Igor Bavčar: Kdaj je milica postala slovenska?

Človek se vpraša, kaj tako epohalnega fascinira veterane slovenske policije, da so v ravnanju slovenske milice ob akciji Sever 1. decembra 1989 našli navdih za poimenovanje svoje veteranske organizacije. V tej akciji je milica asistirala uveljavljanju odločbe mestnega sekretariata za notranje zadeve v Ljubljani, s katero je prepovedala shod, ki ga je napovedalo Udruženje za povratak prognanih Srba sa Kosova i Metohije s Kosovega polja. "Udruženje" v resnici prave vloge sploh ni oddalo, poslalo je zgolj nekakšno napoved za shod in tudi na poziv, da vlogo dopolnijo, se niso oglasili. Delavci mestnega sekretariata so vlogo zato hoteli zavreči, toda notranji minister Tomaž Ertl je poklical uslužbence mestnega sekretariata na sestanek v svojo pisarno, kjer je od njih zahteval, da izdajo odločbo o prepovedi shoda. Pojasnili so mu, da to ne bo dobro, ker odločbe ne bo mogoče vročiti, in ko so se razšli, so uradniki mestnega sekretariata menili, da bodo zadevo pač rešili naslednje jutro. A še isti večer je slovenska televizija že objavila in pokazala odločbo o prepovedi shoda, ki pa je na mestnem sekretariatu sploh niso napisali, čeprav je bila napisana na njihovem papirju. Drug dan so jo morali le izdati. Toliko o spoštovanju prava v zadevi, ki tako fascinira policijske veterane.

Zadnje dejanje jugoslovanske drame

Ta scenografija shodov in njihovih prepovedi konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je bila v resnici začetek zadnjega dejanja jugoslovanske drame. Na odru so bili še vsi glavni igralci in predvsem zelo veliko statistov. Med slednje je leta 1989 prav gotovo sodila tudi slovenska milica. V zaščitni policijski opremi, s čeladami in ščiti, vodnimi topovi, gumijevkami in solzilnim plinom je blokirala mejo s Socialistično Republiko Hrvaško in tako poskrbela tudi za odlično scenografijo. Ukazano ji je bilo, da mora preprečiti prihod organizatorjev "jogurtne revolucije" v Slovenijo. Ti so medtem shod že odpovedali. Očitno so ocenili, da je tveganje preveliko, da na podporo Slovenk in Slovencev itak ne morejo računati, poleg tega je bilo jasno, da jih Kmetičevi železničarji iz Dobove do Ljubljane ne bodo prepeljali za nobeno ceno.

Tektonski premiki

V zgodovini so redki čisti rezi in zametki novega po navadi vedno vzklijejo znotraj starega. Te zametke moramo spoštovati, pogosto se niti ne zavedamo, da tudi taka na videz nedolžna dejanja niso bila enostavna. V zavesti običajnih miličnikov je gotovo ostalo, da so s sodelovanjem v akciji Sever naredili nekaj pozitivnega. Ker poznam občutek, ko opasani in oboroženi moški v polni opremi in v tišini pričakujejo, da bo šlo tokrat zares, ko prostore napolni vonj po dekonzerviranem orožju in novi opremi, me pravzaprav fascinacija nekaterih s tistimi dogodki ne preseneča. Toda tisti, ki so pozneje odločali o imenu policijske veteranske organizacije, v svojih pisarnah tega niso ne izkusili in ne imeli v mislih. Motiv je bil povsem političen.

Slovenski paradoksi

Tudi slovenska milica, ki je bila v stampedu sprememb, je bila šele čisto na koncu (v začetku leta 1992) preimenovana v policijo. S to zakonodajo je dobila svojo novo vlogo. Postala je članica organizacije International Police Association, sedla je v družbo modernih policij svobodnega sveta in tako smo morda dobili še en datum, ki bi se ga bilo vredno spomniti. Zato je res anahronizem, da slovenski policijski veterani proslavljajo neko akcijo zoper miting "jogurt revolucionarjev", ki se niti ni zgodil, ker jih sploh ni bilo. In ne samo to. Nekdanji predsednik RS, Danilo Türk, je pred leti z najvišjim državnim odlikovanjem odlikoval danes že pokojnega republiškega sekretarja Tomaža Ertla prav zaradi akcije Sever. To je še eden v vrsti slovenskih paradoksov. Odlikovanje samostojne in suverene države je dobil človek, ki je do konca branil Slovenijo v Jugoslaviji. Svojim sekretarskim kolegom iz drugih jugoslovanskih republik je na sestanku v Beogradu tik pred osamosvojitvijo razlagal, da, če v Sloveniji pride na oblast meščanska desnica, ga bodo "za lase vlekli po Titovi cesti". Paradoks ni samo v sprevračanju dejstev. Prej je v tem, da ljudje tistih in takratnih prepričanj danes dokazujejo, da so bili glede samostojnosti na stališčih prav tiste meščanske desnice, ki je pozneje res izpeljala prevrat in ki naj bi jih - "vlekla za lase"! Potem je pa tudi v tem, da so ga prav ljudje takratne "meščanske desnice" po munchausnovsko, povsem zares pomagali vleči za lase, a ne po Titovi cesti, pač pa na Türkovo podelitev odlikovanj.

Vprašanja o položaju in prihodnosti

Paradoks je, da bi lahko, če jih ne bi gnal goli oportunizem, branili celo svojo takratno projugoslovansko držo. Vemo namreč, da je bilo veliko dilem, ki so slovenske ljudi in slovensko politiko spremljale vse od propada avstro-ogrske monarhije do devetdesetih let prejšnjega stoletja in pravzaprav vse do danes. Ne nazadnje je prva različica delovnega dokumenta osamosvojitvenega projekta Demosove vlade ponujala kot alternativo najprej idejo jugoslovanske konfederacije. In tudi naše današnje dileme v zvezi z EU in Natom pogosto izvirajo iz podobnih vprašanj o položaju in prihodnosti Slovenk in Slovencev in naše države v sodobnem svetu. Toda to je za oportuniste preveč zahtevno in v aktualnih političnih debatah preveč tvegano. Ta neiskrenost jim zato jemlje vso kredibilnost.
Veliko je razlogov za to, da se v zgodovini ustavimo in razmislimo o namenih njenih akterjev, tudi o njihovem realnem prispevku k naši svobodi, čeprav morda, generalno gledano, njihovim drugačnim stališčem in hotenjem. Ne nazadnje nas ni veliko. A če je drža nasprotnikov strahopetno prazna in dlje od agitpropa ne seže, dialog ni mogoč. Ti, ki si danes tako prizadevajo, da bi za vsako ceno premaknili mejo "pravovernega slovenstva" v čase pred slovensko pomladjo, se prav tako odvračajoči kot tisti, ki edino zveličavna dejstva iščejo samo na drugi politični strani. Besednjak teh polemik je vedno bolj utrujajoč, žal se iz anonimnih komentarjev pod članki seli že v podpisana avtorska dela.