Družine in spomini: Slovenska kri že dve leti na vrhu Makarske

Ob letošnjem dopustovanju v Dalmaciji v prvih septembrskih dneh se nisem kar čez noč odločil, da obiščem župana Makarske Zorana Paunovića. Ideja o obisku je v meni tlela že od lanskega poletja, ko sem prav tako nekaj dni dopustoval v Makarski, kjer mi je moj prijatelj Ivo Krivić, ki je domala polovico svoje delovne dobe preživel kot gradbeni inženir v Mariboru, dokler se leta 1988 ni preseli k svojim najbližjim v rojstno Makarsko, namignil, da se po žilah Zorana Paunovića pretaka slovenska kri. Po nekaj dneh mi je prek meila sporočil, da se je babica župana Makarske pisala Kristina Fišer, da se je rodila v Mariboru, otroška in mladostna leta preživela v Wattovi ulici v železničarski koloniji, pozneje pa jo je življenjska pot vodila v Makarsko.

Borči je poznal Fišerjeve

Ko sem starosto mariborske in slovenske košarke Veliborja Freliha Borčija, za katerega sem vedel, da je v mladostnih letih prav tako živel v železničarski koloniji, povprašal, ali se spomni Kristine, je prikimal in o njej še povedal. "Kristina je bila leto dni mlajša od mene, obiskovala sva isto osnovno šolo, pozneje sta se najini poti razšli," je dejal Borči in namignil, da se je Kristina kot mično dekle zaljubila v nekega oficirja v tedanji mariborski vojašnici Kadetnica, sedaj Vojašnica generala Maistra, ki je le streljaj oddaljena od železničarske kolonije in da je pozneje izgubil stik z njo. "Poznal sem tudi Kristinine brate, Ivana, Zvonka in Srečka, in njihove najbližje," je še dodal Borči.

Podrobnosti o družini Fišer mi je razkril v Voličini živeči prijatelj Miran Fišer, s katerim sem se pogovarjal pred potjo na letošnji dopust in tudi po vrnitvi z njega, po intervjuju z županom Makarske Zoranom Paunovićem pa sem se v Makarski kratek čas pogovarjal tudi z njegovim očetom in Kristininim sinom Tončijem. Po vrnitvi z dopusta sem več podrobnosti o družinah Fišer in Paunović zvedel tudi v pogovoru z v Mariboru živečo Tončijevo sestro Željko Zidarič, in prav tako v Mariboru živečima Miro in Elico; prva je vdova Kristininega brata Srečka, druga pa Ivana.

Ljubezen je vzniknila v Mariboru

Ljubezen med Kristino Fišer in Zoranom Paunovićem je vzniknila v Mariboru. Kristini je bilo 17 let, ko se je zagledala v Zorana iz Makarske, ki je bil oficir v tedanji Kadetnici. Ljubezenska vez med Kristino in Zoranom je bila zelo tesna, ko se je Zoran, major v drugi svetovni vojni, po njej vrnil v Makarsko, se vez med njima ni pretrgala, v stikih sta bila predvsem prek pisem in ko je Kristina nekaj časa delala v Splitu, kjer je delal tudi Zoran, je postala še globlja, potrdila pa sta jo s poroko 25. januarja leta 1950 v Mariboru. Po njej se je Zoran vrnil v Dalmacijo, Kristina pa je ostala v Mariboru, kjer je junija leta 1950 kot sad ljubezni z Zoranom na svet privekala Željka. Po porodu sta mama in nekajmesečna hči odpotovali k sorodnikom v Split in po nekaj mesecih v Makarsko in eden od biserov Dalmacije je postal njun drugi dom. Leta 1952 je Željka dobila bratca Tončija.

