Holokavst je sistematično uničevanje vseh za naciste rasno, versko, spolno ali zdravstveno nezaželenih ljudi. Za preganjanje in na koncu tudi usmrtitev ni bilo potrebno njihovo aktivno nasprotovanje nacizmu, zadostovalo je samo to, da so bili to, kar so bili. Na svetu ni kraja, ki bi bil bolj zaznamovan s holokavstom, kot je koncentracijsko taborišče Auschwitz: v času delovanja, od maja 1940 do januarja 1945, je bilo tam ubitih okoli 1,1 milijona ljudi, od tega 960.000 Judov ali skoraj vsak šesti od šestih milijonov Judov, ki so bili ubiti v holokavstu. Prav zato je bil 27. januar, datum osvoboditve Auschwitza, izbran za mednarodni dan spomina na holokavst.
Auschwitz je tudi taborišče, v katerega je bilo odpeljanih okoli 2300 ljudi iz Slovenije. Večina je bila Slovencev, ki so bili v to taborišče poslani kot politični zaporniki. Toda tja je bilo pripeljanih tudi okoli 350 Judov, vsaj 78 Romov in vsaj en jehovec z območja Slovenije. Za okoli 1300 izmed njih je Auschwitz kraj smrti, kar pomeni, da je v tem kraju eno največjih pokopališč slovenskih žrtev druge svetovne vojne. Zato je 27. januar tudi slovenski dan spomina na žrtve holokavsta. Ob lanski 75. obletnici osvoboditve Auschwitza smo v Sinagogi Maribor pripravili razstavo Tu se je smrt utrudila do smrti … – slovenske žrtve Auschwitza. Ob razstavi smo posneli tudi kratki film o današnjem videzu taborišča in izdali katalog, ki ga povzema ta članek. Razstava trenutno gostuje v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani.
Prvi Slovenci v Auschwitzu
Koncentracijsko taborišče Auschwitz v bližini poljskega mesta Oświęcim (nemško Auschwitz) je bilo največje nacistično delovno in uničevalno taborišče. Vendar táko ni bilo že ob ustanovitvi maja 1940, saj je bilo ustanovljeno kot delovno taborišče za Poljake. Ta prvotni del se je kasneje imenoval Auschwitz I ali matično taborišče. V njem je bilo v začetku okoli 10.000 taboriščnikov. Tukaj je bil sedež poveljstva in vseh osrednjih organov postopoma nastalega taboriščnega sistema, v katerem je bilo v poletnih mesecih leta 1944 okoli 135.000 taboriščnikov. Že od začetka so v Auschwitzu računali z veliko smrtnostjo in so takoj zgradili krematorij I z dnevno zmogljivostjo prvotno 100 trupel, kasneje pa 340. Auschwitz se je začel spreminjati v uničevalno taborišče, ko so konec avgusta in v začetku septembra 1941 izvedli prva poskusna ubijanja sovjetskih vojnih ujetnikov s plinom Zyklon B. Ker so bili rezultati v skladu s pričakovanji, so za uporabo tega plina v krematoriju I uredili plinsko celico.
Največje nacistično delovno taborišče je postal Auschwitz zaradi odločitve znanega podjetja kemijske industrije I. G. Farben februarja 1941, da bo pri bližnji vasi Monowice (nemško Monowitz) zgradilo ogromen industrijski kompleks Buna-Werke za proizvodnjo sintetičnega bencina. Za odločitev niso bili pomembni samo ugodna prometna lega (ta je bila kasneje pomembna za transportiranje Judov iz vse Evrope), obilje vode (reka Visla) in potrebnih surovin (rudniki premoga) ter zaradi oddaljenosti od Velike Britanije varnost pred bombardiranjem, temveč tudi nizka cena in obilica delovne sile, ki so jo predstavljali taboriščniki v Auschwitzu. Zato so v Auschwitz začeli pošiljati tudi pripadnike drugih narodov. Prva skupina 22 Slovencev je tako prispela 28. septembra 1941 iz zapora Begunje. Kaj je bil Auschwitz že v tej zgodnji fazi delovanja, jasno pokaže podatek, da je večina izmed njih tam umrla že po nekaj mesecih.
