(DNEVNIK) Odstranimo tudi tisto najmanjšo mejo, ki je včasih največja

Helena Ajdnik
05.10.2019 05:28

Helena Ajdnik je dinamična mama, poslovno dejavna v medijskih vodah, ustanoviteljica in idejna vodja festivala Ptujske zgodbe o kavi, večna optimistka, hedonistka, ljubiteljica potovanj, knjig, filmov in dobrih zgodb, ki jih ponuja življenje. Za dobro jutro vedno spije klasično črno kavo z mislijo Življenje je prekratko, da bi ga vsak dan živeli enako.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ciril Horjak

/ PETEK, 27. SEPTEMBER
S kavo lahko zaužijemo zdravje ali pač ne. To je bila ena izmed ugotovitev, podanih na letošnjem kavarniškem družabnem večeru na temo kave in zdravih dodatkov. Vsako leto imamo pogovor o drugi temi. Spomnim se premiere, leta 2015, ko sta se našemu povabilu na družabni kavarniški večer odzvala dr. Janez Bogataj in dr. Božidar Jezernik. V hotelu Mitra na Ptuju smo sedeli skoraj tri ure, tako zanimiv je bil takrat pogovor o kavi, njenem vplivu in njeni vlogi v družbi. Tudi letošnji pogovor je imel izjemno zanimive sogovornike.
Gostje večera smo bili dr. Aleksandra Pivec, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Janez Vencelj, podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije, Marija Merljak, svetovalka za zdravo prehrano, in moja malenkost. Voditeljsko vlogo je prevzela Nataša Klemenčič Štrukelj iz Čebelarske zveze Slovenije. Za njeno idejo, da se pridejo na Ptuj ob letošnjem festivalu predstavit s projektom "Pijmo kavo in čaj z medom" ter z napihljivim čebelnjakom in virtualnimi očali, ki predstavljajo pomen čebelarstva s povsem druge perspektive, se ji najlepše zahvaljujem. Festival kave in kavarniške kulture Ptujske zgodbe o kavi 2019 smo sicer na Ptuju tradicionalno začeli včeraj, torej v četrtek, in to na prav poseben način.
Odprli smo razstavo motivov novih razglednic našega mesta, ustvarili so jih izbrani ptujski ustvarjalci. Ptuj, mesto kave – 1950 je bila iztočnica in nastala so čudovita dela, ki so že natisnjena na razglednice. Te gredo v prodajo v tednu, ki je pred nami. Na voljo bodo na izbranih prodajnih mestih, na spletu, po hotelskih destinacijah, v turističnoinformacijskih pisarnah … Upam, da bomo od prodaje primerno podprli bodoče aktivnosti festivala in ustvarjalce, ki so se odzvali povabilu. Zato še enkrat hvala, Aleksandra Farazin, Aleksander Fenos, Aleš in Liza Likar, Aleksander Štumberger, Petra Filipič in Kasia Rižnar. Ptuj ima res neverjetno zakladnico umetnosti, ustvarjalnosti, zgodovine, arheologije … in človeškega kapitala in mu od srca želim, da iz nje potegne samo najboljše na poti do EPK 2025.
Odstranimo tudi tisto najmanjšo mejo, ki je včasih največja – vsi jo poznamo, poteka od ene do druge strani naših možganov. Iskreno sem hvaležna vsem, ki ste prisluhnili ideji o novih razglednicah mesta, s katerimi se naš festival in ptujski ustvarjalci poklanjamo prvi pisni omembi mesta pred 1950 leti. Zahvala Mestni občini Ptuj, ki je osebno prisluhnila našim letošnjim idejam, tudi finančno podprla izdajo razglednic, in je medtem že slišala tudi za vse naše izzive za prihodnost. We dream big, če dovolite v angleškem jeziku, oziroma nebo je naša meja. Kaja Lukač, ta dan si s svojo umetnostjo poosebljala bistvo našega festivala. Želim ti, da tvoja ustvarjalnost nikoli ne usahne. Hvala. Peter Vesenjak, hvala, da si s hotelom Mitra vsako leto naš gostitelj.
/ SOBOTA, 28. SEPTEMBER
Zgodnja ura, da bo vse na svojem mestu. Še vedno mi v glavi odzvanja še eno dejstvo z včerajšnjega pogovora: da je vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. In iz glave mi ne gredo besede mojega moža, ko mi je v petek navsezgodaj rekel, čuj, kupil sem karte za finalno tekmo v Parizu. Super, odvrnem. Torej grem jaz v lov za letalskimi kartami. Nekako tako to poteka pri nas doma. Hitro, neboleče, ker se ve, kaj imamo radi, kaj podpiramo in kaj od življenja želimo.
Za Stožice ni bilo časa. Nedelja v Parizu pa se bere kot lušten roman. Festival nadaljujemo z osrednjim dogodkom na Mestnem trgu na Ptuju ob svetovnem dnevu kave, ki ga obeležujemo 1. oktobra. Na voljo je degustacija ptujske Kipertz kave, ČZS predstavlja projekt ‘Pijmo kavo in čaj z medom’, osrednji prireditveni prostor zaseda atraktiven napihljiv čebelnjak, ki z virtualnimi očali predstavlja čebelarstvo na prav poseben način. Predstavlja se 3. A Gimnazije Ptuj s projektom ozaveščanja o pomenu čebelarstva, Ekonomska šola – ŠC Ptuj z učnim podjetjem ‘Up coffee & cups po naše’, obiskovalcem je na voljo slikarska kolonija 'Vzemi čopič in ustvarjaj' ter animacija za otroke 'Izdelaj svojo čebelico'. Vreme igra z nami. Tudi letalski iskalniki. Imava dokaj ugoden let, a prvo letališče ni najbližje. Nebo je meja, a ne?
