(INTERVJU) Graditi jedrsko elektrarno blizu potresne prelomnice? Tega ne razumem

Sem kmetovalec na Svetem Duhu na Ostrem vrhu, sem slovenski davkoplačevalec, se malce polomljeno, a brez zatikanj, predstavi Thomas Waitz, poslanec Zelenih Evrope v Evropskem parlamentu in sopredsedujoči tej stranki. Sam uspešno razbija predsodke o ozki usmerjenosti zelenih politikov. Prejšnji teden se je vrnil iz Srbije, kjer se je obisk delno vrtel okoli namer Ria Tinta, a velik problem je tudi onesnaženje v Beogradu. "Podprli smo na volitvah Ne davimo Beograd, a situacija je ob tolikšnem nadzoru vladajočih nad mediji izredno težka."

V Sloveniji resne zelene stranke že dolgo ni v parlamentu, medtem pa povsod po Evropi spremljamo vzpone zelenih. Tudi v bližini Slovenije. Njihove pobude in agende se slišijo, zeleni so vse prej kot ena od nišnih strank, ki po zasedbi stolčkov ostanejo neme. Zakaj je pomembno imeti v parlamentu zeleno stranko? V Sloveniji namreč še vedno raste strah, da so zelene stranke preveč radikalne in nasprotujejo napredku.

"Popolnoma nobenega razloga ni za strah. Edini, ki se jih lahko bojimo, so tisti, ki profitirajo zaradi netransparentnosti, dogovorov v ozadjih, tisti, ki ne igrajo z odprtimi kartami in pošteno. Eden naših glavnih ciljev je, da imamo resne in delujoče inštitucije, ki delajo skladno s stroko in interesi državljanov, ne pa v interesu nekaj gospodarskih udeležencev. Gospodarstvo je seveda zelo pomembno, ampak gre za iskanje ravnotežja med različnimi interesi in ne prodajanje koristi državljanov za interese gospodarstva.

Drugič, zelene stranke imajo zelo pomembno vlogo v zeleni tranziciji. Gre za strašanski napor, da celo družbo obrnemo proti zeleni oziroma CO2 nevtralni družbi. To namreč zajema cel paket - promet, način, kako se prehranjujemo, ogrevamo, model potrošnje, način, kako deluje naša industrija. Moramo se prepričati, da ne sledimo nadomestkom oziroma nadomestnim predlogom, ki v realnosti ne naslavljajo problema, temveč se ukvarjajo samo s simptomi. In mi zeleni se zavedamo, da ni vedno najboljši način za zmago na volitvah ta, da predlagaš srednjeročne in dolgoročne rešitve, saj to ni nekaj, kar lahko dostavimo v dveh ali treh letih, ampak traja kar nekaj časa, da lahko dostavimo rezultate. Ampak vseeno to počnemo, saj verjamemo, da je to edini način napredka za našo družbo. Medtem začenjajo tudi velike politične stranke vse bolj razumevati, da kriza biodiverzitete, podnebja, prihajajoča prehranska in energetska kriza, ki smo jima priča, ne moreta ostati spregledani. Pri iskanju teh rešitev in dialoga imajo zeleni ključno vlogo. V vseh državah, ki imajo zelene stranke, vidimo več ambicij, več sodelovanja javnosti, saj se ljudje vključijo v iskanje rešitev, in seveda smo tudi korektiv, ki neprestano opominja tiste z močjo. V mnogih državah smo tudi v koalicijah, trenutno v devetih državah EU, imamo zunanje ministre, pravosodne ministre, ministre za energetiko, zdravje, infrastrukturo. Sodelujemo v vseh delih življenja, pa tudi v državah, kjer ne sodelujemo v vladi, smo korektiv, postavljamo prava vprašanja in skušamo držati politiko države na pravi poti."