1942: največji transporti Slovencev
Marca 1942 je v bližnji vasi Brzezinka (nemško Birkenau) začelo delovati podružnično taborišče Birkenau ali Auschwitz II – Birkenau. Bilo je bistveno večje kot matično taborišče. V njem je bilo poleti leta 1944 okoli 70.000 taboriščnikov. V Birkenauu so od 26. marca 1942 iz vse Evrope pošiljali čedalje številčnejše transporte Judov – tako odraslih kot otrok vseh starosti –, ki jih je čedalje bolj učinkovito organiziral Adolf Eichmann (1906, Solingen-1962, Ramla). Jude s prvih transportov so brez izjeme takoj ubili. Kmalu pa so esesovski zdravniki takoj po prihodu transporta z Judi začeli izvajati selekcijo – izbrali so za delo primerne, ki so bili sprejeti v taborišče, in tiste, ki niso bili primerni in so bili zato takoj ubiti v plinskih celicah. Za usmrtitev Judov, ki so jih izbrali pri selekciji ob prihodu, ali taboriščnikov katerekoli kategorije pri kasnejših selekcijah v taborišču so od februarja 1942 uporabljali dve improvizirani plinski celici pri taborišču Birkenau z dnevno zmogljivostjo 800 in 1200 ljudi.
Zelo hitro po 22. marcu 1933, ko so v prvo nacistično koncentracijsko taborišče Dachau prispeli prvi taboriščniki, je v taborišču Moringen začel delovati tudi prvi oddelek za ženske. Taboriščnice tega oddelka je konec leta 1937 prevzelo prvo žensko koncentracijsko taborišče Lichtenburg. Njegovo vlogo je leta 1939 prevzelo novo taborišče Ravensbrück, ki je do konca druge svetovne vojne ostalo edino večinsko žensko taborišče. Auschwitz je bil za Ravensbrückom prvo nacistično koncentracijsko taborišče tudi za ženske. Prve taboriščnice so prispele v Auschwitz 26. marca 1942, prvi Slovenki pa 6. junija 1942 iz Maribora. Ker so v druga taborišča začeli pošiljati ženske šele leta 1944, je okoli 1500 slovenskih taboriščnic dve tretjini vseh slovenskih taboriščnikov v Auschwitzu. Za okoli 850 izmed njih je Auschwitz tudi kraj smrti.
Nacistično nasilje na Gorenjskem in Štajerskem je bilo najhujše leta 1942. V tem letu so ustrelili največ talcev: v mariborskih Sodnih zaporih in celjskem Starem piskru jih je bilo ubitih 866, 788 moških in 78 žensk, ali več kot polovica vseh štajerskih talcev. Sorodnike partizanov ali talcev so aretirali. Aretacije so bile najbolj množične v začetku avgusta, ko so v prehodnem taborišču v Okoliški (danes I.) osnovni šoli Celje zbrali 1261 ljudi. Tiste, ki so bili stari nad 55 let, so večinoma poslali v delovna taborišča. Mlajše od 18 let so odvzeli staršem in zato jih imenujemo ukradeni otroci. Večino so poslali v mladinska taborišča, nekatere mlajše in rasno ustrezne pa predali organizaciji Lebensborn za posvojitev v nemških družinah. Preostale so poslali v koncentracijska taborišča, največ v Auschwitz.
