Glorija Lorenci
V Dalmaciji, pravijo, še živi običaj, da si mlade ženske dajo na cvetno nedeljo v mošnjiček jajčeca sviloprejke in ga nosijo na prsih. Če zgledno živijo, se jajčeca izvalijo do velike noči," pravi doc. dr. Andreja Urbanek s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede UM, ko naju nese v mlad, zgleden kolekcijski nasad murv pod Vilo Pohorski dvor, ki je nastal v okviru projekta in za katerega so morali študentje krepko zavihati rokave. Ni svilogojstva brez murv, natančneje brez belih murv, ki so bile nekoč pri nas zelo razširjeno drevo.
"Laiki, včasih pa tudi strokovna javnost, mislijo, da je črna murva tista, ki ima temne plodove, kar ni res. Bela murva ima lahko bele, rožnate in tudi črne plodove. Pri nas je črnih murv izredno malo, mi smo doslej popisali le štiri." Kolekcijski nasad je zasajen v sklopih, razlaga; v prvem so zasajene stare sorte murv iz genske banke padovskega Inštituta za svilogojstvo, ki se zasajajo za pridelavo listja za svilogojstvo, drugi pomembni sklop sestavljajo mlade sadike starih lokalnih dreves, ki so jih vzorčili v različnih regijah Slovenije in Madžarske in ki so bila v preteklosti povezana s svilogojstvom. Tretja "kompozicija" vključuje sorte, ki se odlikujejo po velikih plodovih.
"Murva," pravi Andreja Urbanek Krajnc, "ima močno družinsko simboliko, pogosto je bila dvoriščno drevo. Tudi sedaj, pri popisu starih murv, smo ugotavljali, da starost dreves pogosto sovpada s starostjo domačij; zasajali so jih, ko so se mladi ženili na svoje ali ob rojstvu otroka. Najdemo jih tudi ob gospodarskih poslopjih ali kot mejnike med posestmi sosedov, ob cestah, železniških progah, v mejicah ..."
Popis je bil potreben za vzpostavitev digitalne knjižnice in zemljevida z lokacijami murv, pa seveda predvsem za razmnožitev, ohranitev in preučitev starih lokalnih genotipov iz različnih slovenskih regij. "Iskali smo murve, ki so bile zasajene pred drugo svetovno vojno; popisali smo jih preko 700 pri nas in okoli 2500 na Madžarskem."
Bogata je zgodovina zasajanja murv pri nas, seveda zaradi svilogojstva. Oblasti so v 18. in 19. stoletju nenehno spodbujale nastajanje drevesnic, ki so ponujale murve, na Štajerskem so bile tri močne drevesnice, zemljiški posestniki so širili murvine nasade, čas Marije Terezije je bil eden od vrhuncev svilogojstva na naših tleh, kmetom so se zastonj delile sadike murv, tudi jajčeca sviloprejk, v začetku 19. stoletja so jih delili celo otrokom na šolah. Kjer danes v Savinjski dolini raste hmelj, so nekoč stale murve, ob železniški progi od Frohnleitna do Ljubljane so leta 1867 našteli okrog 200 tisoč dreves, kajti tudi železniški čuvaji so na veliko gojili sviloprejke, in šele ko je avstrijska država južno železnico prodala francoskim finančnikom, so slednji železničarjem prepovedali svilogojstvo, murve ob železnici pa so postopoma izsekali ... Z zatonom svilogojstva so jih sekali vedno več in vedno pogosteje.
"Na Goričkem in v Prekmurju je svilogojstvo živelo vse do 60-ih let prejšnjega stoletja, po nekem viru je bilo po drugi svetovni vojni pri nas ohranjenih še okoli 25 tisoč dreves," pravi Andreja Urbanek Krajnc. "Če to primerjamo z našim popisom, ki seveda še ni končen, pa vidimo, kako smo murve pri nas v resnici zdesetkali."
Da bi prišli do natančnejšega števila starih murv pri nas, naša sogovornica prosi lastnike, da drevo "prijavijo" na -> naslov.
