Urška Polanc
Kako ste pristali v 5. bataljonu?
“V Beogradu smo bili pod generalom Dušanom Kvedrom dobro organizirani. Začeli smo se zbirati za odhod na fronto. Bataljon so v glavnem sestavljali izseljenci partizani in tisti, ki so že pred vojno živeli v Beogradu, precej je bilo tudi Primorcev.”
Kako se spomnite tistega dne?
“Bil sem v tretji četi 5. bataljona, krajiške brigade, kamor je spadal tudi slovenski bataljon. Bili smo v prvi borbeni liniji, tik ob Donavi, Nemci so bili v najbližji točki od nas oddaljeni samo 40 metrov, pripravljali so protiudar proti Beogradu, da bi zavarovali ustje po dolini Drine, Brčko in Vinkovce, da bi se njihova armada z Balkana lažje umaknila. Bili smo na prvi liniji, na nočni izmeni. Dvanajst ur smo bili na položaju, dvanajst ur pa v zaledju, kjer smo se najedli in spali, kolikor smo pač mogli. Bili smo tik ob Donavi na najbolj neugodnem sektorju fronte, kjer so Nemci lahko prišli čisto do Donave, zraven je tekla fronta, zato bi nas lahko v primeru napada takoj odrezali. Na srečo je Kveder interveniral in opozoril, da bi lahko tako vsi padli, zato so nas potegnili v zaledje v vas Opatovac in nas zamenjali s krajiškim drugim bataljonom. Ponoči so nas namestili v šolo, kjer so nam strogo prepovedali, da bi se slekli. Čeprav bi moral ostati obut, se nisem mogel zadržati, čevlje sem po nekaj mesecih končno snel. Nemški protinapad se je začel ob petih zjutraj, in čeprav so v Bosni bojevali težke boje, so bili pripadniki krajinške brigade z nami vred popolni novinci, nenavajeni frontalnega boja. Na našo vas so začeli streljati s topovi, hitro sem se obul, takrat pa so že začele padati bombe. Pritekel sem na dvorišče, okoli mene so se podili purani, svinje, psi so lajali, otroci so jokali, ženske so vzdihovale. Ko se je začelo daniti, smo v oddaljenosti tristotih metrov zagledali Nemce. Pešadija je prihajala v zavetju tankov. Moram priznati, da te zgodbe danes vsebujejo pretirano optimistične trenutke. Takrat smo še bili nekoliko organizirani, čeprav je bila naša tretja četa najbolj oddaljena od komande. Videli smo, da se naši umikajo, imeli smo samo puške in kak mitraljez, Nemci pa so napadali s tanki. Ko smo videli, da se premikajo, smo se začeli tudi mi, blizu ni bilo niti enega oficirja, samo mi, neuki novinci. Do tokrat nisem niti enkrat sprožil puške. Niso nam namreč pustili streljati, bilo je strogo prepovedano, saj je primanjkovalo municije. Naše linije so se mirno redčile. ‘Spasi se, kdo se može, beži,’ so kričali.”
In ste bežali.
“Da, pogledali smo še, kje je naše zaledje, a tudi ti so bežali pred tanki, okoli 50-60 nas je ostalo iz tretje in druge čete. Zagledali smo tanke, ki so obšli vas Opatovac in nas od zadaj obkolili. Povsod je bilo polno Nemcev. Skupaj s prijateljem iz Podpece, Ivom Mihevom, sva se začela premikati, šli smo po naših rovih. Nekateri kolegi, ko so videli, kako počasi gre, so skočili iz rova. Večina jih je takoj popadala, Nemci so bili preblizu. Nahrbtnike smo pometali stran, saj so nas ovirali. Obdržali smo samo puške. Bilo je minus dvajset stopinj, bežali smo po strugi usahnjene reke, pokrite s snegom. Nemci, pomešani z ustaši, SS-divizija Prinz Eugena, so bili le sto metrov od nas, kričali so: ‘Ubi ga, ubi ga.’ Rekel sem: ‘Uleživa se kot mrtva.’ Videl sem fanta, ki si je na teme nastavil pištolo, ni vedel, ali bi se ustrelil, to je storil marsikdo. Medtem so Nemci že prihajali v ustje našega rova, zagledali so ga in ga takoj ustrelili. Kri mu je brizgnila iz vratu, zvrnil se je. Obležali smo v rovu, nato so pričeli bombardirati štirje jugoslovanski aeroplani. Nemčija tam ni imela aviacije. Bali smo se, da nas bodo zdaj na koncu potolkli naši. Počakali smo do večera. Po vojni sem izvedel, da so se nekateri reševali tudi tako, da skočili na ledene plošče. Vrnili smo se do vasi, v kateri so bili Nemci, in ugotovili, da bo preko fronte nemogoče, bila je preveč konsolidirana. Bili smo brez nahrbtnikov, lačni, premraženi. Skrili smo se v senene kope. Dva dni smo ležali na zamrznjenih tleh. Vrnili smo se v zaledje in mrtvakom sneli opremo. Jarki, polni Slovencev, ki so ležali eden na drugem. Pričeli smo jih obračati, da smo prišli do svojega nahrbtnika, odeje. Grozno je bilo, ko smo plenili svoje kolege, a ni šlo drugače. Ko smo se spet ustavili, smo zakurili, še danes ne morem pozabiti, da se nismo spomnili na ognju taliti snega.”
Grozno je bilo, ko smo plenili svoje kolege, a ni šlo drugače