Leta 1942 je bilo v Auschwitz poslanih največ slovenskih taboriščnikov: okoli 600 žensk in okoli 220 moških. Več kot 90 odstotkov jih je bilo poslanih iz Celja, Maribora ali z Borla, ostali pa iz Begunj. Samo s transportom, ki je 9. avgusta 1942 krenil iz Celja, je bilo pripeljanih 451 Slovencev, 333 žensk in 118 moških. Čeprav slovenski taboriščniki niso bili na dnu taboriščne hierarhije, tam so bili nedvomno Judje, so bile možnosti za njihovo preživetje slabe. Ob že tako skrajnih življenjskih okoliščinah je prav v času prihoda največje slovenske skupine v Auschwitz izbruhnila epidemija tifusa, ki je nekajkrat zahtevala tudi več kot 300 življenj dnevno. Veliko slovenskih taboriščnikov je bilo starejših, zato so jih zelo hitro selekcionirali in poslali v plinske celice. Še posebno tragična je bila usoda žensk, ki so v taborišče prišle noseče.
1943: Ljubljančanke in dolenjski Romi
Ob kapitulaciji Italije je območje Ljubljanske pokrajine prišlo pod nemško okupacijo in policijsko poveljstvo Erwina Rösenerja (1902, Schwerte-1946, Ljubljana). Ta je isto funkcijo od decembra 1941 opravljal na Štajerskem in Gorenjskem. Njegovo ime je postalo sinonim za nacistično nasilje v teh pokrajinah tudi zato, ker je bil podpisan na razglasih o streljanju talcev. Bistvena razlika v primerjavi z dogajanjem v omenjenih pokrajinah je bila kolaboracija dela prebivalstva Ljubljanske pokrajine najprej z italijanskim okupatorjem, od septembra 1943 z imenom Slovensko domobranstvo pa z nemškim. Poosebljal jo je Leon Rupnik (1880, Lokve-1946, Ljubljana), župan Ljubljane v letih 1942-1943 in predsednik uprave Ljubljanske pokrajine v letih 1943-1945. Prav ta kolaboracija je omogočila aretacije in odgon mnogih prebivalcev Ljubljanske pokrajine v koncentracijska taborišča, in to ne samo Slovencev, pač pa tudi Romov in Judov. Pri vsaj dveh transportih decembra 1943 iz Ljubljanske pokrajine v Auschwitz - transportu 77 Romov iz okolice Novega mesta in transportu 44 žensk iz Ljubljane in okolice - so aktivno sodelovali domobranci.
Od 26. februarja 1943 so v Birkenau pošiljali tudi transporte Romov. V Auschwitz je prispelo okoli 23.000 Romov. Med njimi je bila tudi skupina 77 Romov iz okolice Novega mesta, ki so tja prispeli 2. decembra 1943. Romov ob prihodu v taborišče niso ostrigli, pustili so jim civilno obleko in osebne predmete. Vsi Romi so bili po družinah nameščeni v barakah sektorja BIIe ali Ciganskega taborišča. Kot drugi taboriščniki so tudi Romi morali delati, vendar samo v taborišču. Ob večerih se je iz romskega dela taborišča vedno slišala glasba, saj jim glasbil niso odvzeli. Umrljivost romskih taboriščnikov je bila kljub nekaterim ugodnostim zelo velika. Nekatere Rome so iz Auschwitza prestavili v druga koncentracijska taborišča. V noči z 2. na 3. avgust 1944 so v plinskih celicah umorili zadnjih 2897 Romov. V zgodovino Auschwitza se je ta dogodek zapisal kot "noč, ko so violine obmolknile". Danes je ta datum dan spomina na porajmos ali genocid nad Romi. Med njegove žrtve sodi tudi vseh 77 dolenjskih Romov, ki so bili v Auschwitzu, čeprav tam niso vsi umrli.
