(INTERVJU) Avstralska Slovenka: "Kar rečem, tudi naredim. Sodobno, lepo in brez kreditov"

Avstralija, država s 25 milijoni prebivalcev je od začetka pandemije potrdila šestkrat manj okužb in štirikrat manj smrti kot Slovenija. Januarja, denimo, ni bilo nobene smrti več. Čemu to pripisujeta?

Branko Dervodel: "Predvsem bi rekel, da smo hitro začeli s striktnimi ukrepi in uporabo aplikacije. Še največji problem na začetku je bil, da so ljudje navalili na veleblagovnice po toaletni papir in papirnate brisače, avstralske politike je bilo takrat kar malo sram. V Avstraliji so se ljudje okužili predvsem od tistih, ki so prišli iz tujine. Sicer so vsi, ki so prispeli na kontinent, morali avtomatsko v strogo karanteno, ampak so zaradi nekaj napak razširili okužbo. Virus je najbolj razsajal v zveznih državah Novi Južni Wales in Viktorija, medtem ko smo jo v Zahodni Avstraliji, kjer živimo mi, najbolje odnesli."

Zadnji primer okužbe v vaši zvezni državi, kjer živi 2,6 milijona prebivalcev, je iz konca januarja, ko so odkrili britanski sev pri enem od varnostnikov v Sheratonovem karantenskem hotelu. Ampak v tem tednu ste imeli še vsega tri aktivne primere. Življenje poteka normalno?

Marjana Kaker: "V Zahodni Avstraliji devet mesecev nismo imeli nobene okužbe."

Branko Dervodel: "Ves čas smo živeli normalno življenje, edino potovanja med državami so omejena. Ker je pri tej zadnji okužbi virus ušel iz hotela, so takrat takoj uvedli zaprtje Pertha, maske so se morale nositi v trgovinah, javnih prostorih, vendar so zaprtje kmalu ukinili, ker novih primerov ni več. Včeraj sem bil pri frizerju in vse gre proti normalnemu. Tudi na Australian Opnu smo videli, da gledalci v arenah mask niso nosili mask ne glede na to, da sta Sydney in Melbourne bila bolj na udaru kot Perth."

Ko pa se pojavi sev, je Avstralija zelo striktna v treh smereh: popolno zaprtje ob pojavu okužbe, agresivno sledenje stikom in množično testiranje.

Branko Dervodel: "Točno tako, to je bil pristop v celotni Avstraliji. Ti ukrepi so pripeljali do tega, da smo jo dobro odnesli, je pa tudi res, da je v Avstraliji zdaj poletje. Klima je ugodna, 30 stopinj Celzija, tudi zato virusi tukaj ne uspevajo tako. Ko se je pojavil virus, so v Perthu uvedli totalni lockdown, za teden dni so zaprli tudi šole, ki so zdaj spet odprte. Ob obveznem nošenju mask pa veliko pomembnost pripisujejo tudi aplikaciji, ki sledi državljanom, da jih lahko potem kontaktirajo."

Ljudje torej zaupajo aplikaciji in koristijo njene prednosti?

Branko Dervodel: "Že ob vhodu v trgovino te vprašajo za aplikacijo, če je nimaš, pa se moraš vpisati ročno na seznam in pustiti kontakt. Očitno dobro služi. Vsi z ukrepi niso zadovoljni, ampak v Perthu, recimo, midva te dni nisva srečala nikogar brez maske. Če ljudje opazijo, da je kdo ne nosi, pride celo do ostrih besed ali konfliktov. V Avstraliji je mentaliteta taka, da kar se dogovori, se upošteva. Tudi prometni predpisi se zelo spoštujejo, pa naj bo 60 kilometrov na uro ali pa 110 na avtocestah. Mene je izučilo, ko sem prvič z avtom peljal v 650 kilometrov oddaljeni Kalgoorlie, kjer je Marjanino podjetje, in plačal kazen. Deset ali petnajst kilometrov prekoračitve ni bilo nekaj hudega, ampak je šel policist za mano z modrimi lučmi. Bili so prazniki, takrat ti zaračunajo dvojno kazen in dobiš dvojne kazenske točke."

Pa niste rekli "izvinite, nisam ja odavde", oprostite, nisem od tukaj?

Marjana Kaker: "Haha, saj se je naredil, da nič ne ve ..."

