V času, ko so se moški in ženske zaljubljali v čudovito Marlene Dietrich v filmih Josefa von Sternberga, in v dneh, ko se je v Nemčiji odvijala politična debata o prepovedi nacističnih polvojaških oddelkov SS in SA, je sredi aprila 1932 v berlinski vsakdan vstopilo novorojeno življenje Eve Unger. Bila je prvi otrok premožnega judovskega trgovskega potnika in matere, ki se je močno sramovala dejstva, da je bil otrok zaplojen še pred poroko, zato je kasneje skrbno prilagajala datume, da bi sramota ostala samo njena.
V Nemčiji je imela diskriminacija nekaj več kot pol milijona Judov vsak dan večje razsežnosti. Aprila 1933 je bil z zakonom proti prenapolnjenosti nemških šol omejen judovski delež v izobraževalnih ustanovah. Oktobra so bili Judje s pomočjo uredniškega zakona odstranjeni iz vseh poklicev v zvezi s tiskom. Od maja 1935 niso smeli več služiti v nemški vojski, septembra istega leta pa so bili objavljeni zloglasni nürnberški zakoni, med katerimi je zakon o državljanstvu Judom določil mesto drugorazrednih državljanov. Zakon o zavarovanju nemške krvi in časti je prepovedal sklepanje zakonskih zvez med Judi in Nejudi, od aprila 1937 pa se Judje na nemških univerzah niso mogli več potegovati za doktorski naziv. Poleti 1938 so judovski zdravniki izgubili dovoljenje za opravljanje dela.
Potem ko je mati Eve Unger z iznajdljivostjo in pogumom pri nacističnih oblastnikih izposlovala izpustitev moža iz Dachaua, kjer je bil zaprt po aretaciji v kristalni noči novembra 1938, razložila otrokoma, da so šipe na judovskih trgovinah pobite, ker so bile dotrajane in jih bodo lastniki zamenjali, ko je "izpolnila prave formularje" za izselitev družine in to naposled uspešno preselila v Anglijo, je zavestno ali ne pri svojih bližnjih terjala malodane svetniški status. Iz vseh por meddružinskih odnosov so odtlej nemo, a očitajoče štrlele materine neodtujljive zasluge za to, da so ušli nacističnemu pogromu Judov v holokavstu.
Judovska družina Unger je odšla iz Nemčije z odobritvijo nacističnega režima, za kar je odštela zajeten znesek denarja. Preden so vstopili na letalo, je mati izbrala otrokoma oblačila pri imenitnem berlinskem krojaču, ki so v novi deželi vzbujala pozornost zaradi napačne presoje o tamkajšnjem življenju. S seboj so odpeljali družinsko pohištvo, nikomur pa ni padlo na pamet, da bi vzeli na pot tudi hišno pomočnico in varuško, obe Judinji. Nič ni pomagalo, da je pomočnica Edith dotlej z družino preživljala praznike, da bi simbolno izrazila pripadnost. Tako kot je želela izraziti pripadnost družini po vojni, ko je nekdanje delodajalce poiskala v Angliji, vendar se je gospa Unger tudi tedaj oklepala nekdanjega gospostva. Po vojni niso Ungerji nikoli govorili o holokavstu, starša sta iz nemške preteklosti družine dovolila odbirati le spomine na sproščene trenutke skupnega preživljanja prostega časa, smučanje, jadranje ipd.
Življenjska pot berlinske Judinje je pripoved o kočljivih detajlih zgodovine
Vse bližje je ganljiv trenutek, ko bo opustošena slovenska akademska krajina dokončno zreducirana na gojišče uslužnih znanstvenih podizvajalcev, zavozlanih v peklensko zanko z velikimi akademskimi sredinami