Ampak trenutno slovenska politika sprejema predvsem zeleno obarvane ukrepe in zaveze o srednjeročnih in dolgoročnih ciljih, ki jih v aktualnem mandatu ni obvezana izpolniti. Kljub tem zaostankom zelene stranke ne pridejo v parlament. Nazadnje je bila zelena stranka v parlamentu leta 1990 z osmimi poslanci. Nato so bili poskusi Zelenih Slovenije, ki pa niso prav veliko prispevali k ugledu zelene politike.

"Res je, niso. Naredili so veliko škode, na žalost. Ljudje potem niso več zaupali zelenim strankam. Slovenija je primer zelo nestanovitnega političnega okolja. Pri vsakih volitvah se pojavijo nove stranke in druge izginejo, še več, zelo pogosto te nove stranke dobijo veliko moč, včasih dobijo celo vso moč. Zelo malo je stalnih igralcev, in če vprašate mene, še ti niso v največjo pomoč državi.

Slovenija je po definiciji zelo zelena država, je dežela z osupljivo naravo in zavedanje o pomenu narave je občutno večje kot v večini preostalih evropskih držav. Gozdarski model Slovenije je model gozdarstva prihodnosti za celo Evropo, enako recimo sobivanje z medvedi in volkovi, ki je za Slovenijo nekaj zelo normalnega, mnoge druge države pa imajo s tem velike probleme. Slovenija ima velikanske zaloge čiste vode, in četudi pride kje do onesnaženja, je vedno kje drugje voda za ljudi. Slovenci zelo visoko cenijo doma pridelano hrano. Vse to je zelo pozitivno, lahko pa je tudi razlog, zakaj se včasih ne zdi tako nujno imeti zelene stranke. Kajti po drugi strani se v Sloveniji že dolga leta dogaja tudi odvračanje pozornosti zelenih volivcev - leve stranke podpirajo določena okoljska gibanja, ki služijo določenemu političnemu interesu, desne stranke pa počnejo isto, poskušajo se skriti za eno ali drugo bolj ali manj zeleno osebnostjo in graditi podobo, da so naklonjene zeleni misli. To je zelo resen tekmec in dober način odvračanja volivcev od razmisleka o tem, kaj je v resnici zelena stranka."

Medtem se je v svetu, Evropi in Sloveniji pojavilo res široko podnebno gibanje, imeli smo referendum za vodo, ki so ga prav tako poganjali mladi nevladniki. Bodo volivci še nasedali manevrom, kot ste jih našteli?

"Mislim, da je v Sloveniji res velika potreba po zeleni stranki in zdi se, da vse druge stranke to razumejo. Janez Janša tako prihaja s Čušem, ki nosi zeleno nalepko, Socialni demokrati prihajajo z ostanki iz drugih strank, vsi vidijo, da morajo nekako pokazati zeleno srce. Jure Leben gre z Robertom Golobom in se skušajo predstavljati kot zelenkasti, vidijo, da je to politična potreba. A nekaj čisto drugega so ljudje, ki prihajajo iz civilne družbe in so se na tem področju borili mnoga leta, tvegali svojo kariero in dohodke, da so se borili za stvar. In odločitev ni lahka, odpovedati se morajo delu v korist civilne družbe in preiti na popolnoma drugo polje. Ampak to delajo, ker resno mislijo, zato je Vesna tudi dobila našo podporo. Zame ni dvoma, da mislijo resno in bodo delali brez sumljivih interesov v ozadju. Četudi bodo začetki skromni, vsaj začetki gradnje zaupanja so. Podobna situacija je bila na Hrvaškem, začeli so z majhnim številom ljudi, potem pa so ljudje ugotovili, da jim nihče ničesar ne prikriva, da ni trikov, da so odprti in vključujoči, ob tem pa skušajo uveljavljati najboljše prakse, ne za sebe in svojih deset prijateljev, ampak za družbo nasploh. To ustvarja široko podporo volivcev in na ta način je stranka Možemo prevzela mestni svet in županstvo. Take tendence opažamo po vsej regiji, ne le v Sloveniji, ampak tudi po celem zahodnem Balkanu. Vse več prebivalcev ima dovolj poguma, da se postavijo za svojo vodo, bližnje okolje, zrak, zdravje svojih otrok, javni prevoz. To je zelo spodbudno in mislim, da bo ta proces vodil Slovenijo k pravi zeleni stranki."