Branko Dervodel: "Spustil mi je par kilometrov, rešil sem se brez točk in plačal sto dolarjev, me je pa vse podučil. Ljudje se predpisov zelo držijo ali pa celo drug drugega opominjajo."

Bral sem, da je neki okuženi picopek izzval bes, ko si je izmislil, da je samo kupil pico, v resnici pa je tam delal, in da so takoj zaprli nekoga, ki je ušel iz hotelske karantene.

Marjana Kaker: "Zelo so striktni. Če ne nosiš maske na letališču, je kazen do 50 tisoč avstralskih dolarjev (čez 30 tisoč evrov, op. a.)."

Polovica prebivalcev je že testiranih, v tem tednu pa so tudi pričeli s cepljenji proti covidu. Najprej so cepili stanovalko doma starejših in premiera, država želi do oktobra cepiti vseh 25 milijonov prebivalcev... Sta se testirala?

Branko Dervodel: "Videl sem kolone avtomobilov, ki na testiranje čakajo v vrstah..."

Marjana Kaker: "Midva se nisva testirala, saj v Perthu od aprila pa do tega zadnjega primera varnostnika nismo imeli nobenega primera okužbe. Tako da z zanimanjem in začudenjem spremljava dogajanje v Evropi."

Branko Dervodel: "Glavne slovenske medije, tudi vas, prebiram po spletu in me kar malo skrbi, zlasti politika in ekonomija."

Je v Avstralijo ta hip sploh mogoče priti?

Marjana Kaker: "Kot tujec v Avstralijo ne moreš, če nimaš močnega poslovnega vizuma, že sami Avstralci, ki so zunaj, ne morejo nazaj. Okoli 30 tisoč Avstralcev je zunaj države, vanjo spuščajo zelo omejeno število ljudi na teden, nato pa jih namestijo jih v hotele, kjer imajo karanteno, in ko je polno, je polno. Le redke letalske družbe letijo, pri čemer je na letalu lahko le 30 ali 40 potnikov. Ko pa priletiš, te pobere in odpelje policija, niti ne veš, kam, 14 dni si v zaprtem hotelu. Peti in enajsti dan te testirajo, in če si negativen, si po 14 dneh svoboden. Enako velja za notranje lete, če priletiš iz drugih zveznih držav, greš v karanteno."

Se covid kriza v poslu sploh kaj pozna in kako je vaši panogi, rudarstvu, za katero izdelujete eksploziv, ki je bil ključ do vašega poslovnega uspeha?

Marjana Kaker: "Predvsem lahko govorim o razmerah v rudarski industriji in glede na to, da v Zahodni Avstraliji covida skoraj ni bilo, se ne pozna nič, rekla bi lahko, da je situacija celo boljša. Rudarska industrija je v razcvetu. Cena zlata se vzpenja, železova ruda gre gor, srebro, baker, premog, odpirajo tako nove rudnike kot tiste stare, ki so bili zapuščeni.

Kalgoorlie, kjer dela naše podjetje Nitrosibir, to je 650 kilometrov od Pertha proti vzhodu, je središče zlatih polj. Pričakuje celo rast populacije, zato je tam težko najti stanovanje, hišo, ker zadeve tako rastejo. Za oglede hiš prihaja po 30 ljudi, od leta 2009 tega ni bilo, ko je prišla ekonomska kriza, je šlo vse navzdol, trenutno pa je trend obrnjen. Prej so prihajali delavci v našo zvezno državo od drugod, zdaj pa smo zaprti in je tudi služb za domačine dovolj. Delodajalci so začeli ugotavljati, da je velik riziko, če jemlješ delavce od drugod, in promovirajo zaposlovanje lokalnega prebivalstva. Zahodna Avstralija je tudi edina zvezna država, ki ima v proračunu presežek."

Kako je z nahajališči litija zaradi baterij in naraščajoče elektrifikacije vozil?

Marjana Kaker: "Tudi litij in baker sta zanimiva, okoli Kalgoorlieja ga je veliko, tako da se spet odpira en rudnik, vse pa gre na Kitajsko."

Morda bo litij-ionske baterije začel delati tudi TAB Mežica, torej ga bomo potrebovali tudi v Sloveniji?

