Preden se sploh lotimo resnice, kaj imamo danes od državnih podjetij, ki jih od poletja 2014 v svojem ali v imenu države upravlja Slovenski državni holding (SDH), si privoščimo ščepec odkritosrčnosti. Pa ne zato, ker bi tujci, če bi nas razumeli, za NLB odšteli vsaj slabe pol milijarde evrov več, kot nedavno so. Da bi dobili zanjo vsaj toliko več, so bili prepričani jezni poslanci. Zato so bivšo vlado skoraj cel dan spraševali, kdo bo odgovarjal, ker je s prelaganjem prodaje NLB, do nedavnega največje slovenske državne banke, banki zniževal kupnino.
Privatizacija je bila edina pomembna obletnica, ki se je četrt stoletja kasneje ni želel spominjati nihče
Cmok je ostal v grlu še od prve prodane tovarne
Za to vzorčno prodajo, ki naj bi ob rojstvu države simbolično odprla Slovenijo evropskim kapitalistom, smo lahko še devet let trdili, da je bila ekonomsko nepotrebna. Tobačna je bila še desetletje paradni konj nemškega cigaretnega velikana. Prav redki pa so pred letom 2004, ko je novi lastnik Reemtsme, britanski Imperial Tobacco, preselil proizvodnjo cigaret na Poljsko, trdili, da je bila prodaja Tobačne tujcem nespametna. Če nas spomin ne vara, so se oglasili sindikati, saj je pri nas zaradi selitve proizvodnje v cenejšo ekonomijo ostalo brez dela 260 delavcev. Takrat, tako kot leta 1991, pač ni bilo modno v mučnih pripravah na vstop v EU in pozneje v evroobmočje postavljati plank bodoči družini. Tako smo tujcem dokazovali, da si želimo njihovih naložb. Četudi nas je bolelo, ko smo spoznali, da so si uspešno gospodarjenje v njih predstavljali čisto drugače kot mi.
Odtlej so minila leta, v Tobačni zdaj mestna uprava prestolnice izdaja osebne izkaznice, "tovarna" spet živi. Mi pa si še ne znano odgovoriti, ali si želimo tujcev, ki vstopajo ne le v naše tovarne, ampak s svojo poslovno logiko v naše glave, bolj ali manj kot kupnine za prodana podjetja. Na koncu se nam ne glede na to, ali smo ohranili delo, dobili morda tudi višjo plačo in zasedli položaj, ne da bi se morali preseliti v tujino, zdi, da kupnina pač ni tako imenitna kot nostalgija. Nostalgija po čem? Ja, po našem vendar.
Za vso to navidezno privatizacijsko miselno zmedo, ki se stara skupaj s prebivalstvom dežele na sončni strani Alp, obstaja tehten razlog. Ko so mlajši navdušeni, ker se je država rešila bremena neke "skupne" lastnine tudi za boljši jutrišnji standard, so zlasti starejši z vsako prodajo bolj zgroženi. Boli jih, da tisto, kar je njih povezovalo, denimo njihova tovarna, izginja, četudi vidijo, da ima politika prav tam svoje peskovnike. Čez leta, jih je strah, vendar nihče več ne bo vedel, da ta lastnina sploh ni državna, ampak last vseh nas. Od 11. novembra 1992 - prav na martinovo je bilo -, ko s(m)o se zmenili v parlamentu za zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, je vendar minilo šele 26 let. Spomini so še živi, dejstva neizbežna. Če bi danes vzeli v roke takrat še tiskani telefonski imenik, bi v njem poleg Gorenja, Krke, Leka ti naši nostalgiki srečali kaj malo nekdanjih paradnih konjev s tisoči zaposlenih. Če bi se za omenjena tri podjetja vprašali, kdo vse so bili v tem času njihovi lastniki, bi verjetno ostali brez besed.
S prodajo bank dobički kopnijo
Lani, četrt stoletja od odločitve za privatizacijo, te nismo proslavljali. Obletnice denacionalizacije smo se spomnili, obletnice tolarja tudi, obletnice privatizacije ne. Enako je bilo letos oktobra, ko je bila 25. obletnica uvedbe lastninskih certifikatov. Nismo se spomnili, da smo pred četrt stoletja vsi, od dojenčka naprej sodelovali v privatizaciji in dobili za 567 milijard tolarjev brezplačnih lastninskih certifikatov. Tedanji novorojenčki imajo danes že 25 let in najbrž niti ne vedo, da so sodelovali v zgodovinskem dogodku, pri delitvi družbenega premoženja. Privatizacija je bila edina pomembna obletnica, ki se je ni želel spominjati nihče. Privatizacija ostaja naš tabu. Zato je tudi zelo težko strniti podatke, kaj nam je prinesla. Zanašati se moramo na občutke. In se zanašamo, ker vemo, da je privatizacija politična odločitev, le njene posledice so gospodarske in so merljive z rezultati in številkami.
