Predsednik Amerike Joe Biden je talibane v brezčutnem govoru opozoril, da jih bo doletela strašna vojaška kazen, če skrivijo las enemu samemu Američanu, ki beži iz Kabula. Kot da vojne ni konec. Moralo bi ga skrbeti za Afganistance, ki jih je prepustil usodi. Za počep zahodne vojaške moči pred lokalno versko milico, ki prakticira politični islam, je okrivil Afganistance. "Ameriške enote se ne morejo in ne smejo boriti v vojni in umirati v vojni, v kateri se afganistanske enote nočejo boriti." Kot da bi bili Afganistanci najeli ameriško vojsko, ne pa obratno. Nenavaden iztek vojaške avanture, ki se je pred 20 leti začela prav z navdušenjem nad borbo proti komurkoli. "Dogodki, ki jih spremljamo, so žalosten dokaz, da nobena količina vojaške sile nikoli ne bi mogla zagotoviti stabilnega, enotnega in varnega Afganistana, ki ga iz zgodovine poznamo kot pokopališče imperijev." Če spomin ne vara, je to prvi ameriški predsednik, ki je vojno označil za imperialno.
Po 20 letih tam, kjer so bili Rusi po desetih
Oglasil se je tudi prejšnji imperij. Ruski veleposlanik Dmitrij Žirnov, ki je ostal v Kabulu, je talibane vsaj pohvalil, da "se v mestu obnašajo odgovorno in civilizirano". Za zdaj. Pričakoval je divjaštvo. Zunanji minister Sergej Lavrov je v Kaliningradu – od vseh krajev na svetu – skoraj z obžalovanjem ugotovil, da so prvi znaki pozitivni. "Talibani v Kabulu govorijo, da bodo poslušali tudi mnenja drugih, in tako ravnajo." Nihče jih ne prizna, vsi so sumničavi. Talibani se obnašajo v nasprotju s pričakovanji. Kot da po 20 letih o njih nihče ničesar ne ve. Za Afganistance je poteklo še veliko več kot 20 let. Oni se z okupacijami in osvoboditvami ukvarjajo 40 let. Njihove izkušnje so dolgoročne. Talibani so epizoda v njihovem življenju. Vendar pomembna epizoda. Podoba je zdaj zrcalna. Tudi talibani ne verjamejo, da se bo zahod obnašal civilizirano in poslušal mnenja drugih.
Kdo v Kabulu lahko komu razlaga, kaj je civilizirano obnašanje, je zanimivo akademsko vprašanje. Talibani ob prihodu v mesto niso porušili ničesar. Ko je sovjetska vojska odšla iz Afganistana, so milice mudžahidov v državljanski vojni v treh letih porušile pol Kabula, drugo polovico pa izropale. Red so leta 1995 vzpostavili šele talibani. Red je bil strašen, vendar je bil dediščina ruske okupacije in plemenskih milic, ki so jih med desetletno sovjetsko okupacijo oborožili in plačevali Američani.
Res pa je, da so se Sovjeti po desetih letih okupacije – v nasprotju z Američani – leta 1989 umaknili urejeno in so za seboj pustili delujočo vlado, ki je vztrajala še tri leta. Zadnji poveljnik sovjetskih sil, general Boris Gromov, je vse svoje tanke v dolgi koloni podnevi umaknil čez Most miru, ki še danes vodi v Tadžikistan. Peš je šel čez most za tanki in bil zadnji sovjetski vojak, ki je zapustil Afganistan. Vendar ga je tudi on zapustil kot poveljnik poražene vojske. Le da so ga premagali poveljniki milic, kot so Abdul Rašid Dostum, Ismail Khan, Abdul Rahim Wardak in Atta Muhammad Noor, ki so jih talibani porazili pred 25 leti, Američani pa pred 20 leti ponovno pripeljali na oblast. Prejšnji teden so se predali talibanom ali pobegnili pred njimi. Le Dostum še vztraja v dolini Panjšir, ki je nikoli ni uspelo zasesti ne Britancem ne Rusom ne Američanom.