Branko Dervodel: "Če jim bodo Kitajci kaj prodali ... Kitajci so tudi tukaj lastniki nekaj rudnikov in imajo delež tudi v podjetju Nitrosibir, kjer je solastnica Marjana."

Koliko tega eksploziva prodate v tonah? Pred letom in pol ste v Explosings Manufacturing Services (EMS), ki je ob Nitrosibirju vaše drugo podjetje, prodali 30 ton eksploziva letno, koliko recimo lani? In kako je s tretjo firmo, ki ste jo ustanavljali južno od Pertha za razvoj specializiranih produktov?

Marjana Kaker: "V EMS ne veliko več, tudi razvijam ga posebej ne zaradi kapacitet niti ne želim kupovati novih strojev. Bolj se širimo v Nitrosibirju, ki raste tudi profitno, tretjo firmo pa že gradimo."

Koga zaposlujete v svojih firmah? Se opirate tudi na, kot radi rečemo, pridno slovensko delovno silo?

Marjana Kaker: "Skupaj v vseh naših firmah je približno 70 zaposlenih, in če na hitro preštejem, je enajst Slovencev, kar nekaj Kolumbijcev, preostalo pa so prišleki iz različnih držav in Avstralci. Včasih, ko se tako dobimo, opazimo, da med nami ni nobenega Avstralca. Lahko rečem, da smo Slovenci delovni, medtem ko so Avstralci manj zagnani. Država jim je dala v času krize veliko finančnih spodbud - na primer programa 'job seeker' ali 'job keeper', za tiste, ki iščejo službo, in za ljudi, ki so imeli male biznise in zelo naju je motilo, da se niso dvignili, da bi šli delat, ko so na primer kmetje potrebovali delovno silo. Avstralsko kmetijstvo se zanaša na sezonske delavce, ki pridejo z vseh koncev, in ko jih lani ni bilo, so polovico jagod morali zmetati vstran."

Kakšne so v Avstraliji plače? Izbrskal sem, da je tedenska povprečna plača, preračunano v evre, 1093 evrov, medtem ko je povprečna letna plača v rudarstvu kar 123.000 avstralskih dolarjev, to je 78.000 evrov. Na mesec je to 6500 evrov. Kako pa je v državi urejeno zdravstvo, sociala?

Marjana Kaker: "Plače se tukaj zelo razlikujejo. Najvišje plače so v rudarstvu, ti podatki so verjetno točni. So pa precej manjše v storitvenih industrijah, kot so trgovine, restavracije in podobno. Mi delamo štiri dni tedensko po deset ur, nato so trije dnevi prosti, medtem ko imajo rudniki sistem, da delaš dva tedna po dvanajst ur, dva tedna pa si prost. Ali pa osem dni delaš in si šest dni prost. To ni preprosto, tudi Branko in njegov sin Jure sta šla delat v rudnik, ko smo imeli posel, in delati pri 42 stopinjah Celzija ni preprosto. Glede zdravstva pa je tako, da če plačuješ dodaten denar, lahko greš k zasebnikom, ni pa tako kot v ZDA, ampak tukaj vsak dobi zdravstvene storitve. Premier je v času covida dejal, da bodo vsem, tudi tistim, ki so na začasnih študijskih ali kakršnihkoli vizumih, cepljenje omogočili zastonj."

Pred letom vas je slovenska vlada imenovala za častno konzulko RS v Perthu, ampak vaš glavni fokus je gotovo na vaših podjetjih?

Marjana Kaker: "Drži, ob tem imam še delo z zamejskim klubom, ampak počasi upočasnjujem. Odločila sem se, da moram pri moji letih doživeti še kaj lepega in živeti tudi zase. Brane pravi, da veliko delam, ampak vem, da sem včasih še več."

Branko Dervodel: "Marjana res dela veliko, tako v svoji firmi EMS in pa v Nitrosibirju, kjer ima delež, pri čemer je tam zadeva bolj komplicirana, saj gre za več ljudi, lastnike, odbore in podobno, tako da je vseskozi v tem."

Vseeno pa sta se našla volja in denar za turistično naložbo v Sloveniji. Ko sva se pred letom in pol pogovarjala, ste nakazali, da vas po treh desetletjih življenja v tujini mika, da bi nekaj naredili tudi v domačem kraju, na Koroškem, z investicijo v dolga leta propadajoči Rimski vrelec, tudi Ivarčko jezero. Ko smo to zapisali, je kar završalo z nekim upanjem in čez leto dni ste idejo tudi začeli uresničevati. S firmo Rimski vrelec, d.o.o., ste lani maja to območje kupili za 286.500 evrov. Je bila ta odločitev težka?