Veliko moč imajo zelene stranke drugod po Evropi, enako v Evropskem parlamentu. Kljub temu pa zelene iniciative, ki jih te stranke zaženejo in podpirajo, velikokrat zvodenijo v procesu sprejemanja zakonodajnih paketov in drugih ukrepov.

"Imate prav, to je nenehen boj za čisto vsak posamezen korak. Izredno enostavno je objaviti velike napovedi v začetku procesa, najaviti recimo zeleni dogovor. Ampak trenutno delamo v parlamentu na vsakem posameznem konkretnem predpisu in tukaj se soočamo z močnim nasprotovanjem fosilne industrije, jedrskih lobijev, industrije plastike. Investirajo milijone in milijone v lobiranje na evropski ravni. Prav to smo videli pri kmetijski zakonodaji, kjer bi lahko bili veliko bolj učinkoviti, a je trenutni sistem zelo močan in ima močno podporo gospodarstva z velikimi interesi, da ostane tak, kakršen je. Že samo objava, da bo EU prepolovila uporabo umetnih gnojil za polovico, je povzročila vstajo plinske industrije, ki dostavlja plin industriji gnojil. In investirali so dodatne milijone v lobiranje proti predlogu. Zavedati se moramo, da je sedem od desetih največjih delničarjev na svetu neposredno ali posredno vezanih na plin in nafto. Prekinjanje teh povezav ni lahka naloga, a potreba in tudi želja prebivalstva sta zelo zelo močni. Tako si nobena politična stranka v Evropskem parlamentu ne more privoščiti popolne zavrnitve tega predloga. Ali je to dovolj, ne znam povedati, lahko pa povem, da se trudimo po najboljših močeh, intenzivno sodelujemo z vsemi, vsi okoljski ministri v EU se redno sestajajo, združujemo moči. Zelo pomemben je tudi lokalni nivo, saj le ta dostavlja pravo znanje in obratno. Ne samo teorije in zakonodaje, ampak razumevanje. Kajti spremembe se morajo dogajati tam, kjer ljudje živijo, zato je lokalni nivo izjemno pomemben. Z vsemi našimi župani po celi Evropi delimo najboljše pa tudi najslabše prakse. Včasih želiš dobro, ampak sčasoma spoznaš, da stvar ne deluje. In spoznaš, da so tudi negativne izkušnje dragocene. Tako dobiš široko skupino ljudi z ogromno znanja in kot skupina smo evropski zeleni zelo učinkoviti."

Slovenci v splošnem ne čutimo prav velike navezanosti na Evropsko unijo in povezave z njo. Tudi naši evropski poslanci niso prav pogosto na terenu, med lokalnim prebivalstvom. Morda tudi zaradi neprisotnosti poslancev in drugih akterjev na terenu.

"Jaz sem sopredsedujoči evropskih zelenih, član Evropskega parlamenta, in tako imam dve polni službi, v povprečju delam 70 ur na teden in kljub temu hodim na teren, obiskujem kraje rudarskih projektov, lokacije potencialnih hidroelektrarn, mesta z visoko onesnaženim zrakom, težavami z odpadnimi vodami, nelegalnimi sečnjami. Včasih tudi tvegam svoje zdravje, včasih je celo nevarno. Ampak to je naša naloga in tega se držimo, saj je zelo pomembno. Ker so nas izvolili ljudje in delati moramo za njih. A kako naj delam za ljudi, če ne komuniciram z njimi, če se ne grem pogovarjat z njimi? To je po moji interpretaciji demokracija. Če živiš v slonokoščenem stolpu, nisi sposoben predstavljati ljudi, ki so ti zaupali svoj glas."

