/ PETEK, 19. JANUAR
"Figure oživijo tako, da jih premikaš!" mi je pred dnevi navdušeno dejala hčerka, ko sva pred spanjem in obveznim branjem pravljice, pri katerem ritualno sodelujemo vsi družinski člani in se ob tem skupaj popeljemo v samo naš pravljični svet, vadili poteze in obnavljali pravila šaha. Skakača sta preskakovala in požirala kmetke, kraljev in damin lovec sta neutrudno tekala po diagonalah, med sabo so se neusmiljeno napadale bele in črne trdnjave. Izvesti je bilo treba še rokado in promocijo, če je le mogoče v damo, in me za konec seveda obvezno matirati. Bili sva kakor učitelj in tisti mali plišasti medvedek, ki se imenuje Piki in piše Jakob, le da je bila hčerka učiteljica, jaz pa sem skušala posnemati vsako njeno potezo, akoravno šahovskih figur nisem dobesedno požirala.
Figure oživijo tako, da jih premikaš … Kakor skozi branja pred mojimi notranjimi očmi in ušesi nenehoma oživljajo nekdanji liki, situacije, časi in kraji, ki so zato vselej tudi moji in prek katerih se mi vedno znova odpirajo vrata v nepregledna prostranstva in širjave. Ob tem pa se vame skoraj vedno naseli še občutek duhovne povezanosti s pravim avtorjem, da nekaj v meni rahlo vzvalovi, se tam v dalji premakne. Vzdrhti.
Kakor je vzdrhtevalo, ko sem z nekim posebnim spoštovanjem hodila po Tavčarjevi Poljanski dolini in med gorami in se mi je zdelo, da v dolu slišim godce, ki živahno in okroglo piskajo na svoje piščali, in da bom zdaj zdaj srečala ubogega tržaškega Tomažka, da bi mu ponudila sladko rumeno hruško. Domala enak občutek me je navdajal tudi, ko sem stopala proti grobnici Tavčarjevih na Visokem in s hribčka z roba gozda zrla proti kmečkemu dvorcu, kjer so bili nekdaj gospodarili Khallani in kjer je svoje mesto pod soncem naposled našla Agata, ter se pri tem kakor Georgius Postumus spraševala, ali so vsi našli božjega usmiljenja. Zraven pa čutila, da so z mano.
Delam bilanco praznovanja Tavčarjevega leta vse od uvodnega srečanja s kreativkama Majo in Uršo (sijajen program za praznovanje jubilejnega leta je namreč pripravila prav Kreativna baza) prek srečevanj z najrazličnejšimi ljudmi, s katerimi sem stkala lepa poznanstva, do ur in ur, ki sem jih presedela za domačim računalnikom in v arhivu, da bi iz koščkov sestavila zgodbo o malem kralju. Usta mi lezejo v zadovoljen nasmeh. Na polici moja knjiga o vélikem Poljancu. Na mizici škatlica z broško tete Franje. Krpanka prijetnih spominov v meni. Hvaležna.
/ SOBOTA, 20. JANUAR
Prebudili smo se v zasneženo belo jutro. Otroci so se ves popoldan drsali po hribu. Podoben je tistemu za hišo mojih staršev, ki sta me na male Elanove smučke postavila, ko sem imela kaka tri leta. Spominjam se, kako je v tistih letih pri nas zapadlo vsaj meter snega in smo otroci (najtrdnejše jedro ekipe so poleg moje malenkosti sestavljali še moj brat, Jana in Aleš) kopali tunele, delali bunkerje, gradove, snežake in se kepali, pa tudi, kako me je bil Tonko med delovnimi dopoldnevi ob vznožju občudoval, ko sem se spuščala.
Danes sva midva občudovala svoje otroke in z belo odejo prekrito pokrajino, nad katero so krožniki in lopate za sankanje dvigovali snežni prš in je bila prepojena z otroškim smehom in vriščem. Zaključek dneva pa okronali s krepčilnim belim mlečnim močnikom, ki je čudovito zadišal!