91 gospodarskih družb, od tega 23 v stečaju, je lani upravljal SDH.
10,9 milijarde evrov je znašala njihova knjigovodska vrednost konec leta 2017.
487,3 milijona evrov dividend so lani prinesle kapitalske naložbe RS in SDH.
6 podjetij je šlo lani v prodajo: Geoplin, Paloma, Intertrade ITA, Telemach Rotovž, KDD in Toplotna oskrba.
75 tisoč zaposlenih je konec septembra letos delalo v državnih firmah.
Kako bi Abanka še nekaj časa ostala naša
Res smo se pri Evropski komisiji, potem ko je Bruselj Sloveniji decembra 2013 odobril državno pomoč za banke, zavezali, da bomo Abanko privatizirali do konca junija 2019. In tudi postopki za prodajo že tečejo, je ta teden odločno povedala predsednica uprave SDH Lidija Glavina. Sodeč po naših neuradnih virih, pa je vedno bolj realna možnost, da bo vlada Marjana Šarca skušala s predstavniki komisije doseči spremembo zavez. Med njimi naj bi bil tudi odlog prodaje Abanke, h kateri je bila leta 2015 pripojena tudi Banka Celje, kar je bil eden močnejših faktorjev konsolidacije slovenskega bančnega sistema doslej. Mimogrede, letos poleti je v Abanki in v njenih 56 poslovalnicah delalo 1035 zaposlenih, banka pa je v 100-odstotni lasti države.
V NLB bi se radi poslovili od omejevalnih ukrepov
V tem kratkem času po prodaji v naši največji banki NLB operativnih sprememb lastništva še ne čutijo, neuradno pa smo izvedeli, da čakajo na skupščino, ki bo predvidoma januarja ali februarja. Na njej naj bi novi lastniki imenovali vsaj tri nove nadzornike in lahko se zgodi, da bo novi nadzorni svet posegel tudi v upravo. Ker država ni prodala 75 odstotkov NLB, za banko še vedno veljajo omejevalni ukrepi Evropske komisije. Zato ne sme kupovati podjetij, izvajati lizinških poslov, ki so zelo donosni, ali bo morala prodati NLB Vito ali ne, tudi še ni znano. Ker so vendarle prodali 65 odstotkov banke, bi se o sprostitvi ukrepov NLB pogajala z državo in Evropsko komisijo. Odkar je NLB prodana, pa zanjo ne velja več tako imenovani Lahovnikov zakon, ki omejuje prejemke vodilnih, zato naj bi člani uprave NLB od novega nadzornega sveta dobili nove pogodbe. Dobro obveščenim se zdi dokaj realno tudi, da bodo novi lastniki NLB relativno močno zarezali v stroške, najbrž tudi z odpuščanjem, da bi povečali dobičkonosnost kapitala. (uč)
Kaj bi bilo ceneje - kazen ali čakanje na pravi trenutek
Prvi je o novem scenariji za Abanko v državnem zboru spregovoril Dragonja, ki je bil zadržan že do prodaje Nove KBM. Spomnimo, takrat je opozarjal, da je 250 milijonov evrov prenizka cena za Novo KBM. In kaj se dogaja v ozadju zdaj? Iz političnih krogov, povezanih z vladajočimi strukturami, slišimo, da se bo Šarčeva garnitura skušala izogniti še eni prodaji pod časovnih pritiskom, da se ne bi ponovil primer NLB. Privatizaciji močno nasprotuje tudi zunajvladna partnerica Levica, katere glasove vlada potrebuje pri nekaterih odločitvah v parlamentu. Kako glasna bo pri tem, koliko bo kooperativna za pogovore o novih možnih scenarijih?
A izkušnje z NLB kažejo, da lahko odlaganje privatizacije končno ceno banke še zbije. Cena delnice NLB, prodane pod Šarčevo vlado, je bila za dobre tri evre nižja od razpona, ki ga je ocenila Cerarjeva vlada lani v predvolilnem času kot nezadostnega. Nekateri sogovorniki v aktualni koaliciji opozarjajo tudi na to. In gotovo bo morebitno iskanje možnosti za odlog prodaje Abanke naletelo na ostre kritike iz desnosredinske opozicije.