Umik ameriških sil pa tokrat ni bil ponovitev umika Rusov. Talibani imajo daljši zgodovinski spomin. Izpeljali so sijajno ponovitev konca ameriške vojne v Vietnamu iz leta 1975. Takrat se je ves svet čudil velikim dvomotornim helikopterjem, ki so s strehe ameriškega veleposlaništva v prestolnici Južnega Vietnama na letalonosilke odvažali panične ljudi. Isti helikopterji so z ameriškega veleposlaništva v Kabulu odvažali ljudi na letališče, še zadnje zatočišče vseh, ki morajo bežati. Južnovietnamski uporniki in vojska Severnega Vietnama so v bliskoviti ofenzivi v nekaj dneh s podeželja prišli v središče Sajgona, kljub napovedim, da bo obramba mesta zdržala še vsaj nekaj tednov. Dobro oborožena južnovietnamska vojska, ki so jo Američani urili vse desetletje, je izginila, kot da je nikoli ni bilo. Vietnamci, ki so sodelovali z Američani, so plezali na zadnje helikopterje, tako kot so afganistanski prevajalci 46 let kasneje plezali na odhajajoča ameriška letala.
Zadnjemu poveljniku ameriških sil v Afganistanu, generalu Austinu Millerju, je bilo preveč mučno, da bi komentiral nasprotnikovo zmago. Pričakovali pa bi, da bo vsaj general Stanley McChrystal, ki je na ukaz predsednika Baracka Obame pred desetletjem organiziral silovito ofenzivo za dokončno uničenje talibanov, pokazal nekaj spoštovanja do nasprotnika. McChrystal in general David Petraeus sta že v Iraku razumela, da je vojna proti islamskim teritorialnim enotam resna stvar in da nasprotnika ne gre podcenjevati. Zanje sta izdelala posebno strategijo. Pa vendar je bil McChrystal v Afganistanu optimističen. "Zmagali bomo," je odločno napovedal leta 2009, ko je dobil dodatnih 40.000 vojakov. Zanašal se je na to, da je za Američane bojišče transparentno. Sateliti, letala, droni in komunikacijska sredstva so podnevi in ponoči sproti risali zemljevid ameriških in nasprotnikovih vojakov ter sledili vsem komunikacijam. V primerjavi z njimi so bili talibani slepi in gluhi. Velika ofenziva pa se je sfižila tako kot vse druge.
Ime se bori namesto nas
Talibane zmerjajo, da so vojska iz 7. stoletja. Vendar so bolje razumeli dinamiko modernih vojn, kjer sta težka oborožitev na tleh in leteča tehnologija v zraku nemočni pred mobilnimi telefoni v rokah prepričanih ljudi. Ameriški vojaki se borijo s strašno podobo sile. Vse, od sončnih očal do oklepnih vozil, kaže popolno premoč. Talibani imajo na svoji strani ime. Ime se bori namesto njih. Talibani ponujajo preprosto odločitev. Vdaja ali smrt. Ko v mestu zaslišijo, da so pred vrati, veselje do bojevanja splahni. Vojske zbežijo, policisti slečejo uniforme. V Kabulu niti v zrak ni bilo treba streljati. Vse je bežalo, z ameriškim veleposlanikom na čelu. Da je ime delovalo v mestih, so 20 let čepeli v hribih in streljali v dolino, medtem ko so jih združene svetovne vojske z letalskimi bombami metale v zrak. Pod bombami so si zgradili blagovno znamko.
Tudi tukaj so Rusi čuden zgled. Ko je Putin na Krim poslal zakrinkane vojake, se je ukrajinska vojska vdala. V Sevastopolu, na Jalti in Simferopolu so se obnašali tako kot v Kabulu. "Rusi prihajajo," je bilo vse, kar je človek slišal. Nobenih strelov, odjekov topovskih izstrelkov ali letalskega bombardiranja. Ko so slišali "Rusi", so ukrajinski vojaki položili orožje.