Omenili ste plin. Smo na robu velike krize, del ukrajinsko-ruskega problema je tudi plin. Kako premagati odvisnost od ruskega plina? Evropa še zdaleč ne more pokrivati energetskih potreb z obnovljivimi viri energije.

"Kar vidimo sedaj, je geostrateški napad Putinove Rusije na zeleni dogovor. Rusija je popolnoma odvisna in cel njen budžet za vojsko se zanaša na milijarde evrov, ki jih Evropa plačuje za njeno nafto in plin. To je njihov glavni dohodek. Zato je napoved zmanjševanja porabe nafte in plina v EU sprožila veliko alarmov v Moskvi. Strategija ta hip je: uporabimo odvisnost evropskih držav od našega plina kot geostrateško orožje. Rekli so, umetno podražimo plin, kot je le mogoče, in ob istem času zaženemo deformacijske kampanje proti zelenemu dogovoru. V tem trenutku lahko na Madžarskem, Poljskem, v Bolgariji vidite jumbo plakate, ki sporočajo, da so cene energije tako visoke zaradi zelenega dogovora. In tako poskuša Rusija napadati naše napore za zmanjševanje odvisnosti od njene dobave energentov. Seveda si želi EU zagotoviti neodvisnost od Rusije zaradi varnostnih razlogov, ampak gre tudi za zmanjševanje uporabe fosilnih goriv in zniževanje emisij ogljikovega dioksida. Ne gre za boj proti Rusiji, ampak za boj za preživetje na planetu."

Ampak težave so realne že sedaj. Kako nadomestiti plin in nafto z obnovljivimi viri? Ta tranzicija bo trajala in ne bo poceni.

"Glavna težava, ki jo imamo v evropskem energetskem sistemu, je, da so cene elektrike primarno povezane s cenami plina. V tem trenutku imamo zato umetno visoke cene elektrike. Elektrika, ki jo proizvajamo iz obnovljivih virov, je najcenejša elektrika na trgu. Veter in sončna energija sta najcenejša vira energije in sedaj raziskujemo, kako ločiti trge fosilnih goriv od cen elektrike in jih zamenjati z večinsko obnovljivim trgom. To je pomembno, saj se moramo zavedati, da so za veliko prebivalcev ti računi za ogrevanje in elektriko gromozanski in si jih ne morejo privoščiti. Potrebujemo seveda tudi hitre ukrepe za pomoč prebivalcem, posebno tistim najranljivejšim, da bodo lahko z družinami sploh preživeli. Medtem pa moramo biti sposobni zagotoviti poceni alternative fosilnim gorivom. Cenejša elektrika iz obnovljivih virov mora nadomestiti uporabo fosilnih goriv, ki postajajo vse dražja. In to je v tem trenutku zelo pomembna naloga. Imamo gromozanske količine denarja iz sklada za okrevanje po pandemiji, imamo kohezijske sklade ... To je prvič v zgodovini sploh, da vse članice EU z vsemi napori investirajo v tranzicijo. Ključno je, da zeleno tranzicijo izvedemo tako, da bo služila prebivalcem, uredimo pridobivanje sončne energije na strehah hiš, kjerkoli je to možno, tako da bodo mali lastniki sončnih elektrarn imeli nekaj od tega. To je zelo pomembno, sploh v Sloveniji, kjer zelo veliko ljudi živi v enostanovanjskih hišah. Ti ljudje lahko postanejo del sistema proizvodnje energije in ustvarjajo nekaj dodatnega zaslužka, namesto da le plačujejo vse dražje račune za energente. Ključna je tudi izolacija hiš, ki zmanjšuje količino energije, potrebne za ogrevanje hiše, in s tem emisije ne glede na to, kateri vir energije uporabljate. Seveda pa občutno niža tudi račun za energente in obenem ustvari veliko delovnih mest v lokalnem okolju. To je naš način spodbujanja gospodarstva - zaposlitve, zniževanje porabe energije in računov zanjo ter vključevanje lastnikov hiš, ki postajajo proizvajalci energije. Enake prilagoditve so možne tudi za lastnike stanovanj v večstanovanjskih zgradbah."