Dan je bil popoln.
/ NEDELJA, 21. JANUAR
Nedelja je. Nedelje naravnost obožujem. Ker so samo naše in ker na ta dan ustvarjam v kuhinji in se družim z najbližjimi. In četudi niti pri nas že dolgo več ne velja delitev na delo in dom, vendar še naprej prisegamo na tradicionalno delitev nekaterih ženskih in moških opravil. To pomeni, da je v kuhinji povečini chef mama, medtem ko tatu pritičejo bolj tehnična, a tudi nekatera druga gospodinjska opravila. Tako mi je preprosto všeč.
Kakor najbolj zagnana kuharica mešam najrazličnejše začimbe … vtiram, mariniram … lupim, sekljam … "Lupimo in čistimo,/ribamo, sekljamo,/strgamo, pasiramo,/kuhano vam damo." Na misel mi hodita melodija in besedilo iz legendarne televizijske reklame iz osemdesetih let, za slastno otroško kašico Frutek namreč. Če me spomin ne vara, jo je pel Tomo Jurak. Pravzaprav sem zdaj prepričana, da ji je glas posodil pevec in kitarist enako legendarne glasbene skupine Gu-gu, ki prepeva tudi pesem Sam po parku …
Medtem so svoje kosilo in obvezen posladek na mehki puhasti preprogi v dnevni sobi že dobili nekateri plišasti prebivalci našega doma. Nepogrešljivi Purček, ki je ime dobil po mestni državici v jugovzhodni Aziji, kjer smo se mudili pred kakimi petimi leti, medvedka Zala, ki jo je prinesel sv. Miklavž, sibirski haski, ki mu je pač ime Haski, ter Majmunčiči, kakor pravimo srčkanim opicam iz blaga, ki smo jih kupili na počitnicah v Dalmaciji in se znajo za mizo prav lepo obnašati.
V vrvežu zvokov, vonjav, barv in oblik je vznemirljivo in veselo.
/ PONEDELJEK, 22. JANUAR
Kette! Skoraj bi pozabila nanj. V petek je minilo sto oseminštirideset let od njegovega rojstva. (Ta dan ima tudi zame čisto poseben pomen.) Ne vem, zakaj mi je to navsezgodaj in ob vstopu v domači kabinet, moje Dutovlje, šinilo v misel. S police pri pisalni mizi na kratko vzamem Poezije, lepo ohranjeno izdajo iz leta 1900, ki sem jo nedavno dobila v razveseljiv dar. "Popolnitev bodi moj edini vzor,/luč, resnica moje delovanje!" Kakšno čudovito življenjsko vodilo! Na polici stoji še ena precej zmahana izdaja Kettejevih pesmi, ki mi je bila prav tako zaupana v skrb. Premišljam. Dvoje domala enakih izdaj in vendar dvoje povsem različnih življenjskih situacij.
Luč, resnica. Resnica, svoboda, pravica. Znova sem zastavila pero za tržaškega velikana iz mesta v zalivu. In se znova ovedla, kako neznansko pomembno je, da se po tej maksimi zares ravnamo zlasti tisti, ki nam je dan privilegij, da se dotikamo njegovega neprecenljivega pisateljskega in pričevalskega opusa. Da, sledeč premočrtnosti njegovega neutrudljivega boja in et(n)ični pokončnosti, torej nismo uboge in kloneče travne bilke, ampak močna in pokončna stebla. Da pogumno uresničujemo svojo voljo. Kaj sploh pomeni ravnati pogumno? Da storiš tako, kakor misliš, da je prav(ično), ne da bi vedel, kakšne posledice te čakajo. S temile besedami, zapisanimi 1969. leta, ki so me stresle do mozga in mi zlezle globoko pod kožo že ob prvem branju, je Pahorjevo pogumno in ustvarjalno dejanje v pismu pohvalil njegov prijatelj, eden največjih slovenskih prevajalcev Janez Gradišnik. Med drugim prevajalec monumentalnega in fragmentarnega romana, ki to ni, Mož brez posebnosti namreč. Lahko bi ga brala znova in znova.