Na mamo in očeta imata zelo prijetne spomine

Ko sem se letos mudil v Makarski, sem obiskal tudi Tončija, leta 1952 rojenega sina Kristine in Zorana Paunovića in očeta župana Makarske Zorana Paunovića. Presenetil me je z znanjem maternega jezika njegove mame - govoril je domala tekočo slovenščino. Njegovi spomini na mamo so še sveži. "Mama se je po selitvi iz Maribora v Makarsko hitro vživela v novo življenjsko okolje v Dalmaciji, bila je zelo delovna, skromna, rada je pomagala bližnjim, rada se je tudi vračala v rojstni Maribor. Velikokrat me je vzela s seboj, v Wattovi ulici v železničarski koloniji, kjer so bili doma Fišerjevi, sem preživel nepozabne trenutke. Z menoj je govorila slovensko, zato sem zelo vesel, da se lahko še sedaj pogovarjam v jeziku moje matere," je razložil Tonči Paunović, ki si je v Zagrebu pridobil izobrazbo diplomiranega strojnega inženirja.

"Med študijem sem spoznal Barbaro, s katero sva se pozneje poročila, leta 1980 je na svet privekal Zoran, štiri leta pozneje pa se je rodila Tina. Od leta 2014 sem v pokoju, skupaj s soprogo in hčerko pomagam pri vodenju družinskega hostla, tako da mi ni dolgčas," je dodal Tonči, ki je v času samostojne Slovenije večkrat obiskal sorodnike v Mariboru in okolici, nazadnje lani, ko se je udeležil srečanja Fišerjevih in Paunovićevih na Franhajmu. Tonči se je za konec pogovora dotaknil še sina Zorana. "Ponosen sem nanj, čeprav je župan Makarske dobra tri leta, je veliko storil za mesto in njene občane."

S Tončijevo sestro Željko, poročeno Zidarič, sem se pogovarjal v Mariboru. Tudi ona ima na očeta Zorana, še posebej pa na mamo Kristino lepe spomine. "Mama je bila zelo skrbna, vzgojena v delovnem duhu, in skromna, podobno tudi oče. Marsičemu sta se morala odreči, da sta meni in bratu omogočila izobraževanje," najprej razloži Željka Zidarič, nato pa obudi mamine spomine iz let po drugi svetovni vojni. "Mama je v Mariboru končala osnovno šolo in leta 1948 srednjo ekonomsko šolo, a ker je bilo v letih po drugi svetovni vojni težko dobiti delo, se ji je zaposlitev najprej ponudila v hrvaški Rijeki, a ker jo je dajalo domotožje, se je čez nekaj časa vrnila v Maribor. Zatem je dobila delo v Splitu, kjer je v tistem času delal tudi njen srčni izbranec Zoran, po nekaj mesecih se je vrnila v Maribor, kjer sem se kot sad njune ljubezni rodila januarja leta 1950. Ko sva se z mamo preselili v Makarsko, sem tam končala osnovno in srednjo šolo, nato si na študiju v Splitu pridobila izobrazbo diplomirane inženirke kemije, a ker nikjer nisem dobila službe, sem se, stara 24 let, vrnila v Slovenijo, se poročila in v zakonu s soprogom Marjanom sta se rodili Anja in Tanja."

O starih starših in starših govoril z izbranimi besedami

Pogovor z Zoranom Paunovićem v njegovi pisarni v občinski zgradbi v Makarski, ki stoji ob sprehajalni poti ob morju, kjer je med turistično sezono ves dan čutiti velik vrvež, je bil sproščen, trajal je domala uro, saj je župan Makarske zgovoren človek. Začela sva ga seveda o njegovih družinskih koreninah, saj je bil prav podatek, da se po njegovih žilah pretaka slovenska kri, največji razlog, da sem se želel srečati z njim. Za uvod mi je doktor ekonomskih ved, rojen leta 1980 v Makarski, ki je bil za župana tega bisera na Jadranski obali izvoljen maja leta 2021, še dodatno osvetlil podrobnosti, povezane z družinama Fišer in Paunović, dotaknil pa se je tudi svojih staršev in svoje družine. O starih starših je govoril z izbranimi besedami, saj je dedka in babico zelo spoštoval in v njima kot vnuk imel velika zaščitnika, prav tako tudi o svojih starših, očetu Tončiju in mami Barbari, ki sta mu poleg starševske topline in ljubezni omogočila tudi izobraževanje. Nazadnje je ponosno spregovoril še svoji družini, soprogi Nataši, Šibenčanki, ki jo je spoznal med študijem v Zagrebu, s katero imata tri otroke, Tonija, ki je star deset let, Iva jih ima osem in Maja štiri.

Kakšni so vaši spomini na babico?

"Babica je bila krasna ženska, spomini nanjo so zelo lepi in predvsem prijetni. Rada je pripovedovala o obdobju, ki ga je doživljala v otroških in mladostnih letih, preden se je odločila, da se za vedno preseli v Makarsko, kjer sta si z možem, mojim dedkom, prav tako Zoranom, ustvarila topel dom in družino. Še posebej so se ji oči zaiskrile, ko je pogovor nanesel na njeno družino, predvsem na brate Ivana, Zvonka in Srečka. Velikokrat jih je tudi obiskala v rojstnem Mariboru, kjer so živeli. A tudi oni so jo večkrat obiskali v Makarski, spomnim se, da običajno v času pobiranja oliv, saj imamo nasad oljk. Babica nikoli ni skrivala svojih korenin, bila je ponosna na to, da je Slovenka. Še posebej pa, da se je njen sin Tonči, torej moj oče, z njeno pomočjo naučil slovenskega jezika in čeprav ima 74 let in od rojstva živi v Makarski, domala brezhibno govori slovenščino. Tudi jaz sem v mladostnih letih kolikor toliko dobro govoril slovenščino, ne nazadnje sem tudi večkrat obiskal Maribor, v zadnjih letih je moje pogovorna slovenščina malce zbledela, razumem pa jo še kar dobro."

Kako vam je všeč Maribor?

"Maribor sem obiskal že kot otrok pred osamosvojitvijo Slovenije. Glede na to, da je bil veliko industrijsko mesto, mi ni bil ravno všeč, pozneje, ko se je Slovenija postala samostojna država in doživljala in preživljala gospodarsko krizo, še posebej pa Maribor, sem nanj začel gledati z drugačnimi očmi. Spremljal sem razvoj mlade države in predvsem Maribora in če lahko strnem vtise, so ti zelo pozitivni. Maribor je prekrasno mesto. Ni prevelik, je ravno pravšen za mirno in udobno življenje, ima Dravo, Bresterniško jezero, Pohorje in druge danosti, veliko je zelenja, gozdičkov in še bi lahko našteval privlačnosti rojstnega mesta moje babice. Makarska in Maribor sta bila pred nekaj leti, ko je v našem mestu vzniknila ideja o izgradnji žičnice na Biokovo, ki naj bi jo gradilo neko mariborsko podjetje, blizu tega, da bi se mesti približali in tudi pobratili. Žal je ideja ostala zgolj na papirju, upam, da bo spet zaživela, saj imata mesti veliko skupnega."

Tudi za vami je zavidljiva izobrazbena pot.

"Babica in dedek sta si zelo prizadevala, da bi njuna otroka, hči Željka in sin Tonči, študirala in si pridobila univerzitetno izobrazbo. Obema sta tudi omogočila študij in zelo ponosna sta bila, da sta njuna otroka diplomirala na fakultetah - Željka je diplomirana inženirka kemije, Tonči pa diplomirani inženir strojništva. Oba sta študij omogočila tudi svojima otrokoma, Željkini hčerki Anja in Tanja imata univerzitetno izobrazbo, podobno tudi midva s sestro Tino, ki je na svet privekala leta 1984, ko sem bil star štiri leta."

Študirali ste v Zagrebu; kako se spomnite tistih let?

"Kot mladeniča me je zanimala ekonomija, zato sem očetu Tončiju in mami Barbari omenil, da bi rad študiral to vedo, vključno z marketingom. Glede na to, da je bila v naši družini izobrazba vselej na prvem mestu, sta mi omogočila študij v Zagrebu in lahko se pohvalim, da sem bil v tistih časih eden najboljših študentov na zagrebški fakulteti. Imel sem tudi štipendijo. Študij sem končal leta 2004, leta 2008 sem magistriral in pozneje doktoriral iz poslovne ekonomije v Splitu. Med študijem sem tudi delal, nekaj let sem celo živel v Italiji, pa v Belgiji, pozneje sem se vrnil v Makarsko in se ustalil v rojstnem kraju."

Kje ste se zaposlili po študiju?

"Prvo zaposlitev sem dobil v nekem manjšem podjetju v Makarski, ki se je ukvarjalo s kontrolo delovanja jet skyjev med vožnjo. S posebno pripravo je bilo mogoče s pomola spremljati vožnjo jet skyja in v primeru, da je voznik vozil jet sky preblizu obale ali kopalcev, ali da se je zgodilo kaj nepredvidenega, kar bi bilo lahko bilo nevarno tudi zanj, smo lahko ugasnili motor. Pozneje sem delal v nekaterih večjih podjetjih, v katerih sem si nabiral dragocene delovne izkušnje."

Zakaj ste se odločili za politiko?

"Vrsto let sem bil podjetnik, med drugim sem leta 2010 odprl prvi hostel v Makarski, nekaj časa sem bil tudi predavatelj na fakulteti v Zagrebu, tako da sem si nabral kar precej izkušenj ne več področjih. To je bil tudi eden od razlogov, da sem se odločil, da preverim, kako lahko svoje znanje in izkušnje prenesem na politični parket, kako uspešen sem lahko na njem in tako sem stopil na politično pot. Zraven tega je bil dodatni razlog za vstop v politiko tudi ta, da zaradi študija in pozneje delovnih obveznosti v tujini nekaj let nisem živel v Makarski, mestu, ki je zastajalo v razvoju. Volitve sem vzel zelo resno, se nanje dobro pripravil in uspeh ni izostal - 30. maja 2021 sem bil izvoljen za župana Makarske."

So bili še kakšni drugi razlogi, da ste se se odločili za kandidaturo?

"V mestu so se v zadnjih letih nakopičile številne težave, tudi na turističnem področju, kajti začel se je uveljavljati množični turizem, ki je ob drugih težavah povzročal veliko negativnih posledic v razvoju mesta. Makarska, ki je bila prvič pisno omenjena leta 1502, se je znašla na razpotju - ali bo mesto še naprej drvelo v prepad ali pa bo ustavilo to drvenje in se usmerilo na novo razvojno pot. Kriza v Makarski se je začela okoli leta 2009 in je trajala polno desetletje. Želel sem jo zaustaviti in tudi to je bil eden od razlogov, da sem se odločil kandidirati za župana. Verjel sem, da lahko zaustavim propadanje mesta ne več ravneh in postavim temelje za novi razcvet bisera Dalmacije. H kandidaturi me je povabila stranka SDP, ki je v meni videla osebo z veliko pozitivnimi lastnostmi, ki bi lahko uspešno vodila mesto. Pristal sem nanjo in župan Makarske sem že dobra tri leta."

Kako kot politik gledate na razpad Jugoslavije?

"Razpad Jugoslavije se je zgodil kot posledica vrste političnih pretresov in konfliktov v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vrhunec pa doživel 25. junija leta 1991, ko sta Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost in se s tem odcepili od SFR Jugoslavije. Na razpad Jugoslaviji sem kot otrok gledal s povsem drugačnimi očmi, kot nanj gledam sedaj. Če se ozrem na nekdanjo skupno državo, ugotavljam, da smo dobro živeli, imel sem lagodno in lepo otroštvo, žal so se pozneje pojavila politična razhajanja, zgodila se je vojna, po njej se je začel novi proces demokratizacije, ki je zaobšel veliko pozitivnih stvari, razbohotil se je kapitalizem, za katerega vemo, kaj prinaša širšim množicam ljudi in še bi lahko našteval."

Kako gledate na razvoj Slovenije?

"Zelo pozitivno. Slovenija nam je lahko vzor v marsičem, še posebej pa v pogledu razvoja. Ljubljana, denimo, je prekrasno mesto, večkrat sem jo že obiskal, ponaša se s kakovostnim življenjem, veliko je zelenja, je primer sodobnega mesta, v katerem se da lepo živeti. S soprogo sva pred leti živela v Italiji, v Vareseju blizu Milana in tedaj sem celo razmišljal, da bi se z družino preselil v Ljubljano. Ko sem bil izvoljen za župana, je ideja padla v vodo."