"Koliko več bi lahko iztržili za NLB, ne bi ugibal s konkretno številko. Z odlašanjem prodaje je bila verjetno narejena škoda," je prepričan poslanec SDS Marko Pogačnik, nekdanji prvi mož Slovenske odškodninske družbe. "Zaradi odlašanja s prodajo pa tako za NLB kot za Abanko velja vrsta omejitev poslovanja in izravnalnih ukrepov, ki sta jih morali banki sprejeti. Če bi s prodajo Abanke še odlašali, bi nastala nova škoda. Abanka je morala namreč zaradi omejitev od leta 2014 do leta 2018 zmanjšati bilančno vsoto s 3,8 milijarde evrov na 3,4 milijarde evrov. Ker ni šla v prodajo, je morala odprodati lizinško dejavnost in factoring. Ni se mogla na trgu širiti, saj ji prevzemi niso bili dovoljeni. To so bile resne omejitve, saj so bili v obdobju konjunkture lizingi in faktoringi v bančnem sektorju med najbolj donosnimi posli. Ker ju niso smeli imeti, se vrednost Abanke znižuje. Seveda načrtno, saj vsi vedo, kakšne omejitve za Abanko veljajo. Prepričan sem, da gre odlašanje s prodajo NLB in Abanke v škodo davkoplačevalcev. Verjetno dobiš višjo kupnino, če prodaš eno banko s 3,8 milijarde evrov bilančne vsote kot banko s 3,4 milijarde bilančne vsote. Zdaj pa se na veliko govori, da naj bi naredi prav vse, kar je možno, da Abanke ne bi prodali. Po besedah Metoda Dragonje naj bi celo razmišljali o tem, da Abanka plača kazen, ki znaša okoli 700 milijonov evrov. Vsi vemo, da je odločitev o državni pomoči bankam sprejela vlada Alenke Bratušek. Odtlej so minila štiri leta, v katerih bi se lahko poskušali pri Evropski komisiji dogovoriti o drugačnih pogojih prodaje. Vedno so to obljubljali, pa nič. Predsednik vlade ali finančni minister bi lahko rekla tudi, da so te omejitve za banke neživljenjske, in se poskušala dogovoriti drugače. A nista naredila ničesar," se čudi Pogačnik.
Abanka ta hip vroča žemljica
Zdaj je vprašanje, kako bi se na poskus finančnega ministra Andreja Bertonclja odzval Bruselj, ki je v nekaterih primerih odlog privatizacije že dovolil, denimo na Portugalskem. Bertoncelj bo imel v roki vsaj ta adut, da je država doslej pomemben delež zavez iz leta 2013 izpolnila. Gotovo bo pomembno tudi, ali bo vlada za operacijo Abanka angažirala politično najmočnejša orožja in se bo s komisijo o tem pogovarjal tudi Marjan Šarec, v ozadju pa še diplomatsko-lobistični aparat. O Abanki se je v evropski prestolnici pogovarjala le takratna finančna ministrica Mateja Vraničar Erman.
Zakaj je 60 odstotkov zavarovalnic državnih
Marko Pogačnik, poslanec SDS in nekdanji prvi mož Slovenske odškodninske družbe (Sod): “Upravljanje državnega premoženja ni najboljše in tudi najbolj učinkovito ne. Tudi zato ne, ker vlada državnemu zboru še zdaj ni predstavila sprememb strategije o upravljanju kapitalskih naložb, četudi jih je državni sekretar Metod Dragonja napovedal že v času bivše vlade pred tremi leti in naj bi po tedanjih napovedih začele veljati septembra 2016. Mi smo na pomanjkljivosti strategije opozarjali že ob njenem sprejemu leta 2015, SDH je ministrstvu za finance predlagal spremembe pred dvema letoma. Na Dragonjeve tokratne napovedi o spremembah strategije v 2019, s katerimi naj bi smiselno združili pod eno streho SDH in DUTB in po dveh letih zamude le ustanovili demografski sklad, pa bi z oceno počakal dotlej, ko bodo bolj oprijemljive ... Ta hip je res največja hiba Slovenije, da nima strategije, kaj naj počne s podjetji, ki bodo ostala v državni lasti. Šele ko se bo odločila, katera podjetja bo iz takšnega ali drugačnega razloga še ohranila v svojem lastništvu, bodo lahko začela ta učinkovito delovati, ker bodo imela pred seboj jasne cilje. Vedela bodo, kaj jih čaka na trgu in kakšni bodo dobički. Zdaj sta namreč dve tretjini podjetij strateški, jaz pa se ne morem strinjati s tem, da mora država obvladovati več kot 60 odstotkov zavarovalniškega trga. A to počne, ko pa je več kot 60 odstotkov zavarovalnic v državni lasti. Težko me bodo prepričali, da je to potrebno.” (jz)
