Poleg tega, da je Alfred Hitchcock posnel obilico izjemnih filmov, je bil znan tudi po tem, da je povedal eno najbolj markantnih anekdot v zgodovini filma. Namreč, britanskemu filmarju se je nekoč porodila ideja za najboljši film, kar si ga je kdaj zamislil. Imel je vse – popolno zgodbo, intrigo, zaključek. Le da je ta ideja bila nekoliko posebna po tem, da se mu je porodila – v sanjah. Da ne bi ušla v pozabo, se je sredi noči zbudil in je idejo takoj zapisal na papir, nato pa se vrnil v posteljo. Ko je zjutraj vstal, je ves navdušen poiskal papirček z zapiskom. Vendar pa je bil, ko je prebral, kaj je ponoči napisal, globoko razočaran. Na listku namreč ni pisalo drugega kot: “Fant sreča punco.”
Poanta te prigode je seveda ta, da je motiv fanta, ki se zaljubi v dekle (ali obratno), v svoji elementarnosti tako sijajen, da so bile na njegovo podlago tudi dejansko posnete mnoge najbolj slovite filmske zgodbe. Naj je šlo za Casablanco, Čedno dekle, Pred zoro, Titanik, Notting Hill, Razpoloženo za ljubezen ali Petdeset odtenkov sive, so bile ljubezenske prigode med dvema tujcema vedno neizčrpen navdih za filmsko uprizarjanje.
A čeprav tovrstne romantične filme primarno povezujemo s Hollywoodom, so ljubezenske zgodbe seveda prisotne tudi drugod po svetu, pri čemer jih režiserke in režiserji prikrajajo lokalnim okoljem. In če smo pri nas s Petelinjim zajtrkom dobili ultimativni slovenski primerek tega žanra, potem si bomo lahko na nacionalki danes ogledali izvrsten primerek tovrstnega indijskega filma.
Indijsko kinematografijo že od nekdaj zaznamuje velika dvojnost. Medtem ko z bollywoodom tudi sami poznajo skrajno komercialno obliko ustvarjanja, pa nekoliko bolj v ozadju biva bolj umirjena, avtorska produkcija, primerljiva z evropskim art filmom. 43-letni režiser Ritesh Batra je danes eden najvidnejših predstavnikov te scene. Njegov četrti celovečerec Fotografija (Photograph, 2019) je prav z motivom “fant sreča punco” predstavljal enega vrhuncev njegove dosedanje kariere.
V filmu spremljamo zgodbo o Rafiju (Nawazuddin Siddiqui), nekoliko izgubljenem uličnem fotografu, ki služi s tem, da fotografira mimoidoče pred veličastnim slavolokom Vrata Indije v Mumbaju. Nekega dne na ta način spozna tavajočo Miloni (Sanya Malhotra). Neznanca gresta sicer sprva vsak svojo smer, a jima dogodek ne gre iz glave. Ko se znova srečata, se rodi ljubezen, ki je ne spustita več iz rok.
Čeprav sta glavna igralca Nawazuddin Siddiqui in Sanya Malhotra pri nas povsem neznani imeni, pa sta oba zelo uveljavljena obraza indijskega filma. Še posebej 48-letni Siddiqui ima za sabo impresivno filmsko kariero, saj je v zadnjem četrt stoletja igral že v več kot 60 filmih ter je za svoje delo prejel obilo nagrad, tudi mednarodnih.
Fotografija je sijajen primerek romantičnega filma ravno zato, ker se ne podreja konvencijam hollywoodskih filmov, temveč idejo romance razvija v skladu z indijsko kulturo. Odnos med Rafijem in Miloni ni zaznamovan z zahodnim materializmom in spolnostjo, temveč z medsebojnim spoštovanjem in skrbjo. V poplavi raznih komercialnih filmov gre za prikaz, kako lahko ta večni motiv zaživi v zgodbi, ki s svojim humanističnim sporočilom nosi globlji smisel. Čeprav film zaradi indijskega porekla ni imel za sabo tako močne marketinške mašinerije, da bi ostal v zavesti gledalcev, pa gre za pravo osvežitev ponudbe na malih zaslonih, ki nam dandanes le redko ponudijo takšno pristno filmsko izkušnjo.
O FILMU
• Film so pri nas premierno predvajali na Liffu leta 2019.
• Film so med redno kino distribucijo v Sloveniji predvajali z naslovom Fotograf, pri televizijskem predvajanju pa je dobil naslov Fotografija. Slednji tudi bolj ustreza zgodbi filma.
• Glavno vlogo v filmu bi moral po prvotnem načrtu odigrati sloviti indijski igralec Irrfan Khan, a je v času nastajanja filma že bolehal za rakom in je leta 2020 pri komaj 53 letih tudi umrl.