/ NEDELJA, 29. SEPTEMBER 
Noč na poti. Destinacija München. Končni cilj Pariz. In finale EP v odbojki. Ko greš podpirat slovenske športnike ‘iz danes na jutri’, ni časa za turistične oglede. Prišla sva, da bi prisostvovala tekmi leta naših odbojkarjev. Za vse ostalo bo še čas. V dvorani je peklensko. Slovenskih navijačev ogromno. Med tekmo dobiva sporočilo: vaš let iz Pariza za Düsseldorf je anuliran. Očitno se je po vseh letih brezskrbnih potovanj tudi to moralo enkrat zgoditi. In kakor hitro sva spila prvi deci navijaške pijače z družbi slovenskih navijačev, tako hitro sva po tekmi rešila zaplet z odpovedanim letom. Fantje, za naju ste zlati. Hvala za vse te občutke veselja in izjemnega ponosa.
/ PONEDELJEK, 30. SEPTEMBER
Če že ni bilo Eifflovega stolpa in Elizejskih poljan, pa se je na mojem krožniku znašel vsaj tipičen brioš. No, saj tudi pogled na Notre Dame šteje. A v danem trenutku je bilo to povsem dovolj. Namesto v Düsseldorf sva letela v Hamburg, ki je po mojem mnenju nemška prestolnica kave in mesto, ki se ga res splača videti.
/ TOREK, 1. OKTOBER
Danes je mednarodni dan kave. Svojo najljubšo spremljevalko juter, črno brez dodatkov, si nesem na zrak. Globoko zadiham in si rečem: danes bo dober dan. Pocartam našo psičko Miko, še ne eno leto staro rodovniško labradorko. Kako lepo je, če imaš možnost otroku omogočiti odraščanje z živaljo, za katero celotna družina skrbi odgovorno, z vso ljubeznijo. Res je popestrila naše življenje. Moje pa še posebno, ker psa nikoli nisem imela. Cela dva dneva se nisva videli, začetek festivala je terjal mojo polno prisotnost. Mikino veselje je bilo nepopisno, moja kava pa povsod po tleh. Potem sva bili na tleh še midve. Otroci in živali se ne pretvarjajo. Sem v zmoti z mislijo, da smo tega sposobni le odrasli? Dan mineva hitreje, kot bi si želela. Čakajo me priprave na Ljubljana forum 2019, kjer moderiram četrtkov dopoldanski program. Gre za vsakoletno srečanje, ki združuje znanje in izkušnje upravljanja mesta ter opredeli ključna področja, vizije in strategije prihodnjega razvoja mest. Blaž Golob, vse čestitke za vložen trud in delo. Moje misli so del dneva še vedno pri festivalu. Čakata me končno poročilo in zaveza k pravični trgovini. Obstaja namreč spletna kavna zaobljuba, o kateri menim, da bi jo ljubitelji kave enostavno morali podpisati v podporo manjšim pridelovalcem. Ste vedeli, da ljudje po svetu dnevno popijejo približno tri milijarde skodelic kave in da naj bi po nekaterih neodvisnih raziskavah od slabih treh evrov za skodelico manjši pridelovalci zaslužili zgolj en cent? Se ob pitju kave vprašamo, od kod je, kdo je obiral zrna, koliko so pridelovalci za svoje delo zaslužili, kaj bo s kavovci ob takih klimatskih spremembah čez 50 let? Verjetno ne. Kava je postala samoumevna. Tako kot številne druge stvari v življenju.
/ SREDA, 2. OKTOBER
Nočne ure s torka na sredo so bile delovne, preživela sem jih za mikrofonom nočnega programa Radia SI. Jutra nisem takoj namenila spanju, tam do 9. ure je bilo treba urediti še nekaj zadev, potem pa sem si privoščila nekaj ur spanja. Sledile so priprave za odhod v Ljubljano. Izbrala sem vlak, s kar tremi prestopi, hjoj ... in najslabši možen termin (edini, ki mi je ustrezal), ker je lilo kot iz škafa, jaz pa natovorjena kot mula. A jutranji odhod z avtomobilom je bil tokrat nemogoč. Verjetno bi v tem primeru morala s Ptuja štartati ob 4. uri. Pot do Ljubljane s štajerskega konca postaja vedno bolj naporna. Kapo dol tistim, ki to počnete vsak dan. No, na koncu je polovica poti do prestolnice potekala celo z avtobusom. Zahvala sprevodniku na vlaku, ki mi je omenil, da je verjetno najbolje, da poleg Pragerskega prestopim še v Celju in grem od tam naprej z avtobusom. Resno? Ja, ker boste v Ljubljani uro prej. Podpišem. Ljubljano je vedno lepo obiskati. Skočim na hiter večerni sprehod po starem delu mestu, študenti so se vrnili v mesto, nekaj malega pojem in se želim kar se da hitro zavleči v veliko hotelsko posteljo. Uspe mi proti 2. uri, ko sem res prepričana, da imam za jutri vse pripravljeno. Le izbrane garderobe ne. Tipičen izziv, s katerim se ubadamo (verjetno) samo ženske.
/ ČETRTEK, 3. OKTOBER
Huh, zgodnja ura ... Časa za jutranji sprehod po Ljubljani ni bilo. Zaključuje se naporen teden in bujenje pred šesto mi danes ni pogodu. A je neizogibno. Čaka me izjemno pomemben dogodek, na katerem prevzemam voditeljske niti. Zato grem raje še enkrat skozi vso zahtevnejšo angleško terminologijo in se odpravim na Ljubljanski grad. Dear ladies and gentleman, welcome in Slovenia!

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta