Eh, saj so vse posneli kar na Zemlji

Knjigo Nikoli nismo šli na Luno: Ameriška trideset milijard dolarjev vredna prevara je leta 1976 v samozaložbi izdal Bill Kaysing, nekdanji oficir ameriške mornarice, ki je delal za podjetje Rocketdyne, izdelovalca pogonskih motorjev nosilnih raket Saturn 5. Kaysing je trdil, da je bil polet na Luno pretežek za tedanji tehnološki razvoj, zato so se pri Nasi odločili vso zadevo uprizoriti. Tej pionirski knjigi so nato v desetletjih sledile številne nove, ene z bolj, druge z manj divjimi trditvami.
Osnovna premisa teorij zarote je, da so se zaradi silovitega časovnega, psihološkega in finančnega pritiska (na vrhuncu hladne vojne in tekme s Sovjetsko zvezo za primat v vesolju) pri Nasi odločili, da bodo pristanek na Luni raje uprizorili kar na Zemlji, torej izvedli svetovno potegavščino, prizore pa posneli v studiu na tajni lokaciji. Takšno prepričanje je podžgal tudi leta 1977 posneti film Capricorn One (Kozorog Ena), v katerem Nasa prepozno spozna, da je prišlo pri gradnji rakete do napake in zato v časovni stiski prisili svoje astronavte, da s filmskem studiu v Nevadi uprizorijo pristanek - v tem primeru na Marsu - nato pa jih namerava ubiti, da se skrivnost ne bi razkrila.
"Dokazi" privržencev teorij zarot za neresničnost pristanka ameriških astronavtov na Luni se največkrat vrtijo okoli petih področij: (ne)prisotnosti zvezd na posnetkih, smrtonosnega sevanja v vesolju, prisotnosti prahu pod lunarnim pristajalnim modulom, izredno visokih temperatur na Luni in nenavadnih senc na posnetkih z lune. Znanstveniki so zavrnili vse (in številne druge).

Zakaj ni videti zvezd?

Fotografije odprav na Luni po navadi kažejo povsem črno nebo v ozadju brez zvezd, kar po teorijah zarote dokazuje, da so bili posnetki narejeni v studiu. Ker na Luni ni atmosfere, bi moralo biti na temnem nebu mnogo zvezd, trdijo. A prav odsotnost zvezd je v resnici dokaz, da so astronavti bili na Luni, v knjigi Slaba astronomija, zgrešeni koncepti in razkrite zlorabe, od astrologije do "prevare" pristanka na Luni piše Philip C. Plait. Svetlo površje Lune in svetla, zelo svetlobno odbojna vesoljska oblačila astronavtov so namreč zahtevali kratke osvetlitvene čase pri snemanju fotografij, zato šibka svetloba zvezd na fotografskem filmu ni pustila sledi. Dejstvo, da Nasa ni "ustvarila" zvezd na umetnem nebu, torej govori bolj proti teorijam zarote kot njim v prid.

Zakaj se astronavti niso skuhali?

Ker temperature na površini Lune na dnevni strani dosegajo temperaturo do 120 stopinj Celzija, bi ta astronavte skuhala, pravi še en dokaz proti uradni verziji poleta na Luno. Pri Nasi so se tej nevarnosti izognili tako, da so posadke na Luno poslali v obdobju, ko je sonce šele vzhajalo, torej je bil 27 zemeljskih dni dolg Lunin dan šele pri začetku in sonce površine še ni tako zelo ogrelo. To dokazujejo dolge sence na posnetkih. A tudi ob vroči površini se toplota zaradi umanjkanja atmosfere ne prenaša na okolico tako kot je to na Zemlji. Pravzaprav, opozarja Philip C. Plait, je bila astronavtom veliko bolj nevarna njihova lastna toplota znotraj zaščitne obleke. Ker je bila ta zelo izolirana, so morali inženirji dodati prav poseben sistem hlajenja, s katerim so odvajali toploto, ki so jo ustvarjala telesa astronavtov med hojo in delom na Luni. Za to so uporabili toplotni izmenjevalnik v nahrbtnikih vesoljskih oblek. Poleg teh - na prvi pogled verjetnih, a ovrgljivih - dejstev obstaja še vrsta nenavadnih dogodkov, povezanih s pristanki, ki mečejo posebno luč na Nasin program Apollo in jih teorije zato navajajo kot dodatno potrditev, da je bilo pri njem nekaj narobe. Med njimi dejstvo, da je Nasa dejansko izgubila številne originalne posnetke z odprav na Luno, kar pomeni veliko izgubo za znanost in zgodovino; le delček jim je z velikimi napori nato uspelo rekonstruirati. Nekatere posnetke so izgubili, nekatere so, kot je pokazala poznejša preiskava, preprosto presneli s podatki drugih vesoljskih programov. Izgubili so se tudi originalni načrti pristajalnega modula in vesoljskih vozil. Drug dokaz naj bi bile številne sumljive smrti udeležencev in sodelujočih v programu Apollo.
A dokazi, da je program Apollo obstajal, so neovrgljivi; poznejši preleti sond, ki so letele čez Lunino površje, so fotografirali opremo, ki so jo Američani pustili za sabo, vključno z lunarnimi vozili in petimi v zemljo zapičenimi zastavami (ena se je prevrnila). Poleg tega so polete v živo spremljali številni na Zemlji, tako s teleskopi kot z radijskimi sprejemniki, še posebno pozorno seveda Rusi. Ti bi bili zelo motivirani, da razkrijejo zaroto.