Marjana Kaker: "Veste, že dolgo živim v Avstraliji in zdelo se mi je vse skupaj že čudno. Pa razpis, prijave, pogoji, pa pritožbe ..., vse to mi je bilo tuje. Dejansko sva od tega vmes že odstopila, saj če je že kupiti tako težko, da morajo trikrat razpisovati, kaj bo šele potem, sem razmišljala. Jaz bi že nehala, ne poznam več toliko mentalitete ne razmer, ne živim na Koroškem, a dejansko sta me potem Brane, ker to je najin projekt, in Peter Čuješ prepričala, da tako hudo pa že ne bo, da nekako bomo pa že. Zadevo smo vseeno izpeljali, nismo pa mogli prej zaradi razpisov in pravnomočnosti. Od takrat, ko smo to plačali, pa zadeve potekajo zelo dobro."

Stari propadajoči objekt, ki je bil v slabem stanju, ste medtem porušili, kaj se bo dogajalo naprej?

Branko Dervodel: "Zadali smo si cilje, kako bomo začeli in delali. Najprej bomo nad tenis igriščem uredili kavarnico z razgledom, otroška igrišča, nekaj za ljudi, da bodo lahko prišli tja na piknik prostor, potem športna igrišča, kasneje še glamping, nazadnje pa se bomo lotili hotelskega objekta. Temu zdaj sledimo, je pa ogromno stvari, zelo dolgo smo se ukvarjali tudi z brandingom, logotipom, ponudbo, poslovanjem. Na osnovi mnenj strokovnjakov, arhitektov in gradbenikov smo se odločili, da stari objekt podremo in naredimo nekaj na novo. In ko smo ga podirali, se je samo potrdilo, da so imeli prav, saj je bila gradnja zelo slaba, podrli so ga v rekordno kratkem času oziroma se je kar samo podrlo vase."

Marjana, kako globoko ste vi vpeti v projekt, kaj ste si zaželeli, da tam nastane?

Marjana Kaker: "Malo želimo vplesti tudi avstralskega, na načrtu v tem igralnem parku bo kaj v obliki bumeranga, pri športnih igriščih pa tudi 'paddle' tenis, to je oblika tenisa, ki je popularen v Avstraliji in ga igrava. Želim, da je nekaj sodobnega, povem, kaj mi je všeč, sicer pa se ne mešam. Račune potrjuje Brane, sodeluje Peter, že vnaprej sem povedala, da se s tem ne bom ukvarjala, kar sama tega niti ne zmorem. Ko pa pridejo načrti, se pa usedemo na zoom in gledamo. Veliko je vključena tudi Janja Berložnik Šuler."

Mednarodno nagrajeni arhitekt, prav tako Korošec, Jure Kotnik snuje načrt, v dosedanjih projektih je veliko stavil na les, ki ga je na Koroškem v izobilju, denimo pri vrtcih. Bodo zraven tudi ti naravni materiali in kako velik bo hotel?

Branko Dervodel: "Zanesemo se nanj, ekipa sledi tudi temu, kar pravite, okolje je predalpsko, les, voda, železarstvo, ti elementi bodo vključeni v arhitekturo. Hotel pa bo družinski, z 20 do 25 sobami, z nekim značajem. Gotovo bo nekaj posebnega, narejen z občutkom in tako kot vas mene še bolj zanima, kakšni bodo prvi osnutki."

Marjana Kaker: "Zdaj, ko je stari objekt podrt, se tudi bolje vidi prostor, da se hotelski objekt lažje postavi. Jure pravi, da ima zdaj veliko dela s kavarno in pridobivanjem soglasij, mislim, da bomo kmalu šli v prvi razpis za gradnjo. Ker midva letos nisva mogla priti, vse organiziramo preko zooma. Žal tudi še letos ni zagotovo, da bova lahko prišla."

Kakšna je časovnica projekta in kdaj bo vse skupaj zaživelo?

