Po atentatu na Aleksandra I. Karađorđevića v Marseillu 9. oktobra 1934 so širom kraljevine Jugoslavije pričeli postavljati spomenike v čast kralju Zedinitelju. Maribor pri tem ni bil nikakršna izjema in sredstva zanj so zbirali tudi s prostovoljnimi prispevki. Občina je leta 1938 objavila natečaj in med sedemindvajsetimi prispelimi prijavami je zmagal osnutek "Nova os" inženirja arhitekta Jaroslava Černigoja in kiparja Borisa Kalina. Spomenik naj bi stal na Trgu svobode, ki bi ga tudi na novo uredili. Dokončanje projekta je preprečila druga svetovna vojna, po osvoboditvi pa pri novih oblasteh mučeniški kralj ni bil več tako čislan, da bi mu postavljali spomenike. Kaj se je zgodilo s sredstvi, ki so jih za postavitev spomenika zbrali, je od takrat naprej veljalo za uganko. Menilo se je, da jih je verjetno, tako kot mnogo stvari, požrla vojna vihra. Do nedavnega.
Ekskluzivno lahko poročamo o izjemnem dosežku mariborske občine, ki je plod napornih pogajanj s predstavniki ene najbolj znanih švicarskih bank - njenega imena zavoljo tajnosti podatkov do zaključka vseh postopkov še ne smemo objaviti. Pred nekaj več kot dvema letoma so občinski strokovnjaki za mednarodno pravo v arhivih izbrskali podatek, da so bila še pred pričetkom druge svetovne vojne zbrana sredstva varno naložena na posebej v ta namen odprt tajni račun. Ker pa je od takrat minilo že skoraj devet desetletij in so se menjavali režimi ter države, del katerih je Maribor bil, so bili potrebni dolgotrajni postopki ter zbiranje obsežnega gradiva in dokazov, ki so zadovoljili stroge švicarske bančne uradnike, da je mestna občina dejansko pravna naslednica predvojne občine Maribor in s tem upravičena do sredstev na računu.
Ker postavitev spomenika na Trgu svobode ni več mogoča - meščanke in meščani zagotovo ne bi odobravali odstranitve popularnega kodžaka -, so za novo lokacijo izbrali pravkar prenovljeni Vojašniški trg
Odgovorni se seveda zavedajo, da je bil denar zbran namensko in da bi bilo porabiti ga za karkoli drugega vsaj moralno sporno, zato so ponovno obudili zamisel o postavitvi Černigoj-Kalinovega spomenika. Ker pa na Trgu svobode to ni več mogoče - meščanke in meščani zagotovo ne bi odobravali odstranitve popularnega kodžaka -, so za novo lokacijo izbrali pravkar prenovljeni Vojašniški trg, ki kar kliče po osrednji točki, namenjeni druženju prebivalstva. V ta namen bodo trgu spremenili tudi ime v Aleksandrov trg.
Poročamo o še eni razveseljivi novici. Častno pokroviteljstvo nad celotnim projektom naj bi prevzel nihče drug kot vnuk kralja Aleksandra I., prestolonaslednik Aleksander II. Karađorđević. Poleg tega naj bi tudi že ustanovil posebno fundacijo za zbiranje sredstev, ki jih bodo namenili za nakup hiše na Koroški cesti 3. Tam je namreč leta 1814 v nekdanji Strašilovi gostilni nekaj časa prebival Đorđe Petrović, znan kot Karađorđe, ustanovitelj dinastije Karađorđevićev in praprapraded Aleksandra II. V hiši bodo po temeljiti prenovi uredili kulinarično-glasbeni center prijateljstva Črni Jurij.
Dobrih novic, ki jih prinašamo tokrat, pa s tem še ni konec. V teh letih se je na švicarskem bančnem računu nabralo tudi ogromno obresti, tako da denar ne bo zadoščal le za postavitev Nove osi, ampak bo sredstev dovolj tudi za vrnitev nekaterih spomenikov, ki so nekoč že krasili naše mesto. Tako se bo v Mestni park znova vrnil nadvojvoda Janez, na Maistrov trg Wilhelm von Tegetthoff, na Slomškovega župan Andreas Tappeiner in v bodoči kulturni center Melje znamenita Predica. Seveda odgovorni niso pozabili niti na "nerodnost", ki se jim je primerila ob Poletnem veselju pred Umetnostno galerijo. Tega bodo nemudoma vrnili v prvotno stanje, v duhu svojega do sedaj že večkrat izkazanega pretanjenega posluha za umetnost v javnem prostoru in kulturo nasploh pa nameravajo pri Slaviji ponovno postaviti tudi Fontano Luja Vodopivca.