Ste zadovoljni z sedanjim stanjem v Makarski?

"Lagal bi, če bi rekel, da nisem, pa ne le zaradi tega, ker sem župan. Pred dvema letoma, morda tremi, smo izdelali študijo, s katero želimo doseči zasuk v turizmu po vzoru nekaterih drugih mest na Mediteranu. S študijo naj bi iz dokaj težavnih razmer, ki so posledica vse večjega bohotenja množičnega turizma, izplavali iz njega, a to ne gre čez noč. Turistična sezona kot izjemno pomembna panoga je bila v Makarski, preden smo začeli uresničevati študijo, omejena na zgolj dva meseca, julij in avgust, sedaj smo ubrali novo pot. Uvajamo namreč različne oblike turizma, tako da se turizem razteza na daljše obdobje, ne le na dva najbolj izpostavljena poletna meseca. Pozitivne stvari so vidne v športno-rekreativnem turizmu, kulturnem turizmu, gastronomiji ... Če bi dopustili širitev množičnega turizma, bi se nam zgodilo to, kar se dogaja v Španiji, Italiji in še kje, kjer lokalno prebivalstvo protestira proti množičnemu turizmu, saj duši življenje v njihovem domačem okolju. Temu smo se sedaj ognili, gradimo humani turizem, ki je vzdržen, ki je prvenstveno namenjen temu, da je po meri življenja lokalnih prebivalcev."

V Makarski je opaziti veliko novogradenj; kdo gradi?

"Ob vznožju Biokova, ki je zaščiteni naravni park, so začele rasti hiše tudi v turistične namene. Ker taka gradnja vpliva na okolje in ima negativne posledice, smo jo zaustavili. Poleti je v Makarski, ki ima nekaj več kot 13.000 prebivalcev, vsak dan približno 50 tisoč turistov. Turističnih zmogljivosti je dovolj, imamo veliko hotelov in privatnih nastanitev, v Makarski je tudi veliko tujcev, bogatašev, ki imajo na svojih bančnih računih milijone, tako da brez težav vlagalo svoj kapital v novogradnje. Zato je pomembno, da smo zaustavili tovrstno divjo gradnjo, tudi nezakonito oziroma na črno oddajanje sob in apartmajev, kar zažira prihodke lokalne turistične blagajne. Sedaj lahko v Makarski gradite le hišo zase, mesto spet dobiva dalmatinsko dušo."

Kaj bi bilo treba storiti, da bi bila Makarska turistično še bolj privlačna?

"Prva naloga je, da se vrnemo k avtentičnosti mesta, ki temelji na naši tradiciji, širjenju naše kulture, gastronomije in še česa. Imamo zaščitena območja s fantastično naravo, Biokovo, morje ..., klima je izjemna tudi spomladi in jeseni, res sem lahko ponosen na naše mesto. Največje bogastvo je makarska plaža, osrednja je dolga 1,5 kilometra, je ena najlepših na Jadranu, obkrožena s parkom in borovim gozdom, imamo še za kilometer dolge manjše plaže. Makarska se poleg krasne narave ponaša še s kulturnimi znamenitostmi v starem jedru mesta in tudi zunaj njega."

Imate še kakšne druge načrte za Makarsko?

"Če želim uresničiti vse, kar sem volilcem obljubljal pred izvolitvijo za župana, bom moral županovati še en mandat. Številni projekti so namreč sredi uresničitve in treba jih bo dokončati, kot denimo izgradnja nove tržnice, doma za upokojence, izgradnja že omenjene žičnice na vrh Biokova in še kaj. Zaradi tega nameravam vnovič kandidirati za župana."

P.S. Zoran Paunović se je 22. septembra letos ob še štirih kandidatih potegoval za mesto predsednika SDP, največje opozicijske stranke na Hrvaškem, se uvrstil v drugi krog, kjer pa ga je premagal Hajdaš Dončić.