Prostovoljka hospica sem že petnajst let in to so moja najbogatejša leta. Od umirajočih sem se največ naučila, v tihem sedenju ob njih največ slišala in ob zrenju mrtvih teles največ razumela. Razumela, kaj je življenje. Kaj je v življenju resnično pomembno, kaj manj in kaj je povsem nepomembno. Dojela, da smrt ni konec, temveč naravni del življenja, in kakor živimo, tako tudi umremo. Potovati z umirajočimi v kraj Luči in Enosti je potemtakem mojstrska šola življenja, za katero sem globoko globoko hvaležna.
Veliko zgodb o poslavljanju je v mojem srčnem spominu, veliko! Prve ne bom pozabila nikoli. Moje prvo spremljanje se je godilo v delavski hiški s kuhinjo in sobo, v kateri je ležala umirajoča, razjedena od raka. Nenehno je stokala, saj jo je vse bolelo, prosila je smrt … Hospic so vključili veliko prepozno za mirno odhajanje … Ne vem, od kod sem jemala, zelena začetnica, moč, da sem sedela ob njej, jo držala za roko in poslušala presunljivo stokanje ter vonjala razpadajoče črevo … Ko je zaspala, sem se pri sorodnici v kuhinji zanimala, kdaj se ji je zgodilo kaj lepega, česar bi se lahko spomnila. Da je bila najbolj srečna kot mlado dekle na nekem plesu, ko je ponjo prišel simpatičen fant, s katerim sta se zavrtela. Prosila sem za čim več podrobnosti, in ko sem zaslišala presunljivo stokanje, sem odhitela k bolnici, spet sedla k njej, jo nežno božala po obrazu in ji govorila, naj se spomni tistega dne, ko je odšla na ples tja in tja, kako lepo je bilo … Na obraz se ji je narisal nasmeh in nehala je stokati. Opazila sem, da so prihajale na obisk ženske, s katerimi je delala v tovarni, in sem ji govorila, kako rade jo imajo, naj se spomni, kaj lepega so skupaj doživele … Zazibala se je v spomine in v miren sen … Jaz pa sem se prepričala, kako pomembno je nabirati lepe trenutke na ogrlico spomina, saj so biseri teh doživetij svetleči in zažarijo vedno znova, ko se spomnimo nanje. Zato radostno nabiram take bisere, da jih bom gledala in odnesla tja čez …
Od umirajočih sem se največ naučila, v tihem sedenju ob njih največ slišala in ob zrenju mrtvih teles največ razumela. Razumela, kaj je življenje
Najbolj presunljiva zgodba pa je iz hiše hospica, v kateri je nekega septembra umiralo dekle; zdravnik ji je povedal, da odhaja. Medicinska sestra, naše sonce s. Emanuela, je videla solze, ki so stekle po licu krhkega bitja. Nežno jo je vprašala: "Bi si vi še kaj želeli?" Dekle ji je reklo: "Sem upala, da bom dočakala božič. Tako sem se ga veselila …"
Sestra je sprožila hitro akcijo: okrasitev božičnega drevesca, peko dišeče potice in božičnega kruha, socialna delavka je sklicala sorodnike. Popoldne sredi septembra je dišala vsa hiša po potici in svečah, v sobi umirajoče s prelepo smrečico, polno zlatih in rdečih krogel, pod katero so bile postavljene jaslice, so se gnetli sorodniki in zanjo peli božične pesmi. Dobila je darilo, prelepo darilo: prosojno belo bluzico z nabranimi rokavci, kot bi jo sneli angelu z nevidnega telesa na božični večer.
Bila je srečna. Na njen obraz se je naselila mila lepota. Nežno ji je obarvala bleda lica, ji prižgala sij v očeh, jo oblila s toplino in radostjo, da je pelo njeno srce. Mama je ostala z njo, ko so drugi že odšli v noč, kot sta bili skupaj v otroštvu na božični večer. Legli sta k počitku in njeno bolno telo je ohranilo spomin na božič, njen najljubši praznik. Ah, kako lepo ga je proslavila ta septembrski dan med svojimi ljubimi! Njena duša je bila objeta in vedela je, da ni sama.
Ko je zjutraj sestra nalahno odprla vrata, je videla dekle z nasmehom na ustnicah. A pljuča se niso dvigovala, nosnice se niso več širile. Bila je mrtva. V krsto so jo položili v tisti prosojni beli bluzici z nabranimi rokavci. Bila je nebeško lepa, kot so angeli na božični večer.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