Branko Dervodel: "Letos želimo začeti in upam, da nam do konca leta uspe zgraditi kavarnico, če bo šlo vse po planu s soglasji. Zgradili bomo otroško igrišče, kamping prostor, športna igrišča, začeli smo že s prvimi osnutki dveh lesenih hišk za glamping, do leta 2024 pa bi želeli zgraditi tudi hotel."

Ni treba biti strokovnjak, da vidiš, da bi bil ob Rimskem vrelcu logičen, koristen in smiseln širši turistični koncept z bližnjim, žal propadajočim biserom Ivarčkim jezerom. Ko ste bili nazadnje v Sloveniji, ste se sprehajali tam in ocenili, da bi bilo veliko treba vložiti in da prodajalec postavlja tudi visoko ceno. Ali za nakup opazujete tudi Ivarčko?

Branko Dervodel: "Težko je to komentirati, Ivarčko že dolgo išče novega lastnika. Včasih se pojavi kdo, in ko bo tudi izrazil interes ali tudi nakup, bi lahko sodelovali, tako kot smo sodelovanje obljubili tudi smučišču v Kotljah, ki je neposredni v bližini Rimskega vrelca. Tudi smučišče je namreč dejavnost, ki je za nas zanimiva. Sodelovali bomo s komerkoli, ki bo stopil v branžo. Veliko je idej, sodelujemo z več strokovnjaki, na kak način pri vsem skupaj poudariti ta koroški karakter."

O nakupu Ivarčkega torej ne razmišljata?

Marjana Kaker: "To je velik zalogaj, ne le finančni, lahko da bova, lahko pa se bo našel kdo in se potem s kom povežemo. A za zdaj o tem ne moremo govoriti."

Koliko pa bo vredna investicija pri Rimskem vrelcu?

Marjana Kaker: "Sama imam najraje, da kar rečem, tudi naredim. Vem pa, koliko finančno zmoreva in da bo to nekaj stalo, ker želimo vse urediti lepo. Delali bomo tako, da ne bo kreditov, kajti turizem je v času covida vprašljiv. Ne vemo, kako dolgo bo to trajalo, leto ali pet, bo prišel novi covid? Veliko je neznank, zato ne želimo jemati kreditov, da jih potem ne moreš odplačevati. Zavezala sem se, da nekaj naredimo, Brane dela, Peter je direktor podjetja, vsi se trudimo in ne želimo delati napak. Če rečem po angleško, 'failure is not in my vocabulary', neuspeha ni v mojem besednjaku."

Ste častna slovenska častna konzulka v Perthu, vodite še Slovenski klub v tem delu države. Koliko članov imate? Kaj počnete?

Marjana Kaker: "Častno konzulstvo Slovenije prinaša kar nekaj dela - prireditve, predstavitve, večerje, presenečena sem bila, nenehno se name kdo obrača - tudi za kake potne liste in podobno. Za Slovenski klub je bilo lani težko leto, do junija se tako nismo smeli družiti. Prej smo vsako leto smo pripeljali kakega glasbenika, dvakrat je bil tukaj Marko Kavtičnik, pa Poskočni muzikantje, vsako leto smo prejeli tudi nekaj denarja slovenske vlade. Preprosto se ni dalo narediti vsega, kar smo organizirali prej, Slovenskega dneva, Oktoberfesta in podobno. Kmalu imamo volitve in letos se ne bom več potegovala za to, mislim da to delo tudi ni cenjeno."

Koliko imate članov?

Marjana Kaker: "Nekaj čez 70, je pa generacija, ki je klub ustanovila, zdaj že stara okoli 80 let, poskušala sem potegniti mlajše in tudi ni preprosto, ker so različni interesi. Preuredili smo naše prostore, jih prebelili, kupili hladilnik, zamenjali vrata, veliko naredili, ampak potem koga zmoti kakšna barva, pa nimaš več pravega veselja."

Ste kot častna konzulka stkali tudi kaj gospodarskih stikov med slovenskimi in avstralskimi firmami?

Marjana Kaker: "Kontaktirali so me iz SIJ-a, ocenjevali so avstralski trg. Moja osebna asistentka jim je uredila kontakte in kaže, da bodo začeli delati, ampak če želiš delati v Avstraliji, moraš imeti nekoga tukaj, ne moreš napisati maila, potem pa čakati. Je pa lani kongres jeklarske industrije odpadel, ker je covid."

Branko Dervodel: "Mislim, da bi iz tega lahko kaj nastalo, ker poraba specialnega jekla, ki ga delajo na Ravnah, je v Avstraliji velika. Včlanili so se v avstralsko združenje in zdaj iščejo kontakte. Marjanina osebna asistentka res zna poiskati kontakte. Če znaš angleško, tukaj še nisi kaj veliko naredil, avstralski jezik je zahteven in njihov sleng kar težek za razumevanje."

Branko, vi ste bili pred upokojitvijo v Sloveniji namestnik generalnega direktorja uprave za zaščito in reševanje. Avstralija se lani soočala z velikimi požari površine več Slovenij, tudi v času intervjuja v okolica Pertha divjajo požari - pogorelo je 86 domov, kako bi primerjali sistema zaščite in reševanja?

Branko Dervodel: "Če jo je lani zahod pri požarih dobro odnesel, je letos ravno obratno. Nedaleč od nas, tudi v Perthu je bilo zadimljeno, je pogorelo dvanajst tisoč hektarjev območja. Za primerjavo - največji požari pri nas - na Krasu so bili na 1300 hektarjih. Nekaj časa je bilo zelo suho, močno vetrovno, gasiti je zelo težavno, zato jim tudi domov ne uspe zaščititi. Večina požarov je podtaknjenih, podobno kot pri nas ali na Hrvaškem, kjer imaš piromane, ki se ob podtikanju dobro počutijo. Sicer pa so Avstralci dobro organizirani, imajo tako profesionalne gasilce s podobnimi nalogami kot v Sloveniji, rešujejo tudi ob poplavah, nesrečah v cestnem prometu, z nevarnimi snovmi, imajo pa tudi prostovoljne gasilce. Temu namenjajo veliko pozornosti. Oprema je odlična, gasijo z velikimi letali, helikopterji, velikimi ericksoni, imajo dobra vozila in tehniko, ni pa prostovoljstvo tako množično, kot je v Sloveniji oziroma na območju nekdanje Avstro-Ogrske in Nemčije."

Kdaj boste organizirali srečanje slovenskih in avstralskih gasilcev?

Branko Dervodel: "Nikoli ne veš, malo je daleč. Imam stike z Nemcem, ki je tukaj prostovoljni gasilec, vedno kaj dela v delavnici za gasilce, že večkrat me je povabil, naj pridem na ogled, a še nisem utegnil."

Kaj počneta v prostem času? Vem, da ste vi, Branko, dolgoletni navdušen tenisač. Lani sta bila tudi na Australian Open, pa letos?

Branko Dervodel: "Lani sva se v Melbournu srečala s slovensko tenisačico Andrejo Klepač in njenim trenerjem Primožem Starčičem in tam preživela čudovit čas. Omogočila sta nama, da sva šla v ložo, se družila z njimi, zame je bilo enkratno, slikal sem se z nekdanjim tenisačem Mansourjem Bahramijem, letos pa je to odpadlo, ker bi morala obakrat v karanteno. Tudi letos sva sicer navezala stik z njima in sta spremljala dvoboje naših. Sicer igramo veliko tenisa. Družina se je včlanila v Reabold club v Perthu, ki ima 20 čudovitih travnatih igrišč, tako da ko smo v Perthu, dvakrat ali trikrat tedensko igramo tenis ali 'paddle' tenis. Tudi na Rimskem vrelcu bomo naredili igrišče zanj."

Marjana, kaj pogrešate po treh desetletjih dela v Avstraliji?

Marjana Kaker: "Pogrešam Slovenijo. Tri desetletja sem prihajala vsako leto, po enkrat, dvakrat ali trikrat. Imam domotožje, večje kot Brane, ki je ravno zdaj dobil stalni vizum. Ker nismo mogli v Evropo, pa smo letos več potovali po prostrani Zahodni Avstraliji. Aprila načrtujemo pot na Cocos Islands, tropske otoke."

Branko Dervodel: "Tukaj je čudovito poletje, s sinom Juretom sva oba biologa in se zelo veselimo tega koralnega otoka. Se pa moraš tu navaditi na razdalje. Ko dolge ure potujemo v Kalgoorlie ali drugam ali ko enkrat greš v puščavo ali polpuščavo in par ur voziš po makadamu, šele vidiš, zakaj imajo vsi terenske toyote, ker bi se vse drugo prej razletelo."