Družina?

Svetlana Slapšak Svetlana Slapšak
11.04.2020 05:04

Karantenski ukrepi med drugim posegajo v našo intimo, in to bolj, kot je treba - zlasti ko gre za koncept družine.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Ukrepi so izredni, torej prestopajo običajne zakonske omejitve. To pa pomeni, da lahko tudi rahljajo obstoječe omejitve. Naj navedem primer: Kacinova zahteva, naj se pari ne stiskajo na klopeh v parkih, je nesmiselna, saj so pari še vedno dovoljeni in stiskali se bodo kjerkoli. Taka zahteva zgolj ilustrira težnjo, da se avtoritarno in s stališča lažne morale regulira človeško vedenje - z represijo seveda. Podoben učinek ima tudi načelo, da se pri parih in družinah upošteva samo en naslov, ne glede na to, kako dejansko živijo. V redu, za policijo je to res udobneje. Toda resnično misleča vlada bi prav v izredni situaciji, ko računa na disciplino državljanov in ko ti jasno izkazujejo svojo odgovornost, dopustila možnosti zbiranja družin vseh vrst, tudi takih, ki formalno sploh ne obstajajo ali še ne obstajajo in za katere sploh ni nujno, da si delijo isti naslov. Z drugimi besedami rečeno, oblast bi razrahljala oziroma razširila nekatere kategorije skupnega življenja, kar bi v kontekstu vsesplošnih omejitev lahko prineslo določene dobre in življenjske rešitve. Za nekatere družine je kriza nedvomno dobrodošla okoliščina, nadaljevanje normalnosti v novih razmerah, začetek nove intimne zgodovine. Tako nam v glavnem tudi prikazujejo družine v času karantene: težav je veliko, toda skupaj smo, radi se imamo itd. Dobro vemo, da povsod ni tako. Za mnoge družine je lahko prisilna bližina pravi pekel.
Najprej je treba misliti na tiste, ki se težko preživljajo ali se sploh ne morejo preživljati, brezdomce, osamljene ljudi brez prihodkov, matere samohranilke ali cele družine, ki jim grozijo deložacija, pomanjkanje in lakota. Vlada bi jih morala vključiti v svoj paket ukrepov za pomoč prebivalstvu in gospodarstvu, in to na prvo mesto. Za zdaj so preprosto izpadli iz tega paketa pomoči. Zlasti mesta morajo poskrbeti za te deprivilegirane prebivalce, kar pomeni, da je mogoče na mestni in občinski ravni dopolniti, popraviti in omehčati odločitve vlade. Brezdomec, ki mu je zagotovljeno bivanje s hrano, bo prispeval k preprečevanju širjenja okužbe, lahko bo primer uspešne izolacije. Vprašanje neplačanih stanarin, stanovanjskih kreditov ali lizingov za avtomobile bi lahko v takih primerih postalo odgovornost lokalne skupnosti, garancija za prihodnost. Volja za take rešitve je že bila izkazana.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta