov ločena dvoranica s pravim odrom, lučjo in ozvočenjem sta naju navdala z upanjem. Ni bilo prazno upanje, ko so se ob 21. uri v dvorani zbrali ljudje, željni smeha, sva izvedla odličen nastop in ni šlo brez slikanja s feni po nastopu. Zadolžena sva bila še za žrebanje treh nagrad in spet sva osrečila nekaj ljudi.

Oči se mi kar niso hotele zapreti, čeprav bi nujno moral zaspati, ampak adrenalin po nastopih še kar nekaj časa ne pusti zaspati umetniku. Možgani delajo še dolgo po tem, ko si na odru povedal zadnji stavek.

/ SOBOTA, 25. MAREC

Premalo spanja me ni ustavilo, da nisem precej zgodaj pogledal skozi okno in se odločil za dolge tekaške hlače in majico v mizernem deževnem jutru. Poiskal sem par različnih tekaških čevljev, s katerim opozarjam na revščino številnih slovenskih otrok, in že sem za akcijo. Danes je bil na vrsti naj naj 21, najtežji in najlepši mali maraton, ki ga organizirajo tekaški prijatelji iz Škofje Loke in na katerega tekači iz tima Grmada gremo vedno v velikem številu. V pokoronskem času se še nisem vrnil v pravo formo, zato na teh tekmovanjih malce trpim, ampak izpustil pa jih seveda ne bi.

Dež je pridno močil parkirišče na nizki travici vrh hriba nad gostilno, lastnik, očitno našemu tekaškemu druženju nenaklonjen, pa je travnik še zajetno pognojil. Če nič drugega, je osrečil mojo psičko Reo, ki bo vonj po travniku nosila s seboj še kak teden.

Tekaška druščina je dobre volje, pred startom smo vedno vsi komiki. "A ti v cilju kar ledeni čaj naročimo, da se ne bo shladil, ko te bo čakal" in podobne izjave si serviramo pred startno črto. Zaženemo se v hrib in kmalu je vsak sam s sabo in svojimi mislimi. Ne moti nas dež, ki nam moči drese, ne moti nas blato, v katerega se lovijo naše noge, uživamo, preprosto uživamo, pa naj se sliši še tako mazohistično.

V cilju sem v treh urah, in čeprav me je veliko kolegov tekačev prehitelo, sem zelo zadovoljen z rezultatom, ne morem pa se predolgo zadrževati v cilju, ker se dan nadaljuje v Salzburgu, do tja pa je treba še priti. Avto seveda ni hotel speljati z mokre trave in za nekaj trenutkov je bilo precej napeto, potem pa sem se odločil za precej nevaren manever in se spustil po hribu navzdol, da dobim zalet in potem obrnem nazaj gor … Na srečo je uspelo. Z Majo sva se dobila kar na počivališču Voklo, kjer se presedem v njen avto. Naslednje tri ure sva na cesti.

V klubu Rock House naju pričaka Fulvio, italijanski del ekipe tolminskega Overjam more than reggae festivala in na hitro pripravimo sceno za nočni Overjam warm up party s Queen Omego in našimi DJ. Zabava traja pozno v noč in mi poskušamo z videi, letaki in nalepkami privabiti čim več ljudi na najlepši festival v Evropi.

/ NEDELJA, 26. MAREC

Z Majo se zbudiva v hotelu in pomanjkanje spanja se pozna na počutju. Šele dosti kasneje ugotovim, da je bila še ena ura manj, saj smo ravno danes ponoči kazalce premaknili na poletni čas. Ampak hotelski zajtrki me vedno spravijo v dobro voljo, predvsem z izborom sveže stisnjenih sokov in sveže zelenjave, ki si jo naložim na pretirano porcijo jajc. Vedno. In tudi danes.

Ta hotel sva izbrala zaradi savne, ampak pred njo imamo s Fulviom še krajši organizacijski sestanek. Tako smo vsaj rekli. Ampak verjetno vedeli že vnaprej, da ne bo krajši. Krajši je bil le obisk velnesa.

Odkrijeva vegetarijansko restavracijo le nekaj minut od hotela. Pričakovanja so velika, realnost hare krišna menza okusov pa naju ne navduši, še manj cifra na računu. Kam smo prišli, moja naslednja investicija bo zagotovo spet v domačo kuhinjo.

Maja me odloži na bencinski in treba je priti čez cesto. Ker je z mano Rea, se ne odločim za prečkanje avtoceste, grem čez pešmost nad avtocesto. Nisem si mislil, da bo to še en trening teka po gozdu, in v avto sva prišla čisto premočena.

Doma ni bilo časa za počitek, Maja in David sta že na zoomu in vadita tekst za sobotni Bob leta. Utrujenost ne pomaga, ampak vseeno je bilo kar produktivno.

/ PONEDELJEK, 27. MAREC

Jutro v pisarni je bilo počasno, po dveh črnih čajih sem še vedno kot cunja. Tipkanje mailov, dogovarjanje za nastope, urejanje FB-dogodkov … Komaj sem čakal, da greva na kosilo in ljubljanska vege opcija je vsekakor boljša od salzburške.

Popoldan se najdemo na predstavitvi knjige o javnem nastopanju Andreje Jernejčič. Omar Naber me je povabil, ker je bil med nastopajočimi, skupaj s Trkajem, Heleno Blagne, Žanom Serčičem in mnogimi drugimi. Smetana pomembnežev v večernih oblekah v premajhnem prostoru, brendiranje knjige na vsakem koraku, TV-zasloni, sponzorji … kar dobro … Verjetno je že tukaj prodala en kup knjig. S podpisom.

Mudi se mi naprej, zvečer nastopim v ljubljanskem Prulčku na open mic večeru. Moja glava je prazna. Pripravil sem nekaj šal, pa se nobene nisem mogel spomniti. Čisto nobene. Zato ogovorim publiko. Improviziram. Lotim se povezovalca Tadeja. Dobim veliko smeha, z nastopom sem vendarle zadovoljen, čeprav je šel v čisto drugo smer, kot sem načrtoval.

/ TOREK, 28. MAREC

Zjutraj z Majo sediva pri kavi in razmišljam, da bi moral biti nekje drugje. Pa ne zato, ker z Majo na kavi ne bi bilo odlično, samo tisti občutek je, da si nekaj pozabil. Zazvoni telefon. "A ste vi že kje blizu? Vas čakamo." Seveda … Intervju na Planet TV.

Pridrvim in že na stopnicah me pričaka maskerka s čopičem. To je bila najhitrejša maska v zgodovini, medtem mi je tonska tehnica pritrdila mikrofonček in že sem bil v studiu. Ostalo je celo pol minute časa, preden so se prižgale kamere, in lahko smo vdihnili. Jaz od teka po stopnicah, voditelja zaradi strahu, kaj bosta delala 10 minut, če me ne bo.

Zvečer spet preskočim trening Krožnik (neuradni tekaški trening okoli Rožnika), tokrat imamo sestanek s skupino Flirrt. Pripravljamo večji koncert oktobra v Ljubljani in delati je treba že zdaj. Razdelimo prve naloge in predebatiramo še nekaj idej za goste. Mene grabi nostalgija, saj smo se dobili v novem lokalu na lokaciji, kjer je pred korono delovala 10ka. Oder v kleti še kar stoji, manjka le še mikrofon …

Ampak moram domov, še ena vaja preko zooma z Majo in Davidom nas čaka, danes moramo povsem dokončati in izpilit tekst, da bomo jutri v KGB-ju le še vadili odrski nastop.

/ SREDA 29. MAREC

V KGB-ju smo se dogovorili za uporabo odra za vajo in pred tem se ujamemo z novinarjem Miho Dajčmanom, da končno spregovorimo o letošnjih voditeljih Boba leta. V soboto ju bomo razkrili in marsikdo bo zanju izvedel šele na dogodku. Naslednje leto bodo vedeli že celo leto. Ker bomo letos naredili odlično in nihče ne bo pomislil na kaj drugega. Malo drugače bo, na tej prireditvi ni bilo voditeljskega para, hkrati pa to ni tisti voditeljski par, ki smo ga vajeni s TV-ekranov. Sta vendar komika, ki vsak po svoje nasmejita, v paru pa bosta toliko boljša.

Zvečer imamo še en open mic v KGB-ju … Avtmigeci je sklop štajerskega promoviranja stand up humorja poimenoval David in danes sem bil prvič del tega. Klemen Bučan je kot povezovalec odlično ogrel publiko in jo potem držal pokonci skozi celoten malo daljši open mic večer. Začeli smo javno vajo za Bob leta in ekipa večerovcev v publiki je bila vidno zadovoljna, pa tudi ostali so se zelo smejali … včasih sicer tudi na nepričakovanih mestih, ampak to je vse super.

Nadaljeval je Blendor Sefaj, potem Alen Mastnak in zaključil sem jaz. Spet podobno kot v Prulčku, ne najdem pripravljenih šal v svojih možganih, ampak to zdaj že vem pred skokom na oder in se odločim za črni set. Lastnica Doda je navdušena in to mi da krila, da je zaključek večera v mojem, črnem stilu. A vseeno mi pri odhodu reče, da lahko naslednjič še malo pojačam to črno, hehe.

/ ČETRTEK, 30. MAREC

Jutro je spet navadno. S Filipom loviva zadnjo minuto, ko je še prav, da se pride v vrtec, grem v pisarno, da preberem maile, in potem sledijo priprave na večerni del.

Še en nastop, danes v ljubljanski Cukrarni, zvezde ob meni so Jan Kreuzer, Stefan Šumanac Šumi in Alen Mastnak. Pod odrom je malo manj ljudi kot na črnem večeru, ampak smo z obiskom vseeno zadovoljni, še bolj pa z odzivom na naše šale. Končno mi je uspelo na oder postaviti tiste, ki jih že tri dni iščem v svoji glavi, končno so dobile mesto na odru, na mikrofonu in v ušesih naših obiskovalcev. Smeh je dal potrditev, splačalo se je počakati nanje.