1944: "… nebo nad krematorijem pa je žarelo"
Takoj po kapitulaciji Italije je območje Primorske postalo del nemške Operacijske cone Jadransko primorje, ustanovljene 10. septembra 1943. Cona je zajemala območja italijanskih pokrajin s sedeži v Vidmu, Gorici, Trstu, Pulju, na Reki in v Ljubljani. V vsej operacijski coni, razen v Ljubljanski pokrajini, je policijsko upravo vodil Odilo Globocnik (1904, Trst-1945, Paternion). Pred prihodom v Trst so pod njegovo poveljstvo v Lublinu na Poljskem sodila taborišča smrti Bełžec, Majdanek, Sobibor in Treblinka, ki so bila v letih 1942 in 1943 največja morišča holokavsta. Z njim je iz Poljske prišel tudi del moštva teh taborišč. Ti ljudje niso samo okrutno zatirali odporniškega gibanja, pač pa so tudi ustanovili koncentracijsko taborišče Rižarna. V Auschwitz so s Primorskega pošiljali izključno ženske: okoli 450 Primork na več transportih od 12. januarja do 5. novembra 1944. Večina je bila po nekaj tednih ali mesecih iz Auschwitza premeščena, zato je v tej skupini taboriščnic delež preživelih višji kot pri preostalih skupinah.
Največji obseg je tovarna smrti Auschwitz dobila zaradi nemške zasedbe Madžarske 19. marca 1944. V tako imenovani Ungarn Aktion, ki jo je vodil sam Eichmann, so od konca aprila do začetka julija 1944 odpeljali več kot 430.000 Judov iz takratne Madžarske v Auschwitz. Prekmurski Judje so bili med prvimi žrtvami te "akcije". Devetnajstega aprila 1944 je bila namreč sprejeta odločitev, da aretirajo najprej Jude z območij blizu jugoslovanskih partizanov in jim tako preprečijo, da bi se zatekli k njim. Šestindvajsetega aprila 1944 so madžarski žandarji okoli 280 prekmurskih Judov – otroke, starke in starce ter ženske in kot najmanj številne moške, saj jih je bila večina že vpoklicana v delovne enote madžarske vojske – odpeljali v murskosoboško in lendavsko sinagogo. Naslednji dan so jih pripeljali v Čakovec in jih skupaj z medžimurskimi Judi predali esesovcem. Vse so 28. aprila 1944 odpeljali v Nagykanizso. Takoj so izbrali za delo sposobne in jih še istega dne popoldne z vlakom poslali na "delo v Nemčijo". Kot prvi izmed 147 transportov Ungarn Aktiona so 2. maja 1944 prispeli v Auschwitz. Ker so bili na tem transportu za delo sposobni, je bilo okoli dve tretjini prispelih sprejetih v taborišče. Preostale so takoj ubili v plinskih celicah.
Večina 26. aprila 1944 aretiranih prekmurski Judov, predvsem otroci z materami in starejši ljudje, so ostali v Nagykanizsi. Osemnajstega maja 1944 je od tam odšel drugi transport v Auschwitz. Prispel je 21. maja 1944. Ta dan je bil najbolj grozljiv v vsem času obstoja taborišča Auschwitz: s šestimi transporti iz Madžarske, eden od njih je bil drugi transport iz Nagykanizse, je prispelo več kot 17.000 Judov, od katerih so jih okoli 13.000 takoj po selekciji usmrtili. Prekmurska Judinja Šarika Heimer (1925, Murska Sobota-verjetno 2002, Izrael), taboriščna št. 80860, se je teh dni spominjala: "… ogromni transporti ljudi, ki so jih dan za dnem vozili v taborišče. Vsak dan se je slišalo strahotno vpitje nedolžnih ljudi. Bilo je strašno, nebo nad krematorijem pa je žarelo." Verjetno je bil 21. maj 1944 tudi dan, ko je bilo v drugi svetovni vojni usmrčenih največ ljudi iz Slovenije. Sicer velja za najbolj krvav dan 2. oktober 1942, ko je bilo v Mariboru ustreljenih 143 talcev.