Ampak Slovenija želi z denarjem za okrevanje graditi sežigalnice.

"To bomo še videli. Nisem več prepričan. Javnost je postala pozorna, ta škandalozna in temna strategija države je sedaj razkrita in prepričan sem, da bo debata še na mestu. Sploh pa lahko te načrte revidira naslednja vlada, saj kolikor vemo, niso izpolnjeni vsi pogoji za legalno dovoljenje. Tudi če trenutni vladi uspe nekako zaobiti oceno vplivov na okolje, pravico do sodelovanja javnosti v postopku in vse korake v načrtovanju, je to nekakšna obvoznica mimo zakonodaje, po možnosti tudi nezakonita in jo lahko bodoča vlada revidira. Ampak mislim, da zaradi pozornosti javnosti tudi trenutna vlada ne bo vztrajala pri teh načrtih, saj bo spoznala, da je politična cena preprosto previsoka. Ljudje lahko imajo različna mnenja o tem, ali je dobra ali slaba ideja zgraditi sežigalnico, ampak večina državljanov ne mara, da se ljudje na oblasti odločajo mimo njih, netransparentno in brez informacij o projektu, ob tem, da dobi posel deset najboljših prijateljev. To ne zgleda dobro in verjetno se bo z aktivnostmi civilne družbe najverjetneje ta postopek ustavil in se bo začela resna debata o tem, ali Slovenija sploh potrebuje sežigalnice, kakšne in koliko in še posebno, kje naj jih gradi. Zadnje je sploh pomembno, nikakor jih ne moreš postavljati v dolini, kjer zastaja dim in onesnažuje zrak. To je nasploh slaba ideja."

Ko smo pri obnovljivih virih energije ... V Sloveniji je aktualna debata o jedrski energiji. Madžarska načrtuje Paks 2 z ruskim denarjem, tudi drugje oživljajo načrte o gradnji dodatnih reaktorjev. EU medtem odloča o tem, ali uvrstiti jedrsko energijo med zelene vire energije.

"Komisija poskuša to storiti pod pritiskom francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Francoska jedrska industrija je praktično bankrotirala in Macron jo skuša rešiti z denarjem za zelene investicije. Moči je združil s prejšnjo nemško vlado, ki je povezana s plinom in je želela denar za plin. Ampak vmes se je vlada v Nemčiji zamenjala in imajo drugačno mnenje, torej je vprašanje, ali bodo ta naprezanja dobila večino že v Svetu Evrope, prav tako še ni znano, ali bo pobuda dobila večino v parlamentu, zelo jasno je namreč, da je jedrska tehnologija izjemno nevarna. Tudi vprašanje dolgoročnega shranjevanja visoko radioaktivnih odpadkov še ni rešeno, a še brez tega so stroški izgradnje jedrskih elektrarn, urana, vsega, kar potrebujete za delovanje jedrske elektrarne in na koncu za razgradnjo jedrskih elektrarn, ki so pravzaprav radioaktivni odpad ... Skratka, če seštejemo vse te stroške, je jedrska energija trikrat do štirikrat dražja od obnovljivih virov. Kako naj ljudem pojasnim, da bom investiral v tehnologijo, katere izgradnja traja minimalno deset let, čeprav izkušnje kažejo, da prej 15 do 20 let, in ki stane tri- do štirikrat več kot druge elektrarne? Tudi če skriješ strošek, bodo ceno na koncu plačevali državljani z davkoplačevalskim denarjem. Ta rešitev ni vzdržna niti ekonomsko niti podnebno, saj gradnja teh elektrarn preprosto traja predolgo, poleg tega je tveganje visoko. Četudi se nesreče res dogajajo redko, ko pa se zgodijo, so tako obsežne in uničujoče, da res ni dobra ideja investirati v to. In vedno več držav po Evropi opušča te plane. Tudi kot zeleni politik razumem, da se nekatere države odločijo za podaljšanje delovanja jedrskih elektrarn. Jedrsko energijo že imajo, elektrarne so zgrajene, na neki točki jih bodo v vsakem primeru morali odstraniti in počistiti, torej je razumljivo, da država reče, da jo bo uporabila še naprej. Ampak, lepo prosim, le do točke, ko še deluje varno. S tem namreč pridobimo nekaj več časa za tranzicijo k obnovljivim virom. Takšno stališče imajo Finci in lahko to razumem, čeprav osebno mislim, da je tveganje preveliko. Tudi v Sloveniji bi to razumel, ima smisel.