Talibani so v zadnji ofenzivi afganistansko prestolnico zavzeli na način, za katerega je kitajski vojaški strateg Sun Cu rekel, da odlikuje pametnega generala. V bitki zmaga, preden se bitka sploh začne. Nasprotnik ve, da je poražen, še preden se vojske premaknejo. McChrystal bi lahko prikimal vrhovnemu poveljniku talibanskih oboroženih sil Habitulahu Akundzadi in mu rekel: "Vsa čast." To, kar so naredili njegovi vojaki, je bilo kar impresivno. Govoriti o terorizmu bi bilo res nespodobno. V nekaj dneh premakniti vojsko s podeželja velike države, zasesti vsa mesta, izbrisati fiktivno vojsko 300.000 vladnih vojakov in brez strela priti v prestolnico ni terorističen napad. To je bila brezhibno izvedena vojaška operacija. Predsednik Biden ima prav, ko trdi, da je bila vojna proti terorizmu dobljena pred desetimi leti, ko so ubili bin Ladna in ga vrgli v morje. Za njim je ostala samo še vojna za nadzor države. Vedeli smo, da so talibani taktično učinkoviti, pohod na Kabul pa je primer briljantne strategije. Na vojaških akademijah bodo to operacijo poučevali še 100 let.
Kaj so oni naredili prav, da gre nam vse narobe?
Vojaški uspeh talibanov bo imel dolgoročne posledice za nadaljnji potek sodobnih vojn. Njihovo strategijo bodo proučevali na sedežu Nata v Bruslju, na vrhovnem poveljstvu ruskih oboroženih sil v Moskvi in v štabu kitajske vojske v Pekingu. Tako so na akademijah pred Afganistanom študirali Vietnam. Vietnam je bil tako neprijetna izkušnja ameriške vojske, da jo je čutiti še danes. Še en poraz v eni najbolj revnih azijskih držav zahteva premislek. Skoraj vse vojske na svetu so danes profesionalne in delujejo kot industrija zaradi ponižujočih podob ob umiku iz Sajgona.
McChrystal je diplomiral na vojaški akademiji leto dni po porazu v Vietnamu. Med šolanjem so v neskončnost analizirali bitke iz druge svetovne vojne in preigravali scenarije možnega spopada s Sovjetsko zvezo na podlagi izkušenj iz osvobajanja Evrope. Ampak učili so se na Nemcih in Rusih. V Pentagonu pa so se takrat že spraševali, kaj je šlo narobe, da so v Vietnamu tako spektakularno izgubili proti šibkejšemu in bistveno slabše oboroženemu nasprotniku. Najbolje oborožena vojska na svetu je izgubila vojno proti oboroženim kmetom. Res je, da so bili komunisti, ampak ta ideologija nikoli ni slovela kot učinkovita.
Nekateri generali so tako kot ob koncu okupacije Afganistana vehementno razlagali, da niso izgubili vojne, ampak so jih politiki v Washingtonu z mirovnimi pogajanji prevarali. Bili so tik pred zmago. Če bi jim dali še leto časa in več vojakov, bi Severni Vietnam vojaško porazili, ker so, gledano čisto vojaško, v resnici zmagali. Ves čas so imeli absolutno premoč. Drugi so razlagali, da je šlo za nesorazmerje med številčno močnimi divizijami, ki so se počasi formacijsko premikale po terenu in branile prazno ozemlje, in razpršeno gverilsko vojsko, ki se je hitro gibala po domačem terenu in se skrivala med prebivalstvom. Ameriška vojska je bila dovolj močna, da požge celotno Azijo, vietkongovcev pa ni videla. Sovražnik je bil premajhen. Potolči bi morali Kitajce in Ruse. Ampak ta sovražnik je bil prevelik.