Nad Atlantikom je bil barometrski minimum … Musilovska čarovnija besed ob hkratnem vtisu, da se ni mogoče ničesar oprijeti … da se, kakor je dejal moj profesor, povsod ugreza, da ni dna …
Pisal mi je Adrijan, sin, dedič in varuh opusa Borisa Pahorja, kar mi vliva novih upov in moči za nadaljnje delo.
Bil je lep januarski dan leta 2024.
/ TOREK, 23. JANUAR
Gledam na koledar. Kmalu bo pust. Moram si napraviti zaznamek za obisk pri šivilji, da bo lahko pravočasno skrajšala princeskino obleko, kupiti bo treba piščalko za policista in najbrž urediti še kako reč. Letos bo pustni torek na rojstni dan naše Ive, kar bi odlično sovpadlo z njenim špasnim značajem. Vendar bo letos prvič brez nje, ki pa vendarle je in bo vselej tu. Po šolskem pouku bi kot vsakič namaškirani odšli tudi k njej. Z vrečko z barvitimi papirčki, ki bi jih v njeni topli izbi s šporgetom vrgli v zrak, da bi bilo naokrog vse pisano, in se smejali. Ona pa se ne bi prav nič jezila, ampak z nami veselila. In ljubkovalno rekla: "Otroci moji!" Potem bi morali sesti za pogrnjeno mizo in jesti. Bomo pa zato, kakor že večkrat poprej, v njeni kuhinji navili mehansko leseno uro s kukavico, ki odšteva čas, obešeno nad televizijsko omarico, in si predstavljali, da nas gleda. Ljubeča navzočnost.
Dan je bil obogaten s knjigami (z Bibi in Gustijem smo "prezvijačili" hrib), risanimi filmi in kockami, iz katerih sta zrasla hiška in čarobna ladja s palmo. Bi si človek lahko zaželel še kaj lepšega?
/ SREDA, 24. JANUAR
Ves dan je bil v znamenju slavnostne podelitve nazivov redna profesorica in redni profesor v čudoviti stavbi nekdanjega deželnega dvorca, prijetne rdečine svečanih preprog in dvorane, nad katero so bogati lestenci oddajali nežno svetlobo, ter občutka bližine najbližjih. Gotovo da je naziv redne profesorice svojevrsten vrhunec dosedanje akademske kariere, ob katerem začutiš posebno zadoščenje. Toda … Treba je odkrivati nove ustvarjalne načine in izvirne ideje. Delati dalje. Rasti v modrosti. Vztrajno.
/ ČETRTEK, 25. JANUAR
Vstajanje je zame precejšen izziv. Nisem zgodnjejutranji človek. Budilko na telefonu vsaj pol ure preklapljam. Skodelica kave. Z mlekom. Takšna, ki jo je rad pil tudi Tavčar; kot študent. Čakajo me izpiti. Dan začinim z nekaj vrsticami iz Timmermansovega Pietra Bruegla z nenavadno slikovitim jezikovnim izrazom in si skušam predstavljati, kako z male rožnate breskve pronicata sonce in dež. Četrt na sedem. Moram na pot.
Morda bom začela redneje pisati dnevnik. Ali pa tudi ne.
Urška Perenič, mama in premišljevalka o literaturi, klasično razpoložena občudovalka umetnosti, zlasti besedne, ljubiteljica čistih oblik in žlahtne preprostosti, univerzitetna profesorica in literarna zgodovinarka, ki se ne pusti upogibati, se vztrajno uri v hvaležnosti in nadvse veseli tega, kar ima.
