Ob nedavno obeleženem jubileju, 100. obletnici izida planinsko-turističnega vodnika Pohorje avtorja Rudolfa Badjure in priložnostni razstavi, ki je bila v juniju na ogled v razstavišču v Trafiki v mariborskem Mestnem parku, je bil razstavljen tudi Badjurov Zimski vodnik po Sloveniji, eden prvih smučarskih vodnikov in priročnikov pri nas, ki je izšel leta 1934. Ob uvodni besedi sta fotografija in kratek zapis v spomin na Bogumila Brinška, ki ga imenuje "prvega slovenskega zimsko-alpinskega fotografa" ter "prijatelja in tovariša na smučkah" in se ga spominja ob 20. obletnici njegove smrti na bojnem polju.
Kdo je bil Bogumil Brinšek
Po ljudski šoli v domačem Trnovem (danes mestna četrt del Ilirske Bistrice) in realki v Ljubljani se je leta 1884 rojeni Brinšek zaposlil kot uradnik v finančnem ravnateljstvu v Ljubljani. Kot amaterski fotograf in planinec je postal osrednja osebnost druščine Dren, ki sta jo 1907 ustanovila z Rudolfom Badjuro. Drenovci, mladi izobraženci, katerih idejno vodilo je bilo osvojiti vrhove slovenskih gora pred nemškimi alpinisti, so bili začetniki sodobnega alpinizma na Slovenskem. Uspešno je premagal mnoge do tedaj še nepremagane gorske smeri v naših gorah. V Kamniških Alpah, v severnem ostenju Planine se po njem imenuje zahtevna plezalna smer - Brinškov kamin. Njegove planinske fotografije so bile objavljene v Planinskem vestniku ter reviji Dom in svet, pripravljal je tudi fotografske razstave. Bil je med ustanovitelji prvega fotoamaterskega društva v Ljubljani. Žal je njegovo delo tragično prekinila prva svetovna vojna, saj je že v prvih dneh spopadov padel kot rezervni poročnik avstro-ogrske vojske. Bogumil Brinšek velja za enega od začetnikov slovenskega alpinizma in gorske umetniške fotografije ter enega prvih slovenskih jamskih fotografov. Rodil se je pred 140 leti (10. avgusta 1884) v Trnovem pri Ilirski Bistrici
Prvi na vrhovih slovenskih alpskih gora in v globinah kraškega podzemlja
Leta 1907 sta, kot v delu Smučar pred stotimi leti (1924) piše Rudolf Badjura, začela snovati društvo Dren, ki je spodbujalo gorništvo in alpinizem, smučanje, označevanje planinskih poti, podžigala pa jih je tudi zavest, da so prav oni poklicani k temu, da osvojijo vrhove slovenskih gora po še neznanih smereh pred nemško-avstrijskimi alpinisti. Drenovci, ki veljajo za začetnike alpinizma na Slovenskem, so poleti 1911 prvi brez pomoči vodnikov preplezali severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska smer, in v zimi, ki je sledila, prvi opravili zimski vzpon do zaledenelega Aljaževega stolpa.
Rudolf Badjura še piše, da sta z Brinškom 24. februarja 1907 napravila prvi skupni zimski izlet s krpljami na Sv. Ahac pri Turjaku. Na močno zasneženi Snežnik sta se povzpela 30. marca, 4. in 5. januarja 1908 sta bila na Kamniškem sedlu. O vzponih, predvsem pa o zimski naravi, govorijo osupljive fotografije, ki so navduševale na razstavah po Ljubljani in v nekaterih revijah, predvsem v Planinskem vestniku, Domu in svetu, Ilustriranem Slovencu ter v knjigah Rudolfa Badjure in drugih avtorjev, predvsem Pavla Kunaverja (1889-1988) in Evgena Lovšina (1895-1987).
Leta 1908 sta, kot piše Planinski vestnik, prvič skupaj razstavljala planinske fotografije: "Jako marljiva amaterja Badjura in Brinšek sta razstavila veliko zbirko planinskih slik. Izmed teh so nas zanimale posebno one iz pogorja Košutine, Krvavca, katere smo sedaj prvikrat imeli priliko občudovati po fotografijah."
Ko je bilo leta 1910 v Ljubljani ustanovljeno Društvo za raziskovanje jam, je njegov tajnik, geograf dr. Josip Cerk (1881-1912) k sodelovanju povabil tudi Brinška in drenovce. Izkazali so se z raziskovanjem jam po dolenjskem krasu in prav Brinšek je bil najpogosteje med tistimi, ki so se prvi spustili v neznane globine. Bil pa je tudi prvi, ki je - ne samo na vrhove gora, pač pa tudi v kraško podzemlje - stopal s tedaj okornim fotografskim aparatom 10x15 cm, stojalom in omotom steklenih želatinastih plošč. Da je lahko fotografiral, je kraško podzemlje razsvetljeval z magnezijevim trakom, praviloma ovitim okoli kladiva. Ohranjenih je 131 njegovih fotografij, od tega dvainšestdeset motivov s slovenskega Krasa in pet s hercegovskega. Brinšek je bil leta 1913 kot rezervni pehotni častnik avstro-ogrske armade na vojaških vajah v Hercegovini, od koder se je vrnil s fotografijami tamkajšnjega krasa.