Ko pa so na mize vrgli številke, je bila vojna videti res čudna. Poraz nerazumljiv. Ameriška vojska je imela 58.000 žrtev. Severni Vietnam jih je po različnih štetjih imel od 800.000 do treh milijonov. Na papirju so Američani zmagali. Ampak hkrati so morali ugotoviti, da so imeli najbolj demoralizirano armado. Rekrutom, ki so enoletni vojaški rok služili v Vietnamu, se ni dalo umirati za domovino. Raje so zvijali džojnte. Častniki so reševali probleme vdorov gverilcev v oporišča in visoke porabe mamil med svojimi vojaki. Število dezerterjev je preseglo pol milijona. Fantastična številka za vojsko, ki na fronti nikoli ni imela več kot pol milijona vojakov hkrati. Preveč je bilo tudi primerov, ko so novi rekruti ustrelili svoje oficirje, ki so v Vietnamu opravili že več rotacij in so se temu ustrezno obnašali kot plemenski poglavarji. O njih je Francis Ford Coppola posnel najboljši protivojni film vseh časov.
Disciplina je bila na neobičajno nizki stopnji. Vprašanje je bilo, kako je mogoče, da se ob vrhunski oborožitvi, dobri oskrbi in popolni premoči v zraku strahovita sila nikjer ne pozna. Zakaj je v drugi svetovni vojni to delovalo proti močnemu sovražniku, v vietnamski vojni proti siromašni vojski pa ne? Na koncu je bil sklep presenetljiv. Ugotovili so, da je bila druga svetovna vojna patriotska. Ameriški vojaki so branili domovino in bili pripravljeni na velike žrtve ter junaštva. Zato se – razen prepričanih pacifistov – niso upirali mobilizaciji. Naborniški sistem je deloval.
V šestdesetih letih 20. stoletja pa v Vietnamu ni deloval. Jemal je mlade ljudi iz vseh slojev in jih kot vojake pošiljal v Azijo, kjer so imeli velike pomisleke glede tega, da bi se borili. Ni bilo jasno, za koga se borijo in za kaj. Doma je bilo še hujše. Mladi moški so zažigali naborne dokumente, na ulicah so bili protesti, televizijske slike so bile grozne, poročila o vojnih zločinih bolj prepričljiva kot propaganda o junaštvih. Vojna je bila res nepopularna. Ob uporu doma ni imelo smisla nadaljevati vojne v Aziji.
V Pentagonu so prišli do sklepa, da niso uporabili napačne strategije, ampak napačno vojsko. Vojna v Vietnamu ni bila patriotska vojna, v kateri vojaki branijo domovino. Bila je kolonialna vojna za dominacijo razmejitve med komunizmom in kapitalizmom. Naborniške vojske pa so za kolonialne vojne neuporabne. Hkrati so v Pentagonu pričakovali, da bodo vse naslednje vojne kolonialne, ne pa patriotske. Za kolonialne vojne se uporabi profesionalne vojake. Gurke in tujske legije se znajo boriti v kolonijah. Zato so Američani ustanovili veliko profesionalno vojsko in svoje evropske zaveznike prepričali, da naredijo isto. Namesto velikih generičnih divizij so razvili ozko specializirane posebne enote. Na ramena so jim narisali ptiče in mačke in ukrojili uniforme, v katerih so videti strašni in nepremagljivi. Ob vprašanju, zakaj iz stratosfere skačejo v tuje države, imajo vedno isti odgovor. "To je naše delo." Za to so plačani. Tudi iz Nata so naredili stroj za kolonizacijo Bližnjega vzhoda in centralne Azije.
Potem pa je Osama bin Laden napadel New York in Washington in vojna je postala patriotska. Če bi se odločili zgolj za policijsko akcijo proti bin Ladnu in Al Kaidi, bi se afganistanska vojna morda lahko srečno končala. Tako pa so Afganistan razglasili za bojišče v veliki patriotski vojni proti terorizmu in vanjo poslali profesionalno vojsko. V desetih letih jim je uspelo najti bin Ladna v sosednji državi. Brez onegavljenja so ga ubili, naložili na letalo in vrgli v ocean. Sicer bi njegov grob postal svetišče. Izbrisali so fizični spomin nanj. Takrat bi lahko šli domov. Pa niso. Vztrajali so v Afganistanu in patriotski vojni za obrambo Amerike pred terorizmom. Tukaj se je zapletlo. Naborniška vojska se v kolonijah ne obnese. Profesionalna vojska pa se ni obnesla v patriotski vojni. Vojna se je preoblikovala v kolonialno operacijo. In tudi v kolonialni vojni ni bilo mogoče zmagati.