Konec pekla na zemlji
Bolj ko se je slabšal nemški položaj na frontah, bolj se je povečevala potreba po taboriščnikih in bolj se je slabšal njihov položaj. Premiki taboriščnikov iz enega taborišča v drugo so bili čedalje manj smiselni. Zaradi številnih transportov iz vse Evrope je bil Auschwitz sicer največje delovno taborišče. Predvsem poleti 1944 je imel tudi presežke za delo primernih taboriščnikov, ki so jih zato pošiljali v druga taborišča. Število transportov iz Auschwitza v druga taborišča se je jeseni 1944 še povečalo zaradi samo še 200 kilometrov oddaljene fronte. Kljub temu je še 3. decembra 1944 iz Mauthausna prišel velik transport taboriščnikov, med njimi tudi nekaj deset Slovencev kot zadnjih slovenskih taboriščnikov v Auschwitzu.
Dvanajstega januarja 1945 se je začela dolgo pričakovana sovjetska ofenziva, zato so 17. januarja 1945 v vseh glavnih in podružničnih taboriščih še zadnjič opravili zbore (tako imenovane apele). Našteli so 67.012 taboriščnikov in začeli evakuacijo. Vsi evakuirani taboriščniki so vsaj del poti prehodili, kar je bilo ob njihovi siceršnji oslabelosti, izredno mrzlem vremenu in visokem snegu izjemno težko. Vsakogar, ki je zaradi onemoglosti zastal ali pa naredil kakršenkoli disciplinski prekršek, so stražarji neusmiljeno ustrelili. Ni pretiravanje, da so te pohode imenovali marši smrti. Okoli 7500 taboriščnikov, ki so bili prešibki, da bi preživeli marše smrti v druga taborišča, stražarji pa jih pred odhodom še niso ubili, je ostalo. V desetih dneh do prihoda osvoboditeljev jih je veliko umrlo, nekatere pa so ustrelili esesovci, ki so odstranjevali dokaze o zločinih. V Auschwitz so 27. januarja 1945 prišli sovjetski vojaki. Prvi, ki so vstopili v Birkenau, so bili oblečeni v bela maskirna oblačila in taboriščnikom so se zdeli kot duhovi. Tudi sovjetskim vojakom so se zdeli prizori, ki so jih zagledali v taborišču, povsem neresnični.
Država Slovenija in Auschwitz
Tudi ob letošnjem 27. januarju, ko je minilo 76 let od osvoboditve Auschwitza, so bile v Sloveniji in zamejstvu številne prireditve v spomin na žrtve holokavsta. Zaradi trenutne pandemije sicer skoraj izključno v on-line obliki in kot že vsa leta prej brez kakršnegakoli navodila šolskega ministrstva najbolj številčno po osnovnih šolah. Vendar so žrtve Auschwitza zaradi pomena za evropsko in slovensko zgodovino med tistimi, ki si zaslužijo ne samo spoštovanje posameznikov ali nekaterih ustanov, temveč tudi spoštovanje države Slovenije. To so letos nedvomno izkazali, vsak na svoj način, nosilci najvišjih državnih funkcij.
Žal pa še vedno ne poznamo vseh imen slovenskih žrtev Auschwitza, saj do zdaj še nihče iz Slovenije ni natančno preučil arhiva v Auschwitzu. Tudi do zdaj še niso bile objavljene vse ohranjene fotografije več kot 800 Slovencev ob njihovem prihodu v taborišče, ki jih hrani isti arhiv. In slednjič: pogajanja med naslednicami nekdanje Jugoslavije o ponovnem odprtju jugoslovanskega muzeja v Auschwitzu se ne premaknejo z mrtve točke. Avtor članka upa, da bomo ob 77. obletnici osvoboditve Auschwitza katero izmed zgoraj navedenih dolžnosti začeli reševati. Žrtve Auschwitza si to zaslužijo, naši zanamci to potrebujejo.
* Lojze Krakar, Auschwitz, 1962
Obiščite spletno stran brez oglasov.
