(FOTO) Postavljanje jaslic v frančiškanski cerkvi: "Oprosti, ni bilo nalašč"

Tale postavitev jaslic je bila kot zelo zelo počasi vrteči se film. Vrtel se je od petka vse do ponedeljka, v njem smo se srečevali (se pogosto zaletavali drug v drugega in si bili nemalokrat napoti) pater Janez Papa, frančiškan in duhovnik, Bernardka, mojstrica zvijanja smrekovih vej in polaganja maha, Pietro Osualdini, zamejski Slovenec, študent medicine v Mariboru in vsestranski jaslični pomočnik, izmenoma dva Večerova fotoreporterja in novinarka. Tu je bila še neslišna sestra Bogomira, uršulinka, ki je krasila oltarje, in trije zelo slišni pevski zbori, ki so vadili v cerkvi in samostanu.
Bazilika Matere Usmiljenja, med ljudmi znana tudi kot mariborska frančiškanska cerkev, postavlja velike božične jaslice, ki imajo vsako leto trumo obiskovalcev. Navsezadnje se od reda sv. Frančiška Asiškega presežnost jaslic tudi pričakuje. Prav Asiški, ustanovitelj frančiškanskega reda, je leta 1223 v italijanskem mestu Greccio v Rietski dolini v dneh pred božičem v naravni votlini določil tradicijo upodabljanja božičnih dogodkov, Jezusovega rojstva in postavljanja jaslic.
"Jaslice kot način spominjanja osrednje božične skrivnosti so pravzaprav igračka, podoba, spomin dogodka, ki se je zgodil pred dvema tisočletjema na betlehemskih tleh. Kar je bistveno, odločilno, ko delamo jaslice, pa je to, da vstopimo v božično sporočilo. Lahko so jaslice na sto in en način, najpomembneje je, kako človek v 'štalo' svojega življenja sprejme božje sporočilo," pravi pater Janez Papa.

Dve, tri ur'ce in ... Ecce jaslice!

Moja predstava ne bi mogla biti dlje od resničnosti. Da pride pač karavana ljudi, zbije podest, se pravi podnožje jaslic, po navodilih "načelnika", naloži mah, zelenje, postavi hlev, napelje lučke, razvrsti figure, kakšen ducat figur vsak pomočnik, to že, napolni studenec, ck! z daljincem in voda zažubori (to edino se je izkazalo, da drži). Dve, tri ur'ce in ... Ecce jaslice!

Po mah v Kočevski rog

Sobota po maši. Ob "gradbišču" obetavno ležijo polne zavezane velike črne vreče. In snopi dolgih vrtnih trav, pravkar porezanih na dvorišču samostana. Kupi smrekovih vej. V betlehemski pokrajini že kraljuje nekaj loncev asparagusov, pozabljenih zimzelenih rož naših starih mam. Bernardka, ki pravi, da je bila vpeta v življenje frančiškanske cerkve že kot dijakinja, tudi kot študentka, keramične lonce zakriva s smrekovimi vejami, z njimi polni špranje, ki razkrivajo drobovje podesta, ustvarja navidezni gozd. S pohodnimi čevlji vijuga med različnimi višinami odra in lovi ravnotežje v skrbi, da ne pohodi katere od žarnic. Pater Janez pride v kavbojkah in razvlečenem puloverju - v meniški kuti bi pač težko nenehno plezal na podest in skakal z njega. Kolikokrat na ene jaslice? "Skokov ne štejem več."

Pater in Peter nosita vodo

Nikogar drugega ne bo? "Več nas tudi ne sme biti," pravi p. Janez. "Več kot dva se itak ne moreta gibati po prizorišču, že dva sta si napoti. Sploh pa - če imaš mladino, lahko vsa stvar malo pobegne iz rok, ker je več razposajenosti kot dela, tudi kakšna škoda hitro nastane. Marsikje obstajajo jasličarji, ki zato od A do Ž najraje naredijo vse povsem sami."
Ne vemo, kdaj se ustvarjanje jaslične pokrajine prelije v ure. Pred leti so znanstveniki kanadske univerze British Columbia izvedli študijo, v katero je bilo zajetih 800 milijonarjev. Vprašali so jih, kateri nakup bi jih najbolj osrečil. Velika večina jih je med številnimi ponujenimi obkrožila odgovor: nakup časa. Da dirka z njim ne bi bila tako stresna. Mi bi jim ga lahko nekaj prodali.
Zdaj manjkajo le še figurice. No, v tej dimenziji jaslic so figurice figure. Mogoče jutri, v nedeljo, mogoče v ponedeljek, pravi p. Janez. Izprosim si, da me pokliče.
Nedelja: Za vsak primer zavijem k jaslicam. Betlehemska pokrajina še ni naseljena. Vse je po starem.

Tukaj je bila ovčka, tukaj pastir

Zdaj pa najprej po živino v klet. Na hitro nas preštejem - štirje. Fotoreporterja Andreja takoj odštejem, ker potrebuje roke za fotoaparat. Kolikokrat bomo torej šli v klet in nazaj, če je samo ovc kakšna stotnija? Kje so še pastirji in sveta družina in ... Odgovor pride kmalu - pater s samokolnico. Drugi odgovor hitro zatem: dvigalo.
Klet se zdi gromozanska, pa zajemam s pogledom samo manjši del. Labirint hodnikov, prostorov, teme in polteme, senc. "Tukaj naši študentje varijo pivo," se oglasi pater, ko skušam videti, kaj je za enimi od polzaprtih vrat. Za koga? (Za mašno vino vem, pivo pa ...). "Zase."
V ozkem prostoru, kjer stojijo tri težke omare z jasličnimi figurami, luč "ne dela". Vsi štirje na mobitelih vklopimo svetilke in snopi svetlobe zdrsnejo po zbirkah. Veliki plastični, manjši keramični, mičkeni leseni ... "Slednja je imela umetniško vrednost," z obžalovanjem v glasu reče p. Janez, "a so večino figur ljudje pokradli."
In kradli so kot srake. Tako, da je zdaj že pokojni pater Bogoljub v jaslice na mesta, ki so se "izpraznila", začel postavljati kartončke z napisi: Tukaj je bila ovčka, Tukaj je bil pastir ...

Vse je na svojem mestu

O dolgem postavljanju figur na kratko: vse je na svojem mestu. Po tem, ko so ovce stokrat padle na hrbet, kak pastir (izraelski?, arabski?) pa na nos, ko so bili vsi podstavki figur zakriti z mahom, vsi pogledi pastirjev usmerjeni k jaslim, ko je Peter po prstih prehodil celo prizorišče in se nobena od treh kamel ni spet zvrnila z vzpetine ..., so bile jaslice postavljene. In "moje" Dete seveda ni bilo del betlehemske pokrajine, ampak ga je sestra Bogomira neskončno bolj izkušeno od mene (z izkušnjo) vzela v naročje in ga položila v jasli pred prezbiterij.
In vse se je spet lahko začelo.