Trdnjava je padla
Talibane so slikali kot srednjeveško sekto, ki živi po pravilih 7. stoletja. Vendar so se mednarodne sile, ki so se pridružile Američanom, tudi same spremenile v srednjeveške križarske vojske. Poveljstvo ISAF-a, kakor so se sile imenovale, je bilo srednjeveška trdnjava sredi Kabula. Za močnim, utrjenim obzidjem, ki so mu rekli jekleni zid, so bile vojske in vlada, ki so jo vojske pripeljale na oblast. Znotraj Kabula so postavili utrjeno mesto. Znotraj te utrdbe je bila še poveljniška trdnjava z visokim zidom, obrambnimi stolpi in neprehodnimi ovirami. Ko si se znašel pred visokimi vrati, si imel občutek, da si pred nepremagljivim gradom. Stražili so ga makedonski vojaki. Američani so res prepričali ves svet, naj sodeluje v tej prelepi avanturi v eni najbolj fantastičnih dežel na svetu. Talibani so bili bolj ali manj sami. Zato je njihovo zmago tako težko sprejeti. Je pa s čisto vojaškega stališča logično. S prostovoljci so se borili v domovinski vojni na svojem ozemlju proti tujemu okupatorju, ki se je boril s tujimi in domačimi plačanci. Izkazalo se je, da je to strateška prednost. Nekaj, kar se splača proučiti na vojaških akademijah.
Rezultat je takšen, da bi človek najraje odvrnil pogled ali zaprl oči. Ušes pa si ni mogoče pokriti.
Še v nedeljo popoldan je kabulski Radio Salam Watandar predvajal lahkotno glasbo in rock'n'roll. Talibani so bili pred vrati mesta, vendar sta tudi Radio Kilid Kabul in Radio Spogmai vrtela glasne pesmi, ki so se spogledovale z zahodnjaškim popom in raperji. Kar se kabulskega radia tiče, je bil v nedeljo še običajen dan. Na polno je oddajal tudi kabulski radio britanskih oboroženih sil, ki je vrtel pop in zaskrbljena poročila o napredovanju talibanov proti mestu. Vendar je bilo očitno, da podeželje že živi v drugačnem času. Talibani so najprej zasedli vse ceste med mesti in potem šli proti mestnim središčem. Prvi je utihnil Radio Nowruz v Heratu, potem radijska postaja v mestu Mazar-e Šarif, za njim Radio Enikass v Džalalabadu, v Kandaharju ni oddajala nobena postaja več. Drugo za drugim so mesta ugašala.
V ponedeljek so talibani vkorakali v prestolnico, tri radijske postaje pa so še vedno veselo godle. Toda pod večer so se v program pritihotapile skladbe, v katerih se poje o tem, kako velik je bog in kako moder je njegov prerok Mohamed. Slišati je bilo tudi nekaj himn. Potem so se oglasile molitve in melodično branje Korana. Prehod je bil počasen in vsesplošen. Naslednji dan je bilo vedno manj laične glasbe in vedno več verske glasbe. V sredo pa je bilo na vseh treh kabulskih postajah, ki so bile dostopne na internetu, slišati skoraj samo še pesmi o preroku Mohamedu, molitve in nekaj, kar je zvenelo kot glasba vojsk, ki napredujejo. Radio se je prilagodil konservativnemu okusu novih političnih sil. Prva beseda v vseh poročilih je bila zgovorna. Taliban. Le turkmenski radio iz Šebergana na skrajnem severu je še vedno oddajal veseljaško glasbo, kot da se slavi poroka, čeprav so ga talibani zavzeli že 7. avgusta.
Vse je tako, kot je bilo prej, vendar je vse drugače.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
