Drobovje mariborske kaznilnice

Po nastopu diktature kralja Aleksandra Karađorđevića leta 1929 se je v prvi jugoslovanski državi močno povečal nadzor nad komunističnim gibanjem, ki je bilo sicer že skoraj deset let prepovedana in kazniva dejavnost.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Pokrajinski Arhiv Maribor

V Maribor so tedaj začeli v večjem številu prihajali (zlasti) mlajši moški, ki so tik ob reki nato preživeli mesece in leta, ne da bi se enkrat samkrat sprehodili po mariborskih ulicah. Bili so kaznjenci moške kaznilnice, komunisti, nad katerih politično dejavnost je Kraljevina Jugoslavija v tridesetih letih 20. stoletja vztrajno stopnjevala pritisk. Z začetkom druge svetovne vojne je balon nasilja počil …
Mariborska moška kaznilnica je v času prve Jugoslavije uživala neprijeten sloves ene najbolj nehumanih kazenskih ustanov v državi. Z njenim režimom so se mogle kosati kvečjemu kaznilnice v Lepoglavi ali Sremski Mitrovici in vsekakor zloglasna beograjska Glavnjača kot v nebo vpijoč simbol sistema preganjanja političnih nasprotnikov pred drugo svetovno vojno. Med svetovnima vojnama je iz mariborske kaznilnice pobegnilo skupno več kot sto kaznjencev, a samo dober ducat uspešno, k temu odličnemu uspehu ječarjev pa je bržkone znatno pripomogla petmetrska ograja, ki je oklepala kaznilnico. Kaznjencem so kot večnost dolge dneve v Mariboru oteževali pomanjkljiva prehrana, bolezni (zlasti tuberkuloza), slaba higiena (kot posledica kopanja le enkrat na 15 dni in spanja na slamnjačah brez rjuh in posteljnih prevlek), zimski mraz v nezakurjenih celicah in prisilno delo (izdelovanje papirnatih vrečic, delo v metlarski in mizarski delavnici ipd.).
Da bi si izboljšali življenjske razmere, so kaznjenci - komunisti septembra 1930 gladovno stavkali in tedaj so lahko okusili še, kaj pomeni prisilno hranjenje, ki ga je izvajala kaznilniška uprava. Neizprosna, v duhu strogega avstro-ogrskega birokratizma formirana osebnost kaznilniškega ravnatelja Nika Vrabla pač ni prenašala odstopanj od hišnega reda. To je med drugim pomenilo, da je bilo treba nagnit krompir ali zelje pojesti, zlepa ali zgrda.
Komunist Rodoljub Čolaković je prispel v mariborsko kaznilnico februarja 1930, potem ko je bil že deset let jugoslovanski kaznjenec zaradi sodelovanja v pripravah na atentat na ministra za notranje zadeve Milorada Draškovića v Delnicah leta 1920. Atentator Alija Alijagić je bil tedaj kot komunistični heroj že skoraj deset let mrtev. Tako kot Čolaković je pripadal tistim prvim generacijam jugoslovanskih komunistov, ki so v prvi polovici dvajsetih let 20. stoletja še verjele, da je mogoče nepravični in izkoriščevalski družbeni sistem spremeniti s terorizmom. Ker so pripadniki gibanja po usmrtitvi osebnostno izjemno trdnega Alijagića, ki je sledila odmevnemu kazenskemu procesu, množično oblegali njegov zagrebški grob, je država poskrbela za skrivni prekop. Čolaković se je po prvotnem šoku ob soočenju s štirimi umazanimi stenami temnice in pomanjkanju svetlobe od starejših kolegov - zlasti Moše Pijada v kaznilnici v Sremski Mitrovici - naučil, da lahko jetnikove napade blaznosti in razpad osebnosti ob dolgotrajni osamitvi prepreči edinole strogo strukturiran in osmišljen vsakdanjik, katerega poglavitni del je za komuniste predstavljal študij in prevajanje komunistične literature. Knjige so bile za kaznjenca Čolakovića že dolgo pred prihodom v Maribor najzanesljivejša obramba pred mrazom, lakoto, nečistočo in enoličnostjo življenja v kaznilniški samici.
Ko so tisto jesensko jutro v celico vstopili komandant samice, bolniški paznik in bolničar, je bosanski komunist že sedmi dan stradal. Prinesli so mu vročo govejo juho, v kateri je plaval jajčni rumenjak. Čeprav se je jetniku ob pogledu na hrano in omamnih vonjavah iz ust vsula slina, ni maral jesti. Eden od prišlekov je stopil po prisilni jopič. Ko so ga navlekli na stavkajočega, so mu v usta vtaknili kovinske kleščice, ki so žrtvi onemogočale zapreti usta. Sledil je najbolj mučen del postopka, požiranje gumijaste cevke, ki je ob pomoči bolniškega paznika potovala vse do želodca. Čolakoviću je začela na usta prihajati s krvjo pomešana rumenkasta pena, ki so jo izvajalci prisilnega hranjenja brž prelili z govejo juho. Ni bilo treba čakati dolgo, ko je jetniku vsiljena tekočina curkoma pridrla nazaj, vendar to neprijetno dejstvo ni omajalo hraniteljev. Ponižujoč in boleč postopek hranjenja, ki se je vselej končal z bruhanjem, so ponavljali dvakrat dnevno vse do preklica gladovne stavke, katere poglavitni rezultat za komunistične jetnike je bilo podaljšanje večerne osvetlitve jetniških celic do - 20. ure.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta