Drzni raziskovalec, neustrašni borec

Čeprav je navada intervjuvati vsakokratne Prešernove nagrajence, tokrat ni uspelo. Kmalu po razglasitvi nagrad v Kinodvoru 10. januarja smo se skušali dogovoriti za intervju, a žal neuspešno. Žena Marta je dejala, da so se odločili, da ne bo (več) dajal intervjujev. In smo se morali sprijazniti. Na srečo pa je gradiva o Filipu Robarju Dorinu na pretek, tudi mapa v naši dokumentaciji je obsežna. Torej iz prve roke ni, je pa poglabljanje v njegovo življenje in delo hvaležna misija, viri so bogati. Pričajo o polnokrvnem, mnogostranskem, brezkompromisno angažiranem, neustrašnem umetniku in človeku.
Njegova biografija je filmska. Rojen je v srbskem Boru, rudarskem mestu bakra, 8. septembra 1940. "Oče je bil v Srbiji finančni uslužbenec. Ko se je začela vojna, je šel v partizane in ostali smo sami. Ni bilo lahko materi s tremi otroki. Po osvoboditvi je oče poslal telegram, da je dobil službo in stanovanje v Celju. Oba starša sta Slovenca, ampak Kraljevina Jugoslavija je svoje uslužbence nameščala v različne kraje. Oče je bil v Makedoniji, južni Srbiji … Ko je družina potovala v Celje, smo romali kakih deset dni. To je bilo moje zadnje nomadsko potovanje … Vlaki namreč niso vozili redno, tovorne vagone so ajzenponarji šibali sem in tja, kakor se jim je zahotelo. Nekaj mesecev smo živeli v Celju, potem so očeta premestili v Žužemberk, kjer je ustanovil davčni urad, nazadnje pa smo končali v Novem mestu, kjer je dobil oče mesto šefa davčne uprave. Osnovno šolo in gimnazijo sem tako končal v Novem mestu," je povedal v intervjuju za novomeško študentsko revijo Park pred devetimi leti. Tudi na Štajerskem je živel. Leto po drugi svetovni vojni je preživel pri babici v Gaju pri Pragerskem, kjer je, kot pravi, užival v bajni svobodi. Ko je v Ljubljani na filozofski fakulteti študiral primerjalno književnost in filozofijo, se je ob koncih tednov običajno podal domov v Novo mesto, kjer so imeli člani ansambla Dizzy Combo, kjer je igral saksofon, redne vaje in kmalu tudi nastope.

Usodni avtoštop

Poleti 1962. se je s 25 dolarji v žepu postavil ob cesto, dvignil palec in prek Slavonije, Srbije in Bolgarije odpotoval v Grčijo in vse do Turčije. V Solunu si je sobo delil z Angležem, prav tako študentom filozofije, na poljih je pomagal pri obiranju sadja in tobaka ter tako zaslužil za hrano. Začel se je spogledovati z dekletom, ki je z mamo potovalo po Peloponezu. Čeprav so se hitro poslovili in je Filip ostal sam z zaradi knjig že precej težko vrečo, so se njihove poti hitro spet prepletle. Ko je spet avtoštopal, sta mu ustavili Evelyn Dorin in njena mama Yula. Na poti sta se Filip in Evelyn polagoma zbližala. Ko so se vrnili vsak na svoj konec sveta, onidve v Chicago, Filip v Novo mesto, so stike ohranili z dopisovanjem. Čez nekaj mesecev je Evelyn prišla v Slovenijo, tri dni zatem sta se poročila, ob koncu naslednjih počitnic pa se je Filip preselil k njej v Chicago, kjer je vpisal študij filma na Columbia Collegeu. Že z diplomskim filmom v Chicagu je napovedal svojo družbenokritično bojevitost. V dokumentarcu Skid Row je meščane Chicaga opozoril na bedno življenje brezdomcev in vseh drugih odrinjenih, ki jim cvetoči kapitalizem ni pustil živeti. In nikoli ni odnehal, nikoli ni želel s filmom komurkoli ugajati.