“Kdaj neki se bode moglo dopovedati ljudem, naj ne pustošijo jam?"
Prav Brinšek in Badjura sta v Planinskem vestniku leta 1908 tudi prva opozorila na nesprejemljivo in še do današnjih dni neizkoreninjeno početje - ropanje kraškega podzemlja, na lomljenje kapnikov in njihovo prodajo na stojnicah pred Postojnsko jamo. "Žal le, da je ta 'postojnska kupčija' dovoljena! Kakor da je kapnik roža, ki čez leto dni zopet zraste! Kdaj neki se bode moglo dopovedati ljudem, naj ne pustošijo jam, kdaj neki se bode pač vendar kaj poskrbelo za varstvo divnih naših jam?"
Smrt ob Drini
Prizadevanja mladih navdušencev je leta 1914 bridko prekinila vojna. Bogumil Brinšek je bil kot rezervni častnik poslan na srbsko bojišče, kjer je pri kraju Krupanj v Srbiji padel že 15. septembra. O njegovi smrti je Pavel Kunaver leta 1975 v Planinskem vestniku zapisal: "Način smrti priča o njegovi dobrodušnosti: zlezel je iz strelskega jarka, se usedel na kup prsti in si začel zvijati cigareto - verjetno je mislil, da v vojaka s cigareto v ustih nihče ne bo meril ... Po ga je ostrostrelec vzel na muho in krogla je predrla njegovo dobro srce. Ubila je dobrega človeka, smrtno pa je zadela tudi našo družbico, drenovce. Vojna nas je ponesla na vse strani, po njej pa se nismo več združili. Le Brinšek je vsakemu do danes ostal v čudovito lepem spominu, mnogim prvim skalašem pa vzor planinca."
“Vreme kaže še precej koristno, vendar nič gotovega"
Skoraj 140 let po Brinškovem rojstvu in 110 let po smrti, prav v času Badjurove razstave v Trafiki ob parku, se je Roku Kajzerju, uredniku Večerove priloge V soboto, nasmehnila sreča skorajda zakladne najdbe. Na trgu razglednic se je pojavil orumenel primerek planinskega motiva Kamniško-Savinjskih Alp s prisrčno kratkim sporočilom, poslanim iz Kranjske Gore, in osupljivim spoznanjem - tako pisca in pošiljatelja kot naslovnik nastopajo v pričujočem zapisu.
Z razglednico sta Badjura in Brinšek sporočila dr. Josipu Cerku, geografu, zgodovinarju in tajniku leta 1910 ustanovljenega Društva za raziskovanje podzemnih jam in kolegu društva Dren, da sta srečno prispela v Kranjsko Goro, da je tam vreme namenu njunega obiska "koristno", a nič kaj gotovo oziroma obetavno. Primerjava sloga podpisa in kratkega pozdravnega zapisa razkriva, da gre za Brinškovo pisavo. Žal poštni žig ne razkriva datuma, kdaj je bila razglednica odposlana, gotovo pa v času od začetka povezovanja drenovcev leta 1907 in nesrečnim dogodkom pet let pozneje.
Zlezel je iz strelskega jarka, se usedel na kup prsti in si začel zvijati cigareto - verjetno je mislil, da v vojaka s cigareto v ustih nihče ne bo meril …
Tako lahko sklepamo po tragični usodi profesorja Josipa Cerka, ki se je rodil leta 1881 v Cerkovski vasi nad Logatcem, študiral na Dunaju in od leta 1907 poučeval v Ljubljani. Tridesetletni gorniško navdušeni profesor se je smrtno ponesrečil med velikonočnimi počitnicami leta 1912, ko je peljal skupino svojih dijakov na Stol. Med vzponom se je vreme naglo poslabšalo. Skušal je pomagati dvema dijakoma, ki jima je spodrsnilo, a ga je sunek vetra odnesel preko zaledenelega pobočja v prepad. Tudi ta tragični dogodek je prispeval, da so 16. junija 1912 v Kranjski Gori ustanovili prvo gorsko reševalno službo v Sloveniji.
Na Josipa Cerka danes spominja Cerkova ulica v Ljubljani, ki so ji to ime leta 1941 dale italijanske okupacijske oblasti, ko so preimenovale ulico od leta 1933 poimenovano po pravniku in predvojnem liberalnem politiku dr. Gregorju Žerjavu.
Toliko - in še več - sporočila lahko z razdalje krepkega stoletja v današnji čas prinese ohranjena orumenela razglednica s povsem vsakdanjim sporočilom, dvema znamenitima podpisoma in znanim naslovnikom. Z najdbo je postala kamenček več v mozaiku spominjanja na srčne in predane ljudi, ki jih je ljubezen do domovine in neznanega v njej gnala po neuhojenih poteh v alpske višave in skozi brezna v kraške globeli. S poklonom jim več kot stoletje pozneje sporočamo, da še zdaleč niso bili "osvajalci nekoristnega sveta", pač ljudje z vizijo in cilji.
Smo jim v digitalni dobi potrganih človeških vezi, sebičnih značajev in drugačnih prioritet sploh še približno podobni ali pa se jim lahko onstran časa zgolj spoštljivo čudimo?