Ampak graditi novi blok v Krškem? To je res slaba ideja, kajti Krško ima težavo z vodo za hlajenje. Francoske nuklearke v zadnjih nekaj letih redno zapirajo v poletnih mesecih, saj ni dovolj vode za hlajenje. Sedaj se že redno dogaja, da je poleti v Franciji za 30 odstotkov zmanjšana jedrska moč, in sicer zaradi težave, ki jo imamo povsod po Evropi. V rekah, ki so sicer bogate z vodo, zadnja poletja primanjkuje vode, vodostaji so tako nizki, da to postaja resen varnostni problem. In za NEK je zelo jasno, da ni dovolj vode za dodatni blok, morali bi zajemati podtalnico, in to v zelo velikih količinah, da bi lahko hladili elektrarno.

In zadnje, ampak ne nazadnje - to je geološko aktivno področje. Graditi jedrsko elektrarno na potresni prelomnici je res slaba ideja. Tega ne razumem. Če damo čisto ob stran ideologije, strah zelenih pred jedrskim orožjem - in imamo ga nekaj, in to res uničujočega -, se tudi čisto ekonomsko pač ne izide. Torej je jasno, da so v ozadju drugi interesi. Za Francijo so to atomske bombe, nikar se ne slepimo, da ni povezave med jedrskimi elektrarnami in atomskim orožjem. Potem je tukaj francoski predlog o gradnji majhnih jedrskih elektrarn, ki so po kilovatni uri še dražje od velikih elektrarn, poleg tega bodo razpršili male jedrske elektrarne po celi državi. Kako se bomo potem lahko zanesli na to, da jedrski material ne prihaja v napačne roke? Vsi vemo, kaj se da storiti z obogatenim uranom, potem pa je tukaj še terorizem. Že tako je težko zavarovati eno ali nekaj velikih jedrskih elektrarn, ampak kako zavaruješ na stotine malih? Sploh pa tehnološko niso niti še razvite. Zadnji francoski EPR-reaktor so morali zapreti zaradi napak v delovanju in tehničnih problemov. Res mislim, da to ni dobra ideja."

Konec meseca bo objavljeno novo poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC). Evropa je letos zelo jasno občutila posledice podnebnih sprememb, recimo s poplavami v Nemčiji. Slišati je, da je sporočilo skrb vzbujajoče.

"Sporočilo je zelo zelo ostro in težko. IPCC nam sporoča, da smo zapravili zadnjih deset let, ko bi lahko pričeli tranzicijo, pa tudi, da še nismo izgubili zadnje možnosti, je pa veliko nalog za tranzicijo in spremembe, ki so pred nami, da bomo lahko obvladali to globalno grožnjo. Namreč, ne gre več za preprečevanje posledic podnebnih sprememb, ampak le še za omejevanje posledic. Te naloge so se pravzaprav nakopičile v celo gorsko verigo. Koraki, ki jih moramo prehoditi, so vse težji in vse bolj spreminjajo naše vsakodnevno življenje. Vedno težje je tudi pritegniti ljudi na to politično pot. Torej bo zelo strašljivo poročilo. Ampak Slovenija ima tako veliko ponuditi. Trenutno delam pri strategiji gozdarstva in med vsemi državami Evrope je Slovenija tista, ki ima najboljši model gozdarstva, enako velja za naravovarstvo, upravljanje divjih zveri in druga področja."