Pionirski pogum

Po končanem študiju v ZDA sta se Filip in Evelyn vrnila v Evropo, kjer sta v Švici dobila službo na zasebnem inštitutu Montesano v Gstaadu. Montesano je bil poseben zavod, kamor so bogati Evropejci in Američani pošiljali svoja dekleta, da bi se poleg šolskega znanja navzela tudi svetovljanskih naukov in veščin. Dve leti je vodil seminar in praktične vaje iz fotografije in filmskega ustvarjanja. Ko sta se po nekaj letih skupnega življenja razšla, se je vrnil v domovino, kjer je potem vrsto let delal kot asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT. Njegova svobodomiselnost in prijateljevanje s študenti nista bila pogodu tistim, ki so odločali o podaljšanju njegovega profesorskega mandata. Mnoge tedanje sodelavce in člane akademijskega sveta je motila njegova idejna in pedagoška samostojnost oziroma samovolja, kot so radi izjavljali. Očitali so mu tudi, da se druži s hipiji, prav gotovo je pred študenti izrekel tudi kakšno preveč kritično pripombo o eminentnih slovenskih režiserjih in kulturno-ideoloških instancah. Nazadnje je moral oditi.

Filmske alternative

Ko je zapustil akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), je ustanovil Filmske alternative, eno prvih neodvisnih producentskih podjetij pri nas. "Neodvisna produkcija ima tudi dobre strani. S svojimi idejami ti ni treba viseti na nekih odborih in jih prepričevati, da si tvoj film zasluži, da ga izberejo. Predvsem pa lahko posnameš tisto, kar želiš s filmom povedati, lahko si uporen, prodreš globlje, greš tja, kamor drugi ne gredo, in prideš, kamor drugi ne pridejo," je dejal nekoč. Kot avtor številnih igranih filmov in dokumentarcev se je pogosto loteval zgodovinskih tem, denimo povojnih pobojev, ki jih je raziskoval še pred osamosvojitvijo, in tudi tem, povezanih s človekovimi pravicami. Med številnimi filmi, ki jih je v svoji bogati karieri posnel, je tudi deset celovečernih igranih in dokumentarnih filmov: Srečanja (1975, izgubljen), Sence bližnjih prednikov (1978), Opre Roma (1983), Ovni in mamuti (1985), Veter v mreži (1989), Za resnični konec vojne – Rogenrol (1991), Striptih (1995), Trdinov ravs (2004), Aven čhavora (2005), Vivat Kozina (2007), Veter se požvižga (2008) in Pot v Gaj – Opre Roma 3 (2011). Izpostaviti velja tudi kratke in srednjemetražne, dokumentarne in igrane filme: Posebna šola (1972), Xenia na gostovanju (1975), Si videl (1977), Pogled stvari (1978), Ristanc (1981), Kmetijskega proizvajalca Mikolaša prvi dopust (1984), Novomeška pomlad (1988), Ljudnica (1989), Nebo nad Ženavljami ali dan, ko nam je Evropa padla na glavo (1994), Alternativna terapevtska skupnost (1996), Bogdan Borčić (2009), Zmago Jeraj (2010) in Merimase (2010). Posnel je tudi več filmskih portretov slovenskih pesnikov, pisateljev, glasbenikov in slikarjev.

Romi

V filmih o slovenskih Romih je opozarjal na njihovo prepočasno vključevanje v družbo. Pozorno spremljanje romske problematike je pripeljalo do tega, da je bilo prav na njegovo pobudo v Novem mestu ustanovljeno prvo romsko društvo v Sloveniji. Romom je posvetil filme Opre Roma, Aven čhavora in Pot v Gaj. Z njimi je sporočal, naj vstanejo, naj svetu pokažejo, da tudi oni zmorejo, da lahko tudi oni ustvarjajo. Na njihovo stran je mnogokrat stopil tudi drugače, s članki v časopisih in javnih razpravah. Eden izmed Romov je nekoč dejal, da je Dorin za Rome naredil več kot kdor koli, saj jim je dal možnost, da jih svet vidi drugače.

Pionir slovenskega filma