Zakaj je ostal prah na površini?

Naslednji dokaz v prid prevari naj bi bile plasti finega prahu na Luninem površju, vidne na fotografijah neposredno pod pristajalnim modulom. Prah na Luni je izredno fin, kot dobro zmleta moka, in povsem suh. Nastal je z razpadom kamnin zaradi visokih temperaturnih nihanj in s pomočjo udarcev meteoritov. Po trditvah zagovornikov teorije zarote bi moral izpuh močnega motorja pristajalnega modula ob pristanku povsem razpihati fini prah in pod sabo ustvariti luknjo, v okolici pa ne bi smelo biti prahu, v katerem so se odtisnile noge pristajalnega vozila in nato stopala čevljev astronavtov. Znanstveniki njihove navedbe zavrnejo z izračuni količine potiska motorja glede na (nizko) silo teže na Luni, prah pa zaradi odsotnosti atmosfere potuje drugače kot na Zemlji, kjer ga nosi zrak, tega pa na Luni ni.

Zakaj sence niso povsem črne?

Še ena znana argumentacija "zarotnikov" so sence na posnetih fotografijah. Če je sonce edini vir svetlobe in se ta ne more odbijati od molekul v atmosferi, kot je to na Zemlji, bi morale biti sence povsem črne brez vsakršne sivine, saj ne sme biti nobene svetlobe od drugod, ki bi jo povzročila. Ker pa sence niso povsem črne, trdijo teorije zarote, je to dokaz, da so bile fotografije posnete na Zemlji. Znanstvena razlaga je preprosta: drug vir svetlobe, poleg Sonca, je Luna sama, njena površina, ki močno odbija sončno svetlobo - zato jo na primer vidimo svetlo na nebu. Kot dokaz za goljufijo Nase pogosto navajajo tudi fotografijo ameriške zastave, ki naj bi plapolala v vetru. Tega na Luni zaradi pomanjkanja atmosfere seveda ni, torej se tudi zastava ne more premikati. A v zaporedju posnete fotografije dejansko dokazujejo, da je zastava zgolj zmečkana in je ves čas enake oblike.

Zakaj jih ni ubilo sevanje?

V šestdesetih letih so ameriški znanstveniki s pomočjo satelita Explorer ugotovili, da Zemljo obdajajo območja zelo močnega sevanja, pojav so poimenovali Van Allenovi pasovi - po znanstveniku, ki je prvi pravilno pojasnil njihov nastanek. Sevanje v teh pasovih je tako močno, da lahko poškoduje elektronske naprave vesoljskega plovila in tudi močno škoduje človekovemu organizmu. Po teorijah zarote so zato Van Allenovi pasovi nov dokaz, da astronavti dejansko niso poleteli na Luno, saj prečkanja območja sevanja ne bi preživeli - drugače kot astronavti na vesoljski postaji ali v vesoljskem plovilu Space Shuttle, ki okoli Zemlje krožijo pod pasom tega sevanja. Nasa je bila zaradi sevanja dejansko v skrbeh, je avtorju omenjene knjige povedal sam profesor Van Allen, a je načrtovala tir poleta tako, da so astronavti zgolj oplazili notranji, nevarnejši pas sevanja, več časa pa so preživeli v zunanjem, manj nevarnem pasu. Kovinska lupina vesoljskega plovila jih je dodatno ščitila, a smrtonosne doze sevanja niso prejeli predvsem zato, ker stopnja sevanja takoj za zunanjim Van Allenovim pasom upade, tako da so bili astronavti veliko večino časa zunaj tega območja.