Smisel politike

Na kratko je predstavil največje nevarnosti epidemije in njene najbolj občutljive žrtve – tiste z vojnih območij, begunce, ranjene, lačne in revne, zdravstveno osebje. Edina rešitev, ki bi omogočila dostavo zdravil, hrane in pomoči za vse in reševanje vsakega, je takojšnja ustavitev vseh vojnih aktivnosti na svetu. Zdaj! Samo mir lahko kolikor toliko zagotovi zaščito in varovanje, ustavi begunce ter razbremeni družbo in države. Samo mir lahko prinese olajšanje vsem, pospeši zagotavljanje pomoči in dostopnost. Premirje je samo prvi nujni ukrep, edini cilj je lahko trajna ustavitev vseh vojnih aktivnosti. Seštevek ogromnih zneskov, ki jih države danes namenjajo svojim državljanom in se v stvarnosti v glavnem izkažejo za skromno enkratno pomoč, se ne more primerjati s prihrankom, ki bi ga prinesel mir. Ta prihranek bi svetovno gospodarstvo ponesel na še ne videne višine (merjeno z borznimi indeksi), omogočil uvedbo brezplačnega zdravstva in šolstva ter povišanje plač, socialne pomoči, odpravil bi brezdomstvo, lakoto, mnoge ob revščini neizogibne bolezni. Mnogi begunci bi se vrnili na svoje domove, četudi porušene. Seveda bi bilo treba sprejeti strogo državno politiko za omejevanje proizvodnje orožja in za njegovo uničevanje. Toda koliko zadovoljstva bi to prineslo! Nekatere države, neizpodbitno demokratične, s humanimi načeli in visokim udobjem, kot sta denimo Finska in Švedska, bi to drago plačale, ker so proizvajalke orožja, in vendar se nam zaradi njihovega siromašenja ne bi utrnila niti ena solza. Skratka, mir bi bil najmočnejše orožje proti tej in vsem bodočim epidemijam ter drugim nesrečam, združil bi ljudi in pomiril ubijalske strasti. Seveda se na poziv Antonia Guterresa ni odzval še noben svetovni politik. Pričakovali smo, da bodo to takoj storile vsaj male države …
Razmišljanje o svetovnem miru takoj navede k drugim enostavnim in srečnim rešitvam ter ponudi realno osnovo za napovedi glede prihodnosti, kjer bodo dobri romani, stripi in filmi še vedno boljši od pop filozofije in kontroverznih strokovnjakov, ki so sedaj dobili možnost, da nas spravljajo ob pamet. Slovenski znanstvenik, ki je prejel evropska sredstva, je svoj projekt širši javnosti pojasnil natanko tako: spomnil nas je na film Avatar in dejal, da bi rad uresničil nekaj takega! Prav ta prizemljenost je tisto, kar nas lahko reši pred slabim napovedovanjem, banalnostmi in "zdravim razumom", ki je morda še najbolj nevaren od vsega. Kar zadeva različne nasvete o zaščitnih maskah je rešitev na primer ta, da jih nosimo že zaradi občutka, da pomagajo, vendar samo, če jih bomo brezplačno dobili od države. Šele tedaj je primerno predlagati, da sešijemo tudi maske iz blaga s cvetličnim vzorcem. Nameščanje okuženih in razmere v domovih za ostarele pred epidemijo in ob njej nakazujejo nove možnosti, saj bodo posledice za turizem precej dolgotrajnejše od same epidemije. Mar ni zdaj pravi trenutek, da država kupi nekaj hotelov (njihovo upravljanje je prevzel minister Počivalšek, tik preden je izdal svojega darovalca) in v njih uredi domove za ostarele, seveda brezplačne? To je dolgoročna rešitev, ki je nedvomno tudi cenejša in hitrejša od gradnje - pa smiselna glede na negotovo obnovo turizma. Oddajanje stanovanj in hiš je posel, ki prav tako nima neposredne prihodnosti. Mar ni zdaj pravi trenutek, da se začnejo pogajanja z lastniki, da bi te potenciale izkoristili pri reševanju stanovanjske krize? Zakaj vlada ob sprejemanju popolnoma vojnih ukrepov ne razmišlja tudi o rekviriranju in nacionalizaciji? Samo to bo pomagalo pri novi organizaciji družbe, ko bomo enkrat doumeli, da je človeško življenje vendarle najpomembnejše. Spomnimo se, kako se vedejo delodajalci pri nas in v svetu: najprej odpustijo na sto tisoče zaposlenih, nato prosijo za državno pomoč in hkrati najnujnejše delavce silijo, da tvegajo svoja življenja na delovnem mestu. Poleg vsega tega nekateri še pazijo na to, da zaposleni, ki prejmejo kakšen drobiž od države, le ne bi dobili preveč. Seveda brez vsega, tudi brez minimalne zaščite med epidemijo, ostanejo tisti, ki so za sistem "nekoristni". Bo družba ob tej epidemiji končno za vselej zatrla to pošastno praznoverje in sprejela nedotakljivo pravilo, da so vsa življenja enako